Nina Wabra Jakič: Ljubezen ne pozna spola

Nina Wabra Jakič: Ljubezen ne pozna spola (foto: Primož Predalič) Primož Predalič
Vir: Story
8. 1. 2016

Iskreni nasmehi in neizmerna pozitivna energija so doma pri Nini Wabra Jakič, predstavnici za odnose z javnostmi, in našem paraolimpijcu Galu Jakiču. Simpatična družinica, ki ji družbo dela mešanček Lego, se je maja povečala za enega člana, ki je pred dobrima dvema tednoma že dobil svoj prvi zobek. Z Nino smo se pogovarjali o pomenu družine in praznikih, za katere si v družini podarijo čas, ki ga je med letom žal premalo.

Story: Zadnji vikend so zaznamovali burni rezultati referenduma, ki je sprožil mnogo polemik o enakopravnosti družbe in izbiri partnerjev. Na vaših spletnih profilih smo lahko zasledili močno podporo zakonu, ki si je prizadeval za izenačitev istospolne zveze z raznospolno.

Ponavadi se izogibam političnim in spolitiziranim debatam na socialnih omrežjih, tokrat pa se nisem mogla zadržati ... Menim, da je skrajni čas za enakopravnost. Ne razumem, kako so se na referendumu sploh lahko znašle osnovne človekove pravice manjšine! To vprašanje sploh ne bi smelo biti predmet nikakršne debate! Naša država povsod teži k zahodu, k razvoju, samo tu silimo nazaj v srednji vek. Izenačitev pravic, ki je zame edina logična posledica napredka, pa vsem le ni tako jasna.

Story: Imate morda za to tudi osebne razloge?

Med mojimi prijatelji so seveda tudi istospolno usmerjeni posamezniki in med njimi ter drugimi ne delam razlik. Človek ima pač rad človeka, ljubezen ne pozna spola! Nimaš rad priveska med nogami ali odsotnosti tega. (smeh) Se pa strinjam, da ima vsak človek pravico do lastnega mnenja, tako se tudi med mojimi prijatelji znajde nekaj takih, ki se z mojim mnenjem ne strinjajo.

Story: Kakšno je vaše mnenje o definiciji družine?

Zame je družina skupnost ljudi, ki se med seboj spoštujejo in se imajo radi. Ljudi, ki si dajejo oporo in toplino ter predstavljajo oazo miru sredi tega divjega sveta. Lahko sta to dva človeka ali pa cela četica ljubezni.

Story: V tem toplem družinskem vzdušju pa potekajo tudi prazniki. Kakšni so vaši običaji med prazniki?

V naši družini, čeprav nismo verni, praznujemo tudi božič, saj ohranjamo spomin na očetovo mamo, ki je vsako leto poskrbela, da se je družina zbrala na kupu ob dobri večerji. Drugače pa praznujemo povsem klasično, s petjem, druženjem in dobro hrano. Vedno v krogu družine. Glavno obdarovanje pa sledi v času Dedka Mraza, vendar je spet poudarek na pozornosti, druženju, in ne na megalomanskih darilih. Pomembno je, da si vzamemo čas drug za drugega, česar je v teh časih premalo.

Story: Pravite, da obožujete barve, vendar sovražite mraz. Zima vam torej ni pisana na kožo?

(smeh) Kot otrok sem nadvse uživala v zimskih vragolijah, zdaj pa mi zima iz praktičnih razlogov ni več tako ljuba, saj ohromi naše gibanje na vozičku ter poskrbi, da nas venomer zebe. Rada jo opazujem iz tople dnevne sobe!

Story: Kako torej preživljate kratke zimske dni?

Poskušam se čim bolj izogibati izhodom na mraz in v plundro, saj je za voziček to prava nočna mora. Med prazniki je že zaradi vzdušja bolj toplo in prijetno, januarja in februarja pa je zgolj zelo mrzlo. Zato se bolj zadržujem v kopnih predelih, kot so restavracije, trgovine ... Center mesta je sicer neizmerno lep, vendar mi gneča in mraz ne ustrezata.

Story: Od maja pa vama z Galom družbo dela sinček Leo. Kako vama je vajin sonček spremenil življenje?

Oh, povsem nama ga je obrnil na glavo! Vendar to sploh ni slabo, ravno nasprotno. Naš Leo nama je prinesel ogromno sonca, barv in smeha, meni pa je pokazal vrsto ljubezni, ki je do zdaj še nisem poznala. Ob njem se prvič počutim zmožno premikati gore in pokazati zobe, poleg tega pa sem zaradi njega tudi neizmerno ponosna nase, saj je moje telo rodilo novo življenje.

Story: Kot ste omenili, vam je malček prinesel tudi ogromno smeha.

Leo je dobrovoljček, vedno se smeji in zelo redko joka. Včasih se lahko sam zamoti kar celo uro z igranjem na kavču. Res je čudovit otrok! Včasih se zdi, kot bi vedel in čutil, da mora biti pri nama z Galom malo bolj potrpežljiv.

Story: Mali Leo počasi odrašča. Kakšen je vaš pogled na vzgojo?

V tem se z Galom še nekoliko razlikujeva, saj on pripada mlajši generaciji, zato je malenkost bolj popustljiv. Jaz pa sem malo bolj stroga, saj zagovarjam strukturo, red in pravila. Želim, da naprej opravi svoje delovne obveznosti, šele nato sledi prosti čas. Sama sem bila vzgojena tako in prav nič mi ne manjka!

Story: Vaš urnik je zagotovo precej natrpan.

Res je, prostega časa je zelo malo. Vsak prosti trenutek izkoristim za igro z Leom, včasih pa napišem še kakšno objavo na blogu ali pa skupaj z Galom pogledava nanizanko. Če je le mogoče, se družim tudi s prijatelji, ki mi družabno življenje prinesejo kar v mojo dnevno sobo.

Story: Se vam zdi, da je vzgoja otroka zaradi gibalnih ovir otežena?

Ob Leu opažam več ovir, kot sem jih prej. Včasih si želim na sprehod v Tivoli z malčkom, vendar je to praktično nemogoče, saj moram poskrbeti za svoj in Leov voziček.

Story: Vašo ožjo družino sestavljate vi, Gal, Leo in živahni kuža Lego. Si želite morda še petega člana?

Ah, če bi gledala le na svoje želje, bi vsekakor želela imeti še kakšnega otroka. Vendar sva midva odvisna od večjega števila dejavnikov. Dva izmed njih sta prav gotovo moj organizem ter dodatna pomoč, ki jo ob Leu potrebujeva. Žal bova torej morala pretehtati vse dejavnike in se racionalno odločiti na podlagi teh.

Napisala Nika Arsovski
Fotografije Primož Predalič

Značke: Nina Wabra

Nova Story že v prodaji

Nova 02/2016

Nova 02/2016, od 04. 01. 2016

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri