Nuša Lesar je pred desetimi leti zakorakala na Svet

Letos praznuje deset let, odkar se je pridružila uspešni ekipi, ki ob dnevnih informacijah skrbi tudi za zgodbe, s katerimi pomagajo številnim družinam. 

Story: Nuša, 12 let je dolga doba. Kako ste vi spremljali razvoj oddaje Svet in kako gledate na svoje prve začetke sodelovanja in izkušnje, ki jih imate danes?

Spomnim se začetkov oddaje Svet, ki sem jo na začetku gledala kot gledalka. Všeč mi je bilo, da sta voditelja Marko Potrč in Lili Žagar tako mlada, a hkrati profesionalna. Ko se je meni ponudila priložnost za sodelovanje, sem jo seveda zagrabila z obema rokama, čeprav je bilo zaradi moje relativne neizkušenosti precej težko. Mislim, da se nisem dobro zavedala, v kaj se spuščam.

Story: Oddaji ste se pridružili leta 2009. Kako ste takrat sprejeli ta izziv?

Ko sem prišla na Svet, sem imela 22 let. Seveda sem bila polna dvomov o sebi, a takratni urednik Bojan Traven mi je zagotovil, da me bodo vsega, česar še ne znam, naučili in da je najpomembneje, da imam, kot se je izrazil, “dober nastavek za vodenje informativne oddaje”. Zaupala sem mu, res so me veliko naučili, a kot ugotavljam vedno znova, se učenje pravzaprav nikoli ne neha.

Story: Kakšne ambicije ste imeli, preden ste se podali na male zaslone in ste si predstavljali, da boste več kot deset let uspešno sooblikovali eno od pomembnejših informativnih oddaj pri nas?

Po tiho sem upala, da mi bo uspelo ostati tako dolgo in uživati, realno gledano pa sem si predstavljala, da bo to moja služba, dokler ne diplomiram in si najdem dela v svoji primarni stroki.

Story: Se spomnite, katera izmed zgodb se vas je najbolj dotaknila in zakaj?

Uh, več jih je bilo. Krivično bi bilo izpostaviti samo eno. Dotaknejo se me skoraj vse zgodbe, ki imajo socialno konotacijo, še posebej, če so vključeni otroci ali osamljeni starejši. Odkar ustvarjam rubriko Njihov svet, veliko razmišljam tudi o svojih sogovornikih in priznam, da mi marsikatera zgodba zvečer ne pusti zaspati.

Story: Oddaja Svet je znana po tem, da prisluhne malemu človeku in pomaga. Kateri dogodki, katere reportaže so bile tiste, ki so vas še posebej zaznamovale?

Rekla bi, da vsakoletni Mali koraki in begunska kriza.

Story: V sklopu rubrike Mali koraki za velik cilj boste spremljali dražbo dresa Luke Dončića in Jake Bijola. Zbrani denar pa bo odšel za obubožano mamo Heleno, ki potrebuje sredstva za skupen dom, kjer živi z dvema sinovoma. Takšnih prošenj je veliko in ni mogoče vsem ustreči. Kako preči skozi sito in pomagati tistim, ki to res potrebujejo? Kako se odločate o tem?

V vseh teh letih smo razvili dober nos za resnično in zaigrano stisko. Vsako družino preverimo na terenu in se tudi posvetujemo z različnimi dobrodelnimi organizacijami, predvsem Zvezo prijateljev mladine, ki nam pomaga s svojimi informacijami. Ker je bilo takšnih prošenj res veliko, smo skupaj z ZPM Moste-Polje ustvarili tudi projekt Veriga dobrih ljudi, kjer družinam v stiski pomagajo s celostno obravnavo. Torej poleg financ tudi s pravnimi nasveti in psihološko pomočjo za vso družino.

Story: Za dobro ustvarjanje je potrebna dobra ekipa. Kako se razumete in koliko dela opravljate sami?

Res sem vesela, da lahko rečem, da se odlično razumemo. Vsak nov novinar, ki pride k nam, pravi, da česa takšnega še ni doživel. V redakciji vlada prijateljsko vzdušje, pomagamo si med seboj, ko ima kdo preveč dela, vskoči kolega, ki ga ima morda tisti dan manj. Dobimo se že ob devetih zjutraj, opravimo sestanek, potem pa se novinarji odpravijo na teren, jaz pa berem časopise, se vsebinsko pripravljam in kličem morebitne goste. Ko novinarji prihajajo s terena in me obvestijo, kaj se jim je dogajalo, začnem pisati ‘tizerje’ za oddajo in nekatere tekste za oddajo. Okrog 16.00 grem v masko, da se očedim, potem pa v studio na priprave in morebitna pred snemanja. Ob 18.00 gremo v živo in to je to.

Story: Kako se najlažje sprostite in po vseh informacijah, s katerimi ste dnevno obkroženi, pozabite na svet okoli sebe?

Prvi korak je, da ob prihodu domov telefon pustim kar v predsobi na omarici. Drugi korak je obvezno dobra večerja, tretji in najpomembnejši pa je dobra družba. Sicer pa se sproščam s sprehodi, tekom, branjem ...

Story: Zaradi katerih pozitivnih stvari obožujete svoje delo?

Da je vsak dan nekaj novega, da sem na tekočem in tudi adrenalina, ki mi požene kri po žilah vsakič, ko asistentka v studiu reče: “Not smo.”

Story: Je težko zgodbe, ki se vas dotaknejo, pustiti za sabo in po delavniku končati dan, ne da bi ga odnesli tudi domov?

Včasih je težko in pogosto mi to ne uspe. Na srečo imam doma okolje, kjer lahko delim svoje skrbi in stiske, tudi če so to stiske drugih ljudi, ki me prizadenejo, a ne morem nič narediti glede tega. Pomaga že to, da se pogovorim in potem počasi spustim.

Gregor Trebušak: Najboljše zgodbe so po navadi naredili gledalci

Tudi voditelj Gregor Trebušak je v 12 letih doživel že marsikatero zgodbo, ki ga je zaznamovala. “Takšnih zgodb je res ogromno. Morda takrat, ko sem oddajo vodil zunaj na terenu ob hudih poplavah na Barju, žledu v Postojni in takrat seveda skoraj vsej državi, bilo je res mrzlo, okolica ‘studia’ pa neverjetna. A prav zato je bilo treba oddajo narediti zunaj. Pa seveda največji migracijski tok, ko sem celoten teden oddajo vodil na meji nekaj metrov od zbirnega centra. Takšni prizori se ti vtisnejo v spomin. Verjemite pa, da bi po 12 letih lahko še dolgo našteval,” je povedal Gregor, ki se prav tako spomni še dobrodelnih zgodb, s katerimi so zaznamovali družine v stiski.

“Spomnim se, ko smo zbirali pomoč za malo punčko Gajo. Kako neverjeten odziv je bil to, kako simpatično dekletce je to danes. Pa za Marka, ki je borec in je v tujini dobil operacijo, s katero je obdržal nogici. Ko smo izbirali najslabšo telovadnico in so v Izoli zdaj dobili novo. Ne vem, vse tiste najboljše zgodbe so po navadi naredili gledalke in gledalci, saj so prisluhnili zgodbi, se odzvali, mi pa smo lahko le poročali o srečnem koncu. To so res dobre stvari.”

Besedilo: MIMA // Fotografije: Arhiv Pop TV

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec