Ljubljančanka Petra Rakić je v Berlin odšla na študijsko izmenjavo in naneslo je, da je tam tudi ostala. Poje, komponira, dela aranžmaje in piše besedila za svoj bend Manono, ki izvaja funk rock glasbo.
Sebe pogosto opišete z besedami: rojena na Hrvaškem, odraščala v Ljubljani, s srbskim poreklom …
Tako je, moja mama je Hrvatica iz Zagreba, oče pa Srb iz Banjaluke, ki se je v najstniških letih preselil v Kranj. Spoznala sta se na počitnicah v Poreču in se prav tam odločila zasnovati družino. Ko je leto za tem udarila vojna, smo se zaradi mešanega zakona mojih staršev ustalili v Ljubljani. Do danes v naši družini velja, da je bila to daleč najboljša odločitev.
Ljubljano pa ste vendarle zamenjali za Berlin. Kdaj in zakaj?
Po magistrskem študiju muzikologije na filozofski fakulteti sem dobila občutek, da sem v Ljubljani naredila vse, kar sem lahko. V Berlin, kamor sem najprej odšla na študijsko izmenjavo, me je vlekla želja po večjem prostoru in novih izzivih. Možnost biti kdorkoli in delati karkoli je odrešilna. Le čevljev z visoko peto ne smeš nositi, ker v Berlinu to ni kul.
Prvi všečki na vaši Facebook strani so začeli deževati prav iz Afrike …
Skupino smo poimenovali po majhnem otoku Manono, ki leži v državi Samoa na Pacifiku. Šele po vzpostavitvi Facebook strani smo ugotovili, da je Manono tudi vas v Kongu, saj so nas začeli všečkati ljudje iz Afrike. Smo vizualno in glasbeno zelo sveži na trenutni glasbeni sceni, tako v Berlinu kot drugje, in zelo se veselim ugotoviti, do kod nam bo vse skupaj uspelo zapeljati …
Predstavitev albuma, za katerega ste sredstva zbirali na Kickstarteju, je bila 22. junija v Badehausu v Berlinu. Načrtujete tudi nastop v Ljubljani?
V sklopu turneje ob prvem albumu bomo zagotovo v naslednjem letu obiskali tudi Ljubljano, na katerem bodo na voljo naše vinilke in CD-ji, na katere smo zelo ponosni. Album pa lahko slišite tudi na YouTubu. Zunaj sta tudi naša prva videospota, in sicer za pesem High Voltage in balado Roo Roo.
Vsakdanji kruh si v Berlinu le še ne služite z glasbo, temveč z babysingingom oziroma varovanjem otrok s pevskim poukom.
Zgodilo se je čisto po naključju. Na nekem nastopu je bila tudi Slovenka, živeča v Berlinu. Po koncertu me je nagovorila, da v času, ko je ne bo doma, njeno osemletnico učim petja, plesa in preformansa. Povabilo sem sprejela in tako se je začel širiti glas o pevki Petri, ki jo imajo otroci radi, starši pa ji lahko zaupajo. Trenutno je to moj sanjski poklic: čez dan varujem otroke, ponoči pa sem rock zvezda …
Kateri pa so vaši najljubši kotički v Berlinu?
Berlinska filharmonija, seveda, v kateri igra tudi hornist slovenskega rodu, naš ponos, Andrej Žust. Rada se usedem tudi v kavarno Commonground na ingverjev čaj.
Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol
