Življenje je nepredvidljivo. Dober primer tega je tudi nekdanji slovenski smučar Rene Mlekuž, ki je po koncu športne poti našel nove izzive v poslovnih vodah, v zadnjih dneh pa je z nekdanjima smučarskima kolegoma prevzel vajeti prave zimske pravljice v središču Ljubljane - Ledene fantazije.
Story: Mislim, da si nas večina sploh ne predstavlja, kako je, ko nekoč postaviš v kot nekaj, kar je zaznamovalo večji del tvojega življenja. Kakšen je torej občutek, ko športnik konča športno pot?
Uh, od tega je minilo že kar nekaj let. Če se vrnem nazaj, me je po koncu kariere čakalo leto in pol, ko nisem delal nič, kar mi je bilo kot športniku težko. Vajen sem bil urnika s treningi in tekmami, brez kakšnega klasičnega urnika. Ko pa se vse skupaj konča, prideš v realni svet, v katerem se moraš znajti, kar ni lahko, če ne prevzameš kakšnega družinskega posla ali česa drugega. Tisto leto sem se lahko preživljal z denarjem, ki mi ga je uspelo v karieri zaslužiti, potem pa sem se moral znajti na lastno pest. Privajanje je bilo vse prej kot enostavno.
Story: Ste sicer kot športnik kdaj razmišljali, kam boste zapluli po koncu kariere?
Nekaj malega že, vendar nikoli kaj dosti resno. Če danes pogledam nazaj, bi bilo to skoraj nujno, vendar se kot športnik osredotočiš le na tekme, treninge. Želel sem se povsem posvetiti smučariji. Proti koncu sem vseeno malce več razmišljal o tem, kako se bom znašel, kakšnim to uspe hitro, drugi potrebujemo več časa.
Story: Kakšen je status slovenskih športnikov, ko ti končajo kariero?
Mislim, da so samo pri nas športniki, ki so kaj dosegli v karieri, po koncu nekoliko odrinjeni. Obstajajo seveda tudi izjeme ... le poglej Zahoviča, ki je spisal izjemno zgodbo v Mariboru. Slovenski športniki pa smo v večini dosti bolj cenjeni v tujini kot doma. Ne pravim, da bi nas bilo treba nositi po rokah, verjamem pa, da bi morala obstajati organizacija, ki bi prepoznala potencial in te usmerila na drugo pot, pa naj bo to kariera kondicijskega trenerja ali pa serviserja. Iz športa izhaja nešteto vej športnega dela in prepričan sem, da bi se prav vsak lahko našel v eni izmed njih. V Sloveniji tega ni. Ko žanješ rezultate in lovorike, imaš ob sebi množico ljudi, po koncu pa nikjer nikogar. Nekaj se sicer premika v pravo smer prek OKS-a, vendar to še zdaleč ni to, kar bi potrebovali.
Story: Kakšen pa je odnos države do nekdanjih športnih junakov?
V zadnjem času je olimpijski komite podprl projekt Druga kariera, ki pa je nekako še v povojih. Sem pa vesel, da so se tudi na tem področju stvari začele spreminjati. V Avstriji obstaja program, ki se ukvarja s kariero športnika po koncu športne poti in posameznika spremlja, vse dokler se ne zaposli. Marsikdo se po koncu išče, sam pa menim, da boljši kader, kot so športniki, že težko najdeš. Smo pripadni, vajeni smo vzponov in padcev ... Dobro poznamo jezike in smo vajeni delati.
Story: Znanje ste želeli izkoristiti tudi sami. Kakšno pot ste ubrali po letu in pol, ki ste si ju vzeli po koncu smučarije?
V tem času mi ni povsem uspelo odkriti, kaj si želim početi. Še vedno sem se iskal, s pomočjo prijatelja pa sem začel poslovno zgodbo s programi teambuilding. Ti so potekali skozi šport, adrenalinske športe in psihoanalizo posameznikov. Med krizo pa so številna podjetja nehala financirati stvari, ki so se jim v tistem trenutku zdele manj pomembne za obstoj, tako da smo bili mi prvi pri odstrelu. Čez noč sem moral iskati nove rešitve in začel sodelovati z Juretom Koširjem kot vodja veleprodaje znamke, ki jo uvaža, pozneje pa sem se zaposlil kot produktni vodja športne znamke.
Story: Delo v pisarni pa vam vendarle ni bilo blizu?
Stvari vendarle niso potekale, kot bi morale, sicer bi bilo tudi sedenja v pisarni manj. Žal zaradi cenovne politike nismo bili uspešni, tako sem lahko vse stvari urejal kar prek računalnika. Ta vsakodnevna monotonija me je ubijala. Postal sem nezadovoljen in odločil sem se za spremembo. Želel sem spet početi nekaj zase, za svojo dušo. Že pri organizaciji memoriala Draga Grubelnika sem zaživel, to me je polnilo z energijo. Začel sem tudi iskati nadaljnjo zaposlitev v tej smeri. Tako se je začela moja zgodba z Ledeno fantazijo, ki ima sicer omejen rok trajanja, vendar verjamem, da se mi bo tudi po tem ponudilo kaj novega, kar mi bo pisano na kožo.
Story: Zaradi dela ste veliko ob ledeni stezi. Bi lahko rekli, da je vaša nova služba nekakšen način življenja?
Res je, to je vendarle projektno delo, ki ga zagrabiš, in nato nekaj časa z njim kar živiš. Delo mi kljub temu ustreza, vsak dan ponuja nekaj novega, drugačnega. Zdi se mi, da živim, prej pa se mi je že zdelo, da se je vse kar malo ustavilo.
Story: Kaj pa vas pri tej zgodbi najbolj privlači?
Že od nekdaj me je organizacija dogodkov polnila, ob tem pa vsak dan ponuja nekaj novega. Nikoli nisem imel težav s komuniciranjem z ljudmi ali pa veliko količino dela, tega sem vajen.
Story: Ste sicer kot otrok uživali v drsanju? Vsi vemo, kako dobri ste na smučkah, kakšno pa je stanje na drsalkah?
Uh, lahko rečem, da ne drsam ne dobro ne slabo. Nikoli nisem kaj dosti drsal, saj ni bilo časa. Začel sem šele, ko sta bila otroka dovolj stara, da smo ju postavili na drsalke. Zima in sneg sta že od začetka moja življenjska sopotnika, čeprav me v zadnjih letih vedno bolj zebe, medtem ko mi mraz v karieri nikoli ni prišel do živega. K projektu me je povabil moj nekdanji agent, ki skrbi za projekte, kot je ta.
Story: Glede na to, da ste povezani z zimskimi športi, gredo verjetno ti dobro od rok tudi vašima otrokoma?
No, niti ne. (smeh) Lia je bolj umetniški tip. Sicer se rada ukvarja s športom, vendar pa se nikakor ne vidi v športnih vodah, medtem ko je Luka še premajhen, da bi kaj takega lahko rekel. Zdi se mi, da ima v sebi nekaj več športne energije. Ne bi pa znal oceniti, kaj bo. Rad bi mu predstavil različne športe, potem pa upam, da ga bo kateri izmed njih navdušil.
Story: Kako pa sicer sami ocenjujete novo pridobitev prestolnice?
Ledeno fantazijo vidim kot dodatno aktivnost s pridihom novoletnega in prazničnega vzdušja. Ni lepšega kot drsati v središču prestolnice, pod zvezdnatim nebom. Prava stvar za vse generacije in različne tipe ljudi. Zanimivi pa so tudi tematski večeri, med katerimi se za vsakega najde nekaj. Pred dnevi smo organizirali tudi termin v spomin na Draga Grubelnika, ki pa ni nadomestek tistega, ki bo prihodnje leto tradicionalno potekal v Kranjski Gori. Zbrana sredstva so seveda romala v isti sklad, se pa počasi že lotevamo organizacije Grubinega memoriala na vsakoletnem prizorišču.
Story: Si želite, da bi bil zraven?
Zagotovo! Mislim, da ne mine dan, da se ne bi spomnil nanj. Več kot 20 let sva bila cimra, skupaj pa sva preživela večji del leta. Drug o drugem sva vedela vse. Zaupala sva si vse, kar naju je težilo, in še danes se ob problemih spomnim nanj, pomislim, kaj bi mi svetoval. Ali pa si predstavljam najin pogovor. Še vedno pa je prisoten ob meni, saj sem po njegovi zaslugi dobil povsem drugačen pogled na svet. Če ne bi bilo Draga, bi gledal le s svoje perspektive, tako pa poznam tudi njegovo.
Story: Kateri iz zakladnice dogodkov pa vam ob misli na dragega prijatelja prvi pride na misel?
Uh, kadar beseda nanese na to, se nikoli ne morem spomniti nič določenega. Vse od zabav do prometnih nesreč. Dogodkov je nešteto, toliko smo preživeli skupaj, da bi lahko spisal že celo knjigo. Drago je bil vedno pozitiven, in medtem ko smo drugi komplicirali, je on na povsem preprost način našel rešitev.
Nika Arsovski // Fotografije Goran Antley
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
