Peter Poles: Zanimivosti iz zaodrja

Peter se v vlogi voditelja oddaje odlično počuti, kot so nam povedali, pa pri projektu sodelujejo samo takšni člani, ki jim ta format oddaje ugaja. (foto:  Primož Predalič, Miro Majcen / POP TV, Goran Antley) Primož Predalič, Miro Majcen / POP TV, Goran Antley
Vir: Story
10. 11. 2016

Bi se kopali v kadi, polni špagetov? Ali kadi, napolnjeni z jogurtom? Bi dan preživeli v zaporu ali obdukcijski dvorani? Čeprav se vse skupaj sliši malce nenavadno, gre v resnici za želje, ki so v preteklih treh sezonah priromale na naslov uredništva oddaje Dan najlepših sanj. O takšnih in številnih drugih zanimivostih iz zaodrja ene izmed najpriljubljenejših oddaj pri nas so spregovorili njeni ustvarjalci - Igor Bratož, Ana Babič, Deja Vidmar in seveda njen glavni obraz, Peter Poles.

Ekipa, ki ob ponedeljkih zvečer polovico Slovenije spravi v jok.
Poleg ‘običajnih’ želja, kot je vožnja s helikopterjem, ustvarjalci prejmejo tudi veliko takšnih, ki jih presenetijo.
Za stilsko podobo voditelja Petra Polesa v oddaji poskrbi manekenka in voditeljica Tjaša Kokalj Jerala.
Igor je urednik oddaje, s Petrom in Ano pa je sodeloval že v oddaji Vid in Pero šov.

Story: Druščina, naj vas najprej vprašam, od kod ideja za takšno oddajo in ali bi lahko s prstom pokazali, pri kom se je vse skupaj v resnici začelo?

Igor: Pobudo je dalo naše vodstvo. Sicer pa smo želje uresničevali že v Vid in Pero šovu, ko smo temu namenili del oddaje. Ker je bil ravno ta med gledalci izredno priljubljen, smo se odločili, da stvar nadgradimo in naredimo samostojno oddajo.

Igor: V resnici smo koncept spisali že veliko prej, vendar nekako ni bilo prave priložnosti za uresničitev. Vse do Vid in Pero šova, ko smo stvar prvič testirali.

Peter: Testirali smo v resnici že na Talentih, ko smo pripeljali Luka Šunterja in ga na odru presenetili z njegovim glasbenim idolom Mladenom Grdovićem. Bil je res čustven trenutek, ko vidiš na odru odraslega moškega jokati. Ker se je o tem naslednji dan veliko govorilo, smo si vsi želeli, da bi lahko naredili še kaj podobnega.

Story: Torej kot ekipa skupaj delate že dolgo. Ste že od nekdaj vedeli, da bi prav vi skupaj sodelovali pri takšnem projektu?

Deja: Z Igorjem sva že večkrat tesno sodelovala pri različnih projektih, tudi pri Vid in Pero šovu, in naravno je bilo, da sva pot nadaljevala skupaj tudi pri tej oddaji.

Igor: Sicer pa smo v produkciji zelo velika ekipa, približno 60 stalnih sodelavcev.  Razdelimo se po projektih in vedno poskusimo narediti tako, da človeku, ki pri nekem projektu dela, vsebina leži. Tudi pri DNS smo se trudili sestaviti ekipo, ki bo delala s srcem in bo imela čut za zgodbe ljudi.

Story: Kako velika pa je ekipa DNS?

Ana: Enajst kreativcev in trije producenti, ki poskrbimo za organizacijo, raziščemo najboljše možnosti za uresničitev materialnih želja, poiščemo letalske vozovnice za goste presenečenja, uredimo vso birokracijo in logistiko po uresničeni želji in seveda poskrbimo, da je na dan snemanja vse nared za produkcijo posamezne oddaje. Na terenu se kreativni ekipi pridruži ekipa snemalcev, v poprodukciji pa še dva montažerja.

Story: Peter je sicer že večkrat povedal, kako je z njegovega vidika videti proces 'od želje do uresničitve'. Kaj pa to pomeni za vas?

Deja: Imamo več različnih rekrutacij, prek katerih gledalci pošiljajo želje svojih domačih in prijateljev, ali pa nam zaupajo kar svojo željo. Prijavnice sprejemamo po spletu, po elektronski ali običajni pošti. Največ jih seveda prejmemo prek spletnega obrazca. Vsako prijavnico, ki jo dobimo, tudi preberemo. Če zaznamo, da ima neka želja studijski potencial, da ima primerno zgodbo, da je tarča dovolj zanimiva in da željo lahko v resnici izvedemo, povabimo predlagatelje želje na sestanek.

Nato poskušamo čim bolj podrobno spoznati tarčo, njeno zgodbo in predvsem, kako močna je želja. Nato na kreativnih sestankih predebatiramo vsebino želje in pripravimo predlog izvedbe. Ko je želja potrjena tudi z vidika proračuna, jo začnemo realizirati.

Story: Mislim, da ob vaši oddaji ob ponedeljkih joka polovica Slovenije. Koliko pa je to ganljivo za vas?

Deja: Včasih je po končanem snemanju objokano celotno zaodrje. To je na neki način tudi merilo, kako se bo ta emotivna vsebina dotaknila gledalcev pred TV-zasloni.

Story: Se vam je v teh treh sezonah v misel vtisnila posebej nenavadna želja?

Igor: Kar nekaj je takšnih. Nekdo se je na primer želel kopati v bazenu špagetov, spet drugi v jogurtu. Kar nekaj je prijavnic, v katerih so ljudje napisali, da želijo prisostvovati pri obdukciji človeka. Neka gledalka je želela preživeti dan v zaporu, kar prav tako ni šlo. Najbolj bizarna od vseh je pa ta, da si je moški zaželel ožemati modrčke ženskam, ko stopijo iz bazena. Njegova žena je prišla na sestanek in se ji je zdelo to popolnoma v redu. (smeh)

Peter: A ni dobra? (smeh)

Story: Pa je kakšna takšna želja, ki ste se je lotili in je po tem, zaradi takšnih in drugačnih razlogov, niste uresničili?

Igor: Veliko je takšnih. Veliko dela moramo vreči stran, ker se vmes zgodijo številne stvari. Na primer to, da se je želja že uresničila, ali ne najdemo izgubljenega človeka, ali pa kaj enostavno ni izvedljivo.

Deja: V to je enostavno vpletenih toliko ljudi, da velikokrat nekdo v celotni verigi reče ne. In ko nekdo reče ne, je to konec.

Story: Omenili ste, da včasih ne najdete izgubljenega človeka ... Kako se česa takšnega sploh lotiti?

Igor: Na različne načine, vsega seveda ne bomo povedali. (smeh) Včasih je celo tako, da ljudje dejansko vedo, kje nekdo je, in potrebujejo samo nekoga, da jih poveže. Ali pa nimajo poguma, da bi to naredili sami.

Ana: Ali pa preprosto nimajo financ.

Igor: Ali pa se jim zdi nekaj zelo daleč, kar v resnici niti ni tako zelo. Sicer pa ljudi najdemo po socialnih omrežjih, po forumih, na spletu ...

Deja: Facebook je zelo uporaben. Pregledamo stike, primerjamo fotografije, beremo komentarje in ugotavljamo, kdo je komu kaj ...

Story: Koliko časa pa porabite za to, da najdete enega človeka?

Ana: Različno. Mislim, da je najdaljše obdobje, ki smo ga namenili iskanju človeka, trajalo dve leti.

Igor: So pa nekateri ljudje, ki jih iščemo, že odkar smo začeli snemati oddaje.

Story: Ravno sem hotela vprašati, ali se kakšna želja vleče že iz prve sezone ...

Igor: Ja, se. Najdemo recimo naslov nekje v Ameriki in potem ugotovimo, da tista stavba ne obstaja več. Zgodilo se je tudi že, da smo ugotovili, da je nekdo že umrl. Ali pa ugotovimo, da je na drugi strani nekdo, ki je že tako star ali bolan, da ne more več potovati. Ali pa nimajo dokumentov, kar je potem spet cel proces s tem, da jim jih pomagamo dobiti.

Peter: Ali pa, da je nekdo tukaj zapustil družino in da niti noče stopiti v stik.

Story: Na eni strani vidimo v oddaji toliko veselja, ampak je potem na drugi strani, kot lahko slišimo, tudi nekaj razočaranja ...

Igor: Trudimo se, da nikomur nikoli ne damo lažnega upanja. Vsem predlagateljem želja že na začetku povemo, da gre za informativni sestanek. Da če bomo prišli do rezultata, jih bomo obvestili, sicer pa žal ...

Deja: Zdaj se je na primer zgodilo že dvakrat, da smo našli pogrešano osebo, vendar se niso želeli izpostavljati pred kamero. Mi smo jim potem vseeno dali podatke, da so se združili.

Story: Saj ste prav nekakšna dobrodelna organizacija ...

Deja: Res smo prijazna oddaja. (smeh)

Story: Zdaj sicer gledamo tretjo sezono oddaje. Kdaj pa ste začeli pripravljati material?

Igor: Začeli smo delati takoj, ko smo končali prejšnjo. Vmes smo šli sicer malce na dopust, ampak delali smo vse poletje. Snemati smo začeli že konec avgusta in delamo 'nonstop'.  Ali smo po terenih ali pa v pisarni. (smeh)

Story: Omenili ste terene, prej Ameriko ... Torej kakšen član vaše ekipe odpotuje v kakšno tujo državo, da pripravi 'teren'?

Igor: Se je že zgodilo, da smo šli nekoga iskat ali pa smo mislili, da moramo iti, ampak načeloma uredimo vse potrebne papirje in letalske karte na daljavo. Poskrbimo tudi za to, da so pri nas nekoliko prej nastanjeni, da prebrodijo 'jet lag', vsaj za en dan.

Story: Težko si predstavljam, kakšen organizacijski zalogaj je to. Katera želja je bila do zdaj, v tem smislu, za vas najbolj zahtevna?

Deja: Organizacijsko precej zahtevna je bila ena zadnjih v lanski sezoni, ko smo združili mamo in dve sestri iz Slovenije s sestro iz Kanade. Šlo je za dvojni zasuk.

Mama je rodila tri hčere, in ko jim je umrl oče, je morala eno kot majno deklico oddati bratu v Kanado.

To se je zgodilo pred 50 leti in od takrat se niso videle. Nam je pisala ena od teh sester. Najprej smo potrebovali dva ali tri mesece, da smo sestri iz Kanade pomagali urediti papirje. Ko je prispela v Slovenijo, smo jo najprej na terenu združili s sestro, ki nam je pisala. Potem smo pripeljali najprej drugo sestro v studio in potem še mamo, pod neko tretjo pretvezo. To je bilo logistično zelo zahtevno.

Igor: Mama za drugo sestro ni vedela, da bo v studiu, in se je zgodilo, da jo je na deževen dan zagledala na avtocesti, v drugem avtomobilu. Poklicala jo je po telefonu, na srečo pa se je hči spretno izgovorila.

Peter: Pa tudi skrivati jih po hiši, da se ne bi prej videli, je bilo zahtevno. Vse se začne že pri takšnih detajlih, na primer, kje bodo parkirali avtomobile, da jih tarče slučajno ne prepoznajo.

Story: Kako tesno pa med pripravo sodelujete s sorodniki?

Igor: Zelo tesno. Oni so velikokrat v velikih stiskah, ker morajo to zelo dolgo skrivati, in je to zanje precej zahtevno in naporno.

Peter: Ko smo v Amsterdamu presenetili našo pevko Vido, je mož rekel, da ni mogel verjeti, da je bil v kontaktu z našo ekipo od sedmih zjutraj do enajstih zvečer.

Story: Pa kdaj kdo ni prišel v oddajo?

Igor: K sreči se to še ni zgodilo.

Ana: Tukaj čakaš do zadnjega, ali so vsi prišli v studio ali ne. Ko publika vstopa v studio, je za nas zelo vznemirljivo, neopazno poiščemo tarče.

Igor: Ne moremo imeti popolnega nadzora nad vsem. Nekdo lahko zboli, zgodi se lahko kaj na cesti ...

Story: Kaj pa, če bi se zgodila takšna stvar. Imate kakšne nadomestne želje?

Peter: Če bi se to zgodilo, bi pri drugih dveh željah veliko bolj počasi govoril. (smeh) Vse se da. (smeh)

Story: Katera želja pa je trenutno najbolj priljubljena?

Deja: Zelo pogosta želja je harmonika, potem pa sledijo srečanja s kakšnimi športnimi idoli, recimo Rossi in Messi sta zelo priljubljena.

Story: Pa bi bilo mogoče pripeljati na primer Rossija in Ronalda?

Deja: Tega si zelo želimo.

Peter: Veste, lahko bi ves studio napolnili samo z oboževalci Rossija. Veliko lažje je človeka peljati k njemu, ampak problem je, kako med 300 željami za Rossija izbrati nekoga, za katerega si stoprocentno prepričan, da si tega najbolj želi in zasluži? Pa da bodo tudi tisti, ki so si to želeli, rekli, da si je ta oseba to res zaslužila.

Deja: Dve naši tarči smo odpeljali na prizorišče Moto GP-ja. Bili smo pri Marquezu in Rossiju. To, da bi prišli k nam v studio, je malce težje.

Igor: Za našo malo Slovenijo je sicer to malce težko, ampak veliko je takšnih želja. Pa Justinov Bieberjev, One Direction ...

Story: Kateri pa so najbolj priljubljeni slovenski zvezdniki?

Peter: Lado Bizovičar.

Igor: Tanja Žagar je zelo priljubljena, Werner, Jan Plestenjak ... za vsakega se nekaj najde.

Napisala Kaja Milanič
Fotografije Primož Predalič, Miro Majcen / POP TV, Goran Antley

Značke: Peter Poles
Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story45/2016

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Nova Story že v prodaji

Story 45/2016

Story 45/2016, od 03. 11. 2016

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri