Akademski slikar in likovni urednik za otroški in mladinski program pri Mladinski knjigi Pavle Učakar je tisti, ki pozna vse skrivnosti na novo nastajajočih slikanic domačih umetnikov.

Skupaj z njimi namreč razvija otroško domišljijo, ki jo doživljajo v slikanicah novih in že objavljenih knjig.

Story: Pavle, ljubezen do likovne umetnosti živite tudi tako, da ne slikate samo na platno, ampak spremljate delo drugih umetnikov. Če se vrneva na začetke vaše slikarske poti, kaj ali kdo je v vas vzbudil slikarski čut, ljubezen do estetike in do čopiča?

Da bom slikar, sem vedel že v petem razredu osnovne šole. Kot otrok sem zelo veliko risal in likovni krožek je bil zame nekaj samoumevnega. Nekoč nas je učiteljica odpeljala na obisk v srednjo šolo za oblikovanje. Ko sem videl, da tam odrasli ljudje resno delajo tisto, kar sem sam imel za igro, se mi je odprl prelep svet. Takrat sem bil pečen. Vedel sem, da si želim početi prav to in nič drugega. Ko sem se odločal o študiju, nikoli nisem imel načrta B. Moj pogled in vse odločitve so bili usmerjeni le v ta cilj, čeprav so bili starši precej skeptični glede tega. A včasih znam biti še kar trmast in moja je obveljala.

Po končani specialki za slikarstvo na Akademiji in vojski se mi je rodil prvi otrok in v skrbi za eksistenco sem se zaposlil. V službi sem delal dopoldne, popoldne se ukvarjal z družino in pozneje odšel v atelje, kjer sem slikal do poznih ur, pogosto do jutra. Imel sem kar precej slikarskih razstav, a z mladostno energijo in ambicijo se je dalo shajati. Ko sta se rodila še drugi in tretji otrok, sem se moral odločiti, v katero smer bom razvijal svojo ustvarjalnost, in povsem naravno sem se posvetil knjigam, saj sem bil takrat z njimi že 'zastrupljen'.

Do takrat sem se pogosto čutil frustriranega, ker ne morem samo slikati. Nihal sem med knjigami in lastnim slikarstvom. A pogosto se mi zgodi, da v hipu, kar čez noč, spoznam, kaj je tisto pravo. Mislim, da sem šele takrat res spoznal izjemno širino in ustvarjalnost tega knjižnega polja. Od takrat se le še tu in tam spustim tudi v risanje in slikanje kakšne naslovnice, moj fokus pa so ilustrirane knjige. To delo je nekaj veliko večjega in pomembnejšega. Nekoč je Albert Einstein izjavil, da če hočete imeti genialne otroke, jim berite pravljice, če hočete pa še genialnejše, jim berite še več pravljic. Delati knjige za otroke je res velika stvar.

Story: Ste akademski slikar, ki ima skoraj 40 let izkušenj v založništvu. Skozi delo ste spoznali na stotine ilustratorjev. Lahko bi rekli, da ste za marsikoga nekakšen oče, ki je njihovemu delu vdahnil 'življenje'. Kaj vam pomeni delo, ki ga z avtorjem vložite v nastanek knjige, in kako jo doživljate, ko pride na knjižne police?

Res poznam skoraj vse umetnike, ki se ukvarjajo z ilustracijo, a da bi bil oče komu izmed njih, je precej pretirano reči. To so avtonomni ustvarjalci, ki jim le odpiram vrata v ta svet. Rad 'zastrupljam' likovnike z zgodbami. Mlajše kolege le naučim kakšnih knjižnih 'trikov' in radovedno opazujem, kaj se bo zgodilo. Seveda se veliko pogovarjamo o zgodbah, kako jih kdo vidi ali občuti in kako bi jih bilo dobro izvesti, a kot bi rekel Peter Škerl, jim predvsem zaupam bolj, kot zaupajo sami sebi«. In takrat se zgodijo res lepe knjige.

Story: Ko sem vas spoznala, sem videla, s kakšno skrbnostjo vzamete v roke vsako skico, risbo, ki ji date priložnost, da jo skozi knjige spoznajo tudi bralci, od najmlajših pa tistih starejših. Marsikdo nima te sreče, da bi počel to, kar jih resnično veseli. Kako vi doživljate svoje poslanstvo, svoje delo?

Delo, ki ga opravljam, je najlepše na svetu in danes se mi niti sanja ne, kaj drugega bi v življenju počel. Ko prihaja nova knjiga iz tiskarne, sem nestrpen kot otrok, in ta strast me ni minila niti po 40 letih dela. Uživam, da sodelujem pri nastajanju knjig za otroke, saj vem, da je dobra slikanica nekaj, kar lahko da izjemno popotnico vsakemu malemu bralcu za vse življenje. Tu ni prostora za kompromise, ali najboljše ali nič. In avtorjev ni treba preganjati ali terorizirati v tem smislu. Vsi zelo resno jemljejo svoje delo in potem so tu tudi vrhunski rezultati.

Story: Aktivno sodelujete pri zasnovi in nastanku ilustriranih knjig, še posebej slikanic, ki so eden od ključnih žanrov slovenske literature. Uredili ste jih več kot tisoč. Kaj je pomembno pri tem, da prepoznate dobrega ilustratorja, in kako se nato delo z njim začne?

Hja, v bistvu je tako, da zgodba sama najde svojega ilustratorja. Zadnjič mi je neka pisateljica rekla: "Ah, saj vem, ti imaš svoj okus ..." Zame je bila to kar huda žalitev, kakšen okus neki? Tako kot je vsaka zgodba, ki je jedro neke knjige, drugačna, sta tudi svet in estetika, ki ju prinese vsak avtor, popolnoma drugačna. Ni dveh enakih in pri tem sem precej alergičen na stereotipe.

Dober ilustrator je kajpada nekdo, ki zna dobro risati, a odločilne so strast, energija in ambicija. Ko vidiš, da je pripravljen 'investirati' vse svoje znanje in talent za resnično izjemen rezultat, je to to. Moje delo je potem le to, da jih spodbujam in razpihujem ta plamen samozavesti. Ni v moji navadi naročati ljudem 'naredi to ali ono', raje postavljam vprašanja, s katerimi pridemo do bistvenih stvari. Umetniki, s katerimi delam, so izjemno inteligentni in ustvarjalni ljudje.

Story: Vaše knjige in avtorji, ki ste jih prepoznali, so prejeli na stotine domačih in mednarodnih nagrad. Glede na to, da smo tako majhna dežela, ni zanemarljivo, koliko dobrih ilustratorjev imamo. Bi morda omenili, kdo so zadnji upi, katerih delo so prepoznali tudi v tujini?

Uh, na to je pa precej težko odgovoriti. Ne zato, ker ne bi vedel zanje, ampak zato, ker se umetniki nenehno razvijajo. Kdo je ta trenutek na vrhuncu, je eno, kdo pa začenja to delo, je pa drugo. Recimo Alenka Sottler je vrhunska ilustratorka, ki je pred dvema letoma prejela najvišje svetovno priznanje za ilustracijo in je v ilustraciji že dolgo. Knjige Lile Prap nam je uspelo prodati v 38 držav, na drugi strani pa je Maja Kastelic, ki je že s prvo slikanico požela odličen svetovni uspeh. Podobno je s Hano Stupica. A vsak avtor doživlja tudi svoje amplitude uspeha in dremeža. Bolj mi je pomembna velika slika celotnega področja ilustracije. Da je nenehno na visoki ustvarjalni in kakovostni frekvenci. Tako umetniki vplivajo drug na drugega in mladi ustvarjalci se 'organsko' vključujejo v ta tok. Enkrat zasije eden, drugič drugi.

Story: Lansko leto bilo nekako posvečeno 100. obletnici izida prve slovenske slikanice. Tej se je poklonil tudi lanski Slovenski knjižni sejem. Hinko Smrekar je leta 1917 s slikanicami upodobil mogočnega Levstikovega junaka. Kdo so danes ilustratorji, ki so še zaznamovali slovenske otroške in mladinske knjige?

Čisto premalo prostora imava za tako naštevanje, veliko jih je. Hinko Smrekar je pred 100 leti s prvo slovensko slikanico Martin Krpan letvico kakovosti postavil izredno visoko. Vsi, ki so mu sledili, so stopali v zelo velike čevlje in prav vsak je dodal svoj svet in mojstrstvo. Zato je ilustracija pri nas tako razvita.

Story: Naša življenja je zajela poplava modernizacije. Koliko se tudi ilustratorsko področje seli v digitalizacijo?

V resnici se niti ne. Digitalna ilustracija je nekaj, kar ima svoje mesto v tem svetu. Vsaka stvar je za nekaj dobra, za kaj drugega pa ne. Do zdaj še nisem videl popolnoma digitalne upodobitve na primer Andersenove pravljice. Po drugi strani pa tudi 'klasično' ročno ilustracijo pred tiskom obdelujemo še digitalno. Digitalna orodja so pač samo orodja, tako kot svinčnik ali čopič. Odvisno je le od tega, za kaj jih uporabljaš in kako.

Story: Zaupali ste mi, da je ilustracija, slika, ki jo vidimo, otipamo, nekaj povsem drugega. Avtor ji vanjo s čopičem, svinčnikom vdahne svojo dušo. In res ob pogledu nanjo začutiš tisto nekaj, česar digitalizacija ne premore. Kako pa je z všečnostjo takšnih slikanic pri širši populaciji? Koliko širše občinstvo prepozna to 'avtorjevo dušo'?

Človeške zaznave se ne ustavijo le pri risbi ali barvi, kompoziciji ali karakterju junaka, ampak si želimo še kaj več. Karakter umetnika radi vidimo tudi skozi njegov likovni rokopis. To je recimo sol slike. S potezo risala ali čopiča pričaramo snovnost podobe. To je govorica čustev in ta nas podzavestno pritegnejo ali pa ne. Dejstvo je, da dobra slikanica pušča v nas močan vtis. Tisti, ki ni ravno občutljiv, ne bo opazil nič, a ti občutki se lahko razvijejo.

“Ostajam nenehno radoveden”

Story: Kako poteka proces nastajanja knjige? Dobite najprej avtorjeve slike ali ilustrator ustvarja slike po zgodbi, ki ji mora vliti še vizualno zgodbo? Koliko tudi sami usmerjate avtorja in koliko mu pustite proste roke?

Avtor ima popolnoma proste roke, sicer vse skupaj nima pravega smisla. Način upodabljanja določata predvsem zgodba in to, kako jo vidi likovnik. Pomembno je, da potem sledi svoji logiki upodabljanja. Vsak na svoj način. Najpogosteje je impulz za knjigo zgodba, včasih pa slike, na katere se nato naredi besedilo. Vse je mogoče.

Story: Glede na to, da sem sama mama, se moram dotakniti tudi tega, da zelo skrbite, da so ilustracije v Cicibanu kakovostne in dobro izbrane. Revija otroke razveseljuje že 70 let. Koliko se je v vsem tem času tudi ona modernizirala, če pogledava prve izdaje Cicibana?

Ilustracije v Cicibanu delajo isti umetniki, ki delajo tudi slikanice. In kakor se razvija ilustratorsko področje na splošno, se razvija tudi podoba Cicibana. In obratno.

Story: Kako doživljate današnji čas in kako gledate na zgodovino svojega ustvarjanja? So se vaša merila spremenila?

Niti ne. Vedno pričakujem le najboljše. Kaj se bo zgodilo jutri, ne vem, a moja poklicna zgodovina me uči le to, da uživam v vedno novih knjigah, in prav vsake, kjer je avtor dal vse od sebe, sem vesel. In ostajam nenehno radoveden, seveda.

Story: Prejeli ste nagrado naj založnik leta 2017. Kaj vam to priznanje pomeni?

Ko sem izvedel za to novico, sem bil seveda vesel, saj nekdo očitno ceni tisto, kar počnem, a pri tem je že tako, da če si tako globoko v tem delu, kot sem jaz, hitro pozabiš na te stvari. Veselje hranim za vedno nove projekte. Takrat res uživam in se napihujem od ponosa, da sem lahko zraven.

Besedilo: Mihaela M. Kocbek // Fotografije: Primož Predalič

04. februar 2018 Trači › Domači trači foto: Primož Predalič
Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story3/2018

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Čarovnija okusa

6-mesečna naročnina (6 izvodov)

Cena s popustom: 15,25 €

REDNA CENA: 17,94 €

NAROČITE ZDAJ

Liza

3-mesečna naročnina (13 izvodov)

Cena s popustom: 18,79 €

REDNA CENA: 22,10 €

NAROČITE ZDAJ

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri