Peter Prevc: “Pa kaj mi je tega spet treba?”

Peter Prevc: “Pa kaj mi je tega spet treba?” (foto: Profimedia) Profimedia
Vir: Nova
23. 10. 2018

Zimska športna sezona je spet pred vrati in naši junaki, ki zvesto branijo slovenske barve, so že v polni priprav­ljenosti.

Tudi Peter Prevc, ki je marsikateremu Slovencu s svojimi uspehi narisal nasmeh na obraz, je z nestrpnostjo pričakoval nov začetek. Po težavah z gležnjem in aprilski operaciji se je slovenski orel vrnil že na smučke, a je zaradi težav v pripravljalnem zaostanku, zato bi se lahko zgodilo, da se bo skakalni karavani priključil z zamikom.

Začetek zimske sezone je skorajda tu, čas, ko se boste skakalci spet znašli v središču medijske pozornosti. Vam ta 'šunder' godi?

A šunder? Ne, tega ne maram preveč. Da pa ti vedeti, da se zima bliža. Spoznaš preostale reprezentance, pokramljaš z drugimi športniki. Potem pa naprej.

Ste v zadnjih mesecih pogrešali smučke?

Ne, smučk že dolgo nisem pogrešal, si pa že želim, da bi se čim prej vrnil na skakalnico in sprostil svoj adrenalin.

Ste pogrešali spust po zaletišču, občutek, ki skakalca prevzame, preden se spusti v dolino?

Ne, pogrešam adrenalin, ki ga dobiš, ko skočiš daleč. Naval adrenalina, evforije po dobrem skoku.

Ste po vsem tem času še tako navdušeni nad svojim 'poklicem' kot nekoč?

V bistvu se je vse skupaj začelo tako, da tega nisem jemal kot poklic. Vse je bilo prepleteno z izobraževanjem, tako so bili skoki le nekaj za zraven, kmalu pa se je situacija obrnila. Kljub temu je postalo navada, da o tem niti nisem razmišljal kot o službi. Starejši ko si, vse bolj se zavedaš, da je to nekaj, s čimer se ukvarjaš in preživljaš.



Je bilo kdaj v igri še kaj drugega? Si predstavljate, da bi osem ur dnevno preživeli kar v pisarni?

Ne, predstavljam si ne, sem pa že pomislil na to. Da bi šel na trening. Saj lahko počakaš, da teh osem ur le mine ali pa si vse skupaj splaniraš tako, da ni veliko rezultatov, s katerimi bi se lahko pohvalil. Potem greš domov, zakleneš pisarno in pustiš skrbi na skakalnici. Sam na treningu delam zato, da bom čim boljši. No, da bom najboljši. Ko pa odidem domov, pa žal vse prevečkrat misli ostanejo v športu.

Torej se le s težavo odklopite?

Ja, zelo težko.

Ste res oseba, ki bi se lahko povsem distancirala, četudi bi imela kako drugačen poklic?

No, to je res. Kadar se lotim stvari, jo poskušam maksimalno razumeti, zakaj in kako poteka, tako jo želim najbolje izvesti oz. izboljšati. Dokler nečesa ne obvladam, mi ne pusti miru. Vztrajam do konca.

Se vam zdi, da so vam izkušnje in pridobljeno znanje v korist ali pa le bolj dušijo?

Morda sem se zaradi izkušenj naučil, da vse poteka po nekih ustaljenih tirnicah, ki jih določa nekdo drug in da ti nisi nekdo, ki bi to lahko spremenil. Je pa zato bolje, ko se zaradi malenkosti razburjaš dosti manj kot nekoč. Saj že veš, kakšen bo rezultat.

Vsak kdaj potoži čez svojo službo. Kaj pa je za vas najtežji del vašega poklica?

Uh, najtežji del je morda to, da gredo diete v ekstreme in da se več govori o dresih kot pa o tehniki.

Hrana je torej pomemben dejavnik.

Hrana ni pomembna, kilogrami so. (smeh)



Torej sama količina hrane?

Seveda in vsebina. Misliš, da si se že navadil na vse to, pa potem ugotoviš, da se nisi. Takrat si misliš: 'Pa kaj mi je tega spet treba?'

Piščanec, piščanec, piščanec...

Zaradi športa smučarski skakalci prilagodijo tudi količino hrane, ki se znajde na krožnikih. “Predvsem sladkorji, sladke pijače, ogljikovi hidrati … tega v našem športu ne potrebuješ. Piščanca sem pa zelo sit,” pove Peter.

Besedilo: N.A. // Fotografije: Goran Antley, Profimedia

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri