Smučanje ima v slovenskem športnem prostoru prav posebno vlogo.
Slovenski smučarski junaki so bili uspešni že pred drugo svetovno vojno, ko se je vojna vihra umirila, pa so se rodili številni šampioni svetovnega slovesa, ki so z izjemnimi dosežki spisali zlate čase slovenskega smučanja. V šolah so tako prekinili pouk, v tovarnah so se ustavili stroji, vsa Slovenija je želela biti priča uspehu smučarskega junaka Bojana Križaja in druščine.
Neverjetni dosežki, s katerimi so Križaj in druščina razveseljevali Slovence, še danes niso pozabljeni, kar je bilo mogoče občutiti tudi ob prav posebnem dogodku ob odprtju stalne razstave Bojana Križaja v Tržiškem muzeju. Za veliko legendo športa je bil to ganljiv večer, zato so se mu oči večkrat orosile. Mineva namreč 30 let, odkar je smučke postavil v kot, vsaj tekmovalno, in zdaj se je odločil svoja odličja pokloniti Tržiškemu muzeju.
“Danes sem dobil občutek, kot da sem se v Tržič vrnil po veliki zmagi,” je dejal Bojan in se ob tej priložnosti zahvalil Tržičanom in smučarskim prijateljem. “Hodil sem po svetu in obiskoval smučarske muzeje. Videl sem, čemu so namenjeni smučarska pot, lovorike in uspehi. Ne da jih imam doma v vitrini, kjer jih lahko vidim le jaz. Resnično sem si želel kolajne podeliti muzeju,” je dejal Križaj, ki je bil sprva kar nekoliko v dvomih.
“Presenečen sem nad odzivi. Ko sem se lotil ideje, sem precej dvomil. Za nami je naporno leto, zbiranje materiala, kronološka razporeditev.” Zbiranje podatkov je bilo vse prej kot preprosto, zato se je ob tej priložnosti zahvalil soprogi Barbari, ki je vsa ta leta urejala podatke.
O skromnem zajtrku in prvih uspehih
Svojo prvo uvrstitev na stopničke je dosegel leta 1977 v Madoni di Campiglio, tri leta pozneje se je v Wengnu veselil prve slalomske zmage v svetovnem pokalu. Številnim se je zapisal v spomin tudi z izjemno narodnostno pripadnostjo, ko je ob olimpijskih igrah v Sarajevu zaprisegel v slovenščini. “Imel sem strašnega vodjo, ki mi je bil kot starš. Tone Vogrinec. Učil me je tudi nastopanja v medijih, tako je ta narodni ponos tudi meni zlezel pod kožo. Tega ni zahteval od mene, samo rekel je, da bi bilo dobro,” se je tistih časov spomnil Križaj.
Ekipa je tedaj dihala kot eno. Tudi Tone Vogrinec, alfa in omega slovenskega smučanja, goji tople spomine na čase, ko so smučarji pod njegovim vodstvom osvajali lovorike. “Če ne bi bilo Bojana … Svoj prvi odmevnejši rezultat je dosegel na mladinskem evropskem prvenstvu. Zmagal je v slalomu. To nam je dalo misliti, da je le mogoče dosegati takšne rezultate. Ta uspeh je spremenil mojo pot. Po poklicu sem strojnik, a po Bojanovi zaslugi sem ostal v smučanju,” je ta večer vsem zbranim zaupal Vogrinec.
Kljub številnim hvalam na račun Križaja pa je iskreno priznal, da mu je včasih pošteno stopil na živec. “Kri mi je pil! Za zajtrk je pil le čaj z limono. Potem pa je prišla Bolgarija. V hotelu spet naroči ta čaj 'z limunom', natakarica pa mu odvrne: 'Pa kakav limun, nismo mi tropik,' je dejal ob glasnem smehu, ki je odmeval po dvorani.
Še vedno prijateljuje s smučkami
Smučarji so večere preživljali ob igranju družabnih iger, kot je človek ne jezi se in kartanju. V zimskih mesecih so večji del časa preživeli na poti, le redkokdaj so se vrnili domov, zato niso natančno vedeli, kakšno evforijo so zanetili v nekdanji skupni državi.
“Veliko časa smo preživeli v tujini, zato nisem mogel deliti veselja doma. Ko pa sem se vrnil, je bilo na vsakem koraku občutiti, koliko ljudem pomenijo moji uspehi. Pred časom sem jadral po Kornatih. Vsi domačini so me poznali in me pozdravljali. Pa sem povprašal, kako to. Pozimi nimajo kaj drugega početi, pa gledajo televizijo. Dober občutek je, ko te poznajo po vsej Jugoslaviji,” je dejal Križaj.
Priznal je, da se je najbolje počutil na strmem in ledenem terenu, strah pa ga je bilo otoplitve ali snežne napovedi. Svojo smučarsko pot je sklenil v sezoni 1987/88 na zadnjem slalomu v Saalbachu, ko se je tik pred ciljno črto ustavil in snel smuči ter se peš odpravil v ciljno areno. Danes uživa v pokoju, “a to ne pomeni, da čepim doma”. Smučarska sezona je pred vrati. “Se vidimo na smučišču,” se je poslovil Križaj.
Besedilo: N. A. // Fotografije: Helena Kermelj, Joco Žnidaršič
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
