Pia Filipčič, transseksualka: Zbirala sem pogum, da začnem živeti kot ženska!

Marsikdo se je že kdaj malo v šali, malo iz firbca vprašal, kako bi bilo en dan preživeti v koži in z možgani nasprotnega spola. A to za manjšino ni zgolj hec, ampak resnična preizkušnja. Pia Filipčič, nekdaj Elvis, je z nami delila svojo dolgo pot do samouresničenja, prepleteno z nerazumevanjem, neodgovorjenimi vprašanji, operacijami, predsodki in končnim javnim priznanjem.

Brez odgovorov na vprašanja

»Vedno, ko me ljudje vprašajo, kdaj sem izvedela oziroma začutila, da sem v ujeta v napačnem telesu, jim odgovorim, da o tem, da sem punca, nisem dvomila nikoli, odkar pomnim in vem zase,« je povedala Pia Filipčič, transseksualka, ki se je svojo spolno usmerjenost odločila deliti s svetom. Najtežje ji je bilo v otroštvu, ko je bila še vsem poznana kot fant po imenu Elvis.

»Nikakor nisem mogla razumeti, da moje moško telo ne sovpada z mojo žensko miselnostjo. Bila sem prepričana, da sem obsojena na kazen. Čeprav sem vedela, da sem punca, sem morala igrati vlogo moškega, saj mi je bil ob rojstvu ta spol biološko pripisan,« pravi temnolaska. Odgovora na vprašanje, zakaj se ne sme oblačiti in obnašati kot druge deklice, ampak se mora pretvarjati, da je nekaj kar ni, torej fant, dolgo ni dobila. V strahu pred neznanim je vse otroštvo s seboj nosila to veliko nepojasnjeno in težko skrivnost.

Postavljala si ji številna vprašanja, ki so se začela porajati tudi v okolici. In to na glas.

»Vse prevečkrat me je izdajala moja ženstvenost in nemalokrat sem bila med sovrstniki tarča posmeha in zbadanja, saj nisem bila tipični predstavnik svojega biološkega spola. Odstopala sem v svojem obnašanju, gestikulaciji, kretnjah,« se spominja. Njen obrambni mehanizem jo je zato skozi leta vodil k temu, da se je naučila skrivati svoje prave občutke in željo po tem, da celemu svetu in predvsem sebi prizna, da je punca, ki želi tako tudi živeti. Izziv vse življenje biti »resničnostna igralka« svojega življenja je bil pretežak in prežet s strahom, občutki notranjih stisk in bojev. Začela je raziskovati in s pomočjo tujih medijev ugotovila, da ni edina.

»V Sloveniji se je o transseksualnosti zelo malo govorilo, zato sem večino podatkov našla v drugih državah. Z branjem tujih zgodb, predvsem pa z gledanjem videoposnetkov na YouTubu, sem našla veliko podobnosti s transseksualkami iz tujine, ki so bile dovolj pogumne, da priznajo, kar so. Tako sem s spremljanjem njihovih zgodb več let zbirala pogum, da tudi sama začnem končno živeti kot ženska,« pravi Pia.

Priznanje staršem in družbi

Čakala je na pravi trenutek, ki se je zgodil takoj po srednji šoli. Na precepu biti nesrečna in ujeta v lastno podobo ali zbrati pogum, se soočiti s posledicami in osvoboditi svojo srečo, se je odločila za slednje. Prvi so za to izvedeli starši, ki so novico presenetljivo dobro sprejeli, predvsem mama, medtem ko je bilo očetu na začetku težko, kajti celotna tematika in situacija sta mu bili neznanka.

»Kot bi bilo včeraj, se spominjam trenutka, ko sem prvič spregovorila ... Naličena in v ženskih oblačilih sem starša pričakala doma. Še nikoli prej nisem bila tako prestrašena, srce je pospešeno utripalo, a vedela sem, da je trenutek pravi. Zdaj ali nikoli. Ko je oče vstopil v sobo, me je presenečeno pogledal. Nič mu ni bilo jasno. Priznala sem mu, da se že od nekdaj počutim kot punca, in ker ga imam rada, želim, da je še vedno del mojega življenja in me sprejme tako, kot sem,« pravi Pia. Čeprav je oče za to potreboval precej časa, je na koncu ugotovil, da sem še vedno njegov otrok, ki je oz. bo spremenil le zunanjost.

»Tako kot mojima staršema bi moralo biti tudi vsem drugim pomembno le dejstvo, da je njihov otrok dober in pošten človek, ne pa to, ali na sebi nosi krilo ali hlače,« razmišlja sogovornica. A sledila je še druga preizkušnja. Priznanje prijateljem in okolici.

»Kot oseba sem bila še vedno ista, a je bil za nekatere prevelik zalogaj, da me morajo naslavljati z ženskimi zaimki in gledati v ženskih oblačilih. S takimi prijatelji sem žal morala nehati prijateljevati, kar je bilo zelo težko,« je povedala Primorka.

»Z nekaterimi od njih sem namreč preživela najlepše trenutke svojega življenja, vseeno pa je bilo njihovo neodobravanje preveč boleče. Tudi zaradi samospoštovanja sem morala nekatere zgodbe končati. Sem pa zato skozi leta spoznala še veliko novih prijateljev, ki so me sprejeli takšno, kot sem, in me cenijo in spoštujejo še danes.«

Operacija da, hormonske terapije ne

»Ljudje smo si različni, prav tako si niso vse transseksualne osebe enake, bodisi po razmišljanju bodisi po videzu. Vsaka transseksualna oseba si ne želi v celoti spremeniti spola ali sploh imeti kakršnihkoli lepotnih operacij. To je pri ljudeh še vedno veliko in zmotno prepričanje. Nekaterim to ne dopušča finančno stanje, drugim okolica, spet tretjih ne motijo njihove genitalije, ampak se svetu vseeno še vedno želijo predstavljati kot nasprotni spol, v katerega so bili rojeni.«

Pia pripomni, da so lepotni posegi le eno izmed sredstev, s katerimi transseksualne osebe potrdijo svojo spolno identiteto, ni pa operacija tista, ki bi določala posameznikovo spolno identiteto. Sama je vse operacije naredila izključno zaradi sebe, ker je želela poudariti svojo ženstvenost, in ne, da bi bila bližje idealu ženske, kot jo določa družba. Njena prva operacija je bila povečava prsi, sledila je operacija nosu in nazadnje še telesa, dodala si je volumen v zadnjico in boke. Kaj pa zloglasne hormonske terapije?

»Ni nujno, da je vsaka transseksualna oseba 'na hormonih'. Res je, da v nekaj primerih izboljšajo videz, ampak za seboj potegnejo tudi veliko negativnih stvari, kot so neplodnost in druge tegobe. Sama ne jemljem hormonov, saj menim, da je za to še čas, poleg tega sem, ko sem poskušala pri nas dobiti strokovno pomoč in začeti hormonsko terapijo, naletela na gluha ušesa. Obravnavana sem bila, kot da je z menoj nekaj hudo narobe, in prej kot pomoč sem dobivala nasvete, naj se na to pot ne podajam,« pojasnjuje svoje izkušnje.

Podari lahko le ljubezen

»Nikoli ne bi spet bila fant, saj to preprosto nisem jaz in sem zdaj veliko bolj srečna,« pravi sogovornica, ki je tako del manjšine ljudi, ki v enem življenju občutijo, kako je biti moški in kako ženska. Samo po sebi pa se na tem mestu poraja tudi vprašanje, kako je z ljubeznijo. Pia je imela nekaj partnerjev in večinoma so novico o njeni transseksualnosti dobro sprejeli, saj so tudi sami menili, da je to, kar se dogaja za zaprtimi vrati, stvar zasebnosti.

»Ljubezen je ljubezen, in če te ima nekdo iskreno rad, mu ni pomembno, kdo si bil prej, ampak kdo si ta trenutek in kakšno imaš srce,« pravi in obenem odkrito prizna, da je bila presenečena, ko je nekaj povabil dobila tudi od nekaterih znanih slovenskih medijskih osebnosti iz sveta resničnostnih šovov in igralstva.

Čeprav počasi delamo korake v pravo, bolj strpno smer družbe, pa transseksualnost po njeni oceni še vedno ostaja tabu. Družba se boji tega, česar ne pozna in posledično stvari obsoja. »Pomembno je, da se vsem ljudem da priložnost, da jih spoznamo in ne sodimo glede na njihovo preteklost. Zato sem se tudi odločila medijsko izpostaviti, da ljudi poučim o sebi, o svoji tranziciji. Le tako jim lahko pokažem in dokažem, da sem normalna oseba, ki si zasluži iste priložnosti kot vsi drugi, ki so po merilih družbe opredeljeni kot 'normalni'. Seveda pa je najbolj pomembno dokazati, kdo si, samemu sebi. Dokler bom zvečer zaspala z mirno vestjo, da sem dober človek in da s svojim početjem nikomur ne škodim, mi ne bo hudega,« sklene Pia.

Besedilo: Tjaša Platovšek // Fotografije: osebni arhiv, Igor Zaplatil, Tanja Zrinski

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec