Primož Jeralič: To je to, višje ne gre!

Primož se je z ročnim kolesarstvom začel ukvarjati po nesreči na smučišču na Krvavcu. (foto: Osebni arhiv, Goran Antley, Janez Kotar) Osebni arhiv, Goran Antley, Janez Kotar
Vir: Story
30. 6. 2016

Čeprav smo ga mediji podrobneje spoznali lani, ko sta s partnerico Nino svoj veliki dan doživela pred kamerami Televizije Slovenija in si v Postojnski jami obljubila večno zvestobo, je Primož Jeralič veliko več kot le zvezda Televizijske poroke. Je namreč eden od junakov, ki bodo v septembru barve naše države zastopali na paraolimpijskih igrah v Riu.

Je športnik po duši in po srcu. Njegove srčne želje, da bi nekoč nastopil na olimpijskih igrah, namreč ni preprečila niti smučarska nesreča, ki ga je 25. februarja 2008 priklenila na invalidski voziček. In zdaj? Zdaj je Primož močnejši kot kdaj prej. Je namreč vrhunski ročni kolesar. "Zdaj sem tam. Višje, kot je to, ne gre," nam je povedal, ko smo z njim poklepetali o vtisih preteklih mesecev, ki jih je posvetil pripravam na dogodek, na katerega je potrpežljivo, a z veliko željo čakal vse življenje.

Prav zato je zdaj za uresničitev sanj pripravljen dati največ, kar lahko. Svoj čas. "Treningi se stopnjujejo. Tako v tem mesecu, kot se bodo tudi julija. Za zdaj treniram od 14 do 16 ur na teden, v katerih prekolesarim do 450 kilometrov. Glede na to, da vsak dan hodim tudi v službo, si lahko predstavljate, koliko prostega časa mi ostane. Ampak zdaj je v središču pozornosti samo Rio, česar se zaveda tudi moja družina," nam je zaupal Primož in dodal, da kljub skromnim petim dnem priprav v Istri že beleži lepe rezultate. "Delamo z izredno omejenimi sredstvi, zato bi se na tem mestu iskreno zahvalil vsem sponzorjem, saj si brez njih resnično ne znam predstavljati, kako bi se pripravljal na tako veliko tekmo, kot so paraolimpijske igre," nam je pojasnil Primož, ki se v Rio s celotno delegacijo paraolimpijcev odpravlja 31. avgusta.

"7. septembra je odprtje, sam pa imam tekmo na koncu dogodka, 16. in 17. septembra," nam je povedal očka dveh otrok, ki bo med odsotnostjo sicer zamudil kar dva velika dogodka.

"Z družino tega posebej nismo proslavljali, smo bili pa seveda veseli novice. S športom se ukvarjam od 12. leta, zdaj jih imam triintrideset. Enaindvajset let sem sanjal o tem trenutku, čakal in živel v tej smeri, da mi to enkrat uspe. Pred poškodbo, kot atlet, po njej pa kot športnik invalid v parakolesarstvu. Sanjaš o tem, da boš nastopil na takšni tekmi, in ko se ti enkrat odpre, si enostavno rečeš, da je to to. Zdaj sem tam. Višje, kot je to, ne gre. Svojih občutkov sploh ne znam opisati in mislim, da je že priti tja velika zmaga," pove in doda, da bo družina njegov nastop spremljala od doma. "Zanimivo je, da v Rio odpotujem 31. avgusta, ko bo najina hčerka praznovala štiri leta. 1. septembra pa gre najin sin Gašper prvič v šolo, v prvi razred. Zato bodo ostali doma in držali pesti zame," nam je še povedal Primož in dodal, da se bo ženi in otrokoma oddolžil s kakšnim podaljšanim vikend oddihom.

Napisala Kaja Milanič

Fotografije Osebni arhiv, Goran Antley, Janez Kotar

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story26/2016

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Nova Story že v prodaji

Story 26/2016

Story 26/2016, od 23. 06. 2016

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri