Nuša Lesar se zaveda lastne sreče

Ni je namreč strah pokazati svoje človeške plati, saj si ne prizadeva za popolnost, temveč za izpolnjujoče življenje.

Že osem let vodite oddajo Svet. Kaj vas motivira pri vodenju oddaje?

Osem let se sliši veliko, če pomislim na to, koliko sem bila stara, ko sem začela voditi oddajo. Toda voditelji informativnih oddaj so tekači na dolge proge, zato mojih osem let ni veliko. Motivira me želja, da bi me ljudje čim bolj dolgo želeli spremljati. Vsekakor me vsebine, ki jih predstavljam v oddaji, zanimajo, zato je zame povsem normalno, da sprem­ljam in posredujem novice. Zame to delo nikakor ni enolično.

V srednji šoli ste se ukvarjali z manekenstvom. Vam je videz pomenil oviro pri vodenju informativne oddaje, ker vas morda ljudje sprva niso jemali dovolj resno?

Ja, na začetku sem pogosto čutila, kot da sem na nekakšnem IQ-testu. Te težave so se pojavile, ko sem začela delati na televiziji. Med študijem namreč moj videz ni vplival na moje znanje in na to, kako me doživljajo profesorji. Z vstopom v medijski svet nisem mogla razumeti, kako lahko nekdo sodi človeka po njegovem videzu in domneva, da je lep videz znamenje pomanjkanja inteligence. To me je zelo obremenjevalo, zato sem ogromno časa namenila branju novic, da ne bi kdo opazil napak pri mojem delu.

Vam je bolj ustrezalo delo na radiu, kjer videz ni pomemben?

Da, delo na radiu mi je bilo zelo všeč. Nihče me ni sodil po videzu in ekipa na radiu je bila zelo povezana, saj smo delali za skupni cilj.

Menda vam je Jože Potrebuješ pomagal, da ste dobili delo na televiziji.

Res je. Jože je bil moj gost na radiu v Ribnici, in ko je izvedel, da bom ostala brez dela, je poklical na Pop TV in me priporočal. Zaupali so mu, ker ima dober občutek za voditeljice, saj je – kot sem izvedela pozneje – številnim pomagal, da so dobile priložnost. Vedno mu bom hvaležna za to.

Ste se že v otroštvu spogledovali z idejo, da boste nekega dne delali na televiziji?

Ne, vendar sem bila v osnovni šoli vesela, če me je učiteljica izbrala, da berem pred sošolci. Snov, ki sem se jo učila v srednji šoli in na fakulteti, sem vedno na glas ponavljala pred ogledalom, a sem mislila, da bom morda postala profesorica. Niti v sanjah si nisem predstavljala, da bom kdaj delala na televiziji. Tudi delo na radiu se je zgodilo spontano. V Ribnici, kjer sem odraščala, namreč nisi mogel delati drugje kot v gostilni, in ko sem slišala za oglas na radiu, sem se odločila, da poskusim.

So vam starši privzgojili delovne navade?

Vsekakor so mi privzgojili miselnost, da je delo vrednota in da je vsako delo častno. Nikdar pa niso od mene pričakovali popolnosti. Zadovoljna sta bila, če sem v šoli dobila prav dobro oceno. Če bi imela samo odlične ocene, bi ju najbrž skrbelo, da nimam drugih dejavnosti in da nisem dovolj družabna. Najbolj sta bila zadovoljna, če sem bila povprečna.

Kako najdete ravnovesje med delom in zasebnim življenjem?

To mi uspeva po zaslugi urnika, ki si ga oblikujem tako, da ni preveč naporen. Seveda se pojavijo obdobja, ko je treba ogromno delati in sem pod stresom. Toda po zaslugi vzgoje mojih staršev se zavedam, da je treba najti ravnotežje in da ne smeš ne preveč ne premalo delati. Kadar delam, delam dobro, nato si vzamem čas za počitek.

Kako se sprostite in odmislite delovne obveznosti?

Zame je počitek ležanje na kavču z dobro knjigo. Rada se dobim tudi s prijateljicami na kavi. Čakam pa na trenutek, ko mi bo tek pomenil sprostitev, ker za zdaj ni tako.

Letos ste sodelovali v oddaji Zvezde plešejo. Je ples še vedno del vašega življenja?

Ne, vendar upam, da se mu bom kmalu spet posvetila.

V oddaji Zvezde plešejo smo vas spoznali v drugačni luči, saj v informativni oddaji Svet ne morete biti tako sproščeni. Najbrž je zelo težko voditi oddajo, kadar se v zasebnem življenju spopadate s težavami. Kako vam je uspelo obvladovati čustva v najtežjih trenutkih?

Ko mi je bilo zaradi ločitve najtežje, ni nihče vedel za to. Šele ko je bilo najhujše za mano in sem se sprijaznila s položajem, je bilo lažje stopiti pred kamero. Toda najbolj mi je bilo hudo za mojega bivšega moža, ki nikdar ni bil vpet v medijski svet, medtem ko sem bila jaz pripravljena na to, da bodo mediji pisali o najini ločitvi. V težkih trenutkih sem čutila oporo ljudi in mi zato ni bilo težko delati. Takrat sem se izjemno veselila dela, saj sem lahko svojo energijo usmerila v delo in nisem doma le jokala.

Priznali ste, da vam je v težkih trenutkih pomagala psihoterapija. Vas je bilo strah priznati, da potrebujete pomoč?

Nisem se obremenjevala s tem, kaj si bodo ljudje mislili o tem, da obiskujem psihoterapijo. Zame je bil namreč to edini ventil, kjer sem lahko sprostila svoje strahove. Morala sem se pogovoriti z nekom, ki ni bil čustveno vpleten in je lahko objektivno pogledal. Terapija mi je pomagala, saj sem iskreno povedala, kaj čutim, in odkrila sem, od kod izvirajo moji občutki. Zame je bila to odlična odločitev in vsi so razumeli, zakaj sem jo potrebovala, saj sem se zanjo odločila po ločitvi. Duševno zdravje je zelo pomembno. Če gremo k frizerju in kozmetičarki, da bi bili videti bolje, je smiselno, da poskrbimo tudi za svojo dušo.

Nekoč ste dejali, da vam je bilo težko, ker so vaše sošolke na obletnicah mature kazale fotografije otrok, vi pa ločitvene papirje. Kako so vaši bližnji sprejeli ločitev?

Moji najbližji so razumeli mojo odločitev, čeprav so bili sprva presenečeni. Nekoliko jih je bilo najbrž strah, ali sem dobro premislila in ali vem, v kaj se spuščam, saj bom pri tridesetih morda ostala sama. Po drugi strani pa so mi dejali, da je to prava odločitev, če tako čutim, in da s tem ni smiselno odlašati. Občasno sem imela občutek, da bom pri teh letih težko našla partnerja, ker poznam čudovite ženske, ki ga nimajo.

Ste kdaj izgubili vero v ljubezen?

Nikoli, ker je bila moja ločitev posledica spoznanja, da sva si dala vse, kar je bilo mogoče. Zaradi tega sem ohranila vero v ljubezen in verjela sem, da obstaja nekje nekdo, ki se mu je zgodila podobna situacija in se bova morda nekoč našla.

Pred kratkim ste bili nominirani za femme fatale. Vas je nominacija presenetila?

Ne doživljam se kot prava fatalna ženska, ker je zame to ženska z veliko izkušnjami. Moja mama se mi zdi bolj primerna za fatalno žensko kot jaz. Bila sem počaščena, da so me nominirali, sem pa prepričana, da bom primernejša kandidatka čez kakšnih 10 let ali več.

Najbrž je za delo na televiziji potrebno veliko samozavesti. Ste bili tudi v najstniških letih samozavestni?

Nikdar nisem imela težav s samozavestjo, vendar sem zdaj bolj samozavestna zaradi številnih izkušenj. Staršem sem hvaležna, da nisem imela težav s samozavestjo, ker od mene nista zahtevala, da sem popolna, ampak da se trudim po svojih najboljših močeh. Zaradi tega se zavedam, da sem vredna in dobra tudi, če ne naredim vse popolno.

So vaši starši navdušeni nad vašim delom in redno spremljajo oddajo Svet?

Niso pretirano navdušeni, le moja mama vsem razlaga, da sem njena hči. (smeh) Zagotovo čutim podporo bližnjih, vendar ne gledajo name drugače zato, ker delam na televiziji, kar mi je pomagalo, da sem ostala z nogami trdno na tleh. Pri tem je igral ključno vlogo moj bivši partner, ker ga medijski svet ni privlačil. Zaradi njega se nisem spremenila, ko sem začela delati na televiziji. Moji starši so se namreč bali, da bo to vplivalo name. Toda nikdar nisem imela občutka, da sem nekaj posebnega zaradi svojega dela, saj ne dovolim, da me le delo definira.

Se pogosto vračate v domačo Ribnico?

Odkar ne živim več v Ribnici, obiščem starše na 14 dni, vendar ne prespim tam, razen če kdo praznuje rojstni dan. Mama je namreč mojo otroško sobo spremenila v šivalnico. Toda zelo rada se vračam domov k svojim bližnjim.

Ni skrivnost, da ste že nekaj časa v razmerju. Vam je ljubezen varno zavetje?

Najina oaza miru je dom, kjer sva sama. Ena od stvari, ki jih najbolj cenim, je zasebnost, vendar si ne želim omejevati življenja do te mere, da se skrivam doma, da ne bi kdo kje videl, da sva skupaj in kaj počneva. Ne bova se posebej izpostavljala ali dajala skupnih intervjujev, skrivava pa se tudi ne. Veliko mi pomeni, da ohranjam svojo zasebnost. Ne želim vdirati v intimo nekoga drugega in tudi jaz želim imeti svoj mir.

Najbrž je vodenje oddaje Svet precej stresno. Vas zanima vodenje oddaje, kjer bi obravnavali bolj lahkotne teme?

Veliko mi pomeni varnost in s tega vidika je informativna oddaja odlična, saj jo lahko vodim do upokojitve. Po drugi strani sem dinamičen človek in želim poskusiti nekaj novega, prav tako sem zelo nasmejana in me zanimajo tudi bolj lahkotne vsebine. Izjemno sem uživala, ko sem sodelovala v oddaji Zvezde plešejo, saj sem lahko pokazala še svojo drugo, bolj zabavno stran. Zanimalo bi me vodenje oddaje o življenju na splošno, ampak v kombinaciji z vodenjem oddaje Svet, ker se temu ne bi odpovedala.

Vam je zaradi pridobljenih izkušenj sedaj lažje voditi oddajo kot na začetku?

Da. In čez dvajset let bo še lažje, saj bom imela več izkušenj. Spremljanje novic je postalo moj življenjski slog in svoje delo lažje opravljam, ker vedno več vem in povezujem stvari med sabo.

Obžalujete, da niste študirali novinarstva, temveč laboratorijsko biomedicino?

Nikakor, saj je bila zame to ena od najboljših odločitev. Toda če bi izbirala danes, bi se težko odločila med laboratorijsko biomedicino in psihologijo, ki me je začela zanimati pozneje. Nikoli mi ni bilo žal, ker nisem študirala novinarstva, vendar sem bila večkrat deležna očitkov, da spadam med neizobražene novinarje, kar me je nekoč prizadelo, zdaj pa se s tem ne obremenjujem več. Veliko novinarjev namreč ni študiralo novinarstva. Novinarstva se lahko priučiš, medtem ko pri medicini to ni mogoče. Vsekakor podpiram študij novinarstva, prepričana sem, da ti veliko da, vendar mislim, da ni nujno študirati novinarstva, če se želiš s tem ukvarjati.

Sodelovali ste pri dobrodelni akciji Mali koraki za velik cilj, ki poteka že sedmo leto zapored. Z njo ste pomagali zbrati denar za Hišo zavetja Palčica. Vam veliko pomeni, da pomagate drugim?

Pravzaprav s tem najbolj pomagam sebi. Mali koraki so moja oaza, saj se zavedam, kako srečna sem, ko opazujem, v kako težkih razmerah se znajdejo ljudje. Ob takšnih zgodbah se zavedam lastne sreče in vsekakor me veseli, če lahko pomagam drugim. Mali koraki so mi všeč, ker ljudje vidijo, komu je denar namenjen, hkrati pa prejemniki pomoči ostanejo varni v svoji intimi in jim ni treba najbolj bolečih stvari razgaliti pred drugimi.

Lani ste dopolnili 30 let. Ste med tistimi ženskami, ki se po tridesetem letu počutijo bolje v svoji koži in so bolj srečne?

Ne vem, ali je to povezano z leti, čeprav se je v tem obdobju zame veliko stvari spremenilo. Toda tudi pred tem obdobjem sem živela lepo, pestro življenje. Vesela sem, da sem hitro dobila službo, da sem se osamosvojila in da sem si lahko privoščila nekatere stvari. Zdaj sem zadovoljna s sabo in srečna, vendar to najbrž ni povezano z leti.

Besedilo: Danaja Lorenčič // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ