Nina Ivanišin: “Če ne bi našla ljubezni, bi jo iskala neumorno”

Nina Ivanišin: “Če ne bi našla ljubezni, bi jo iskala neumorno” (foto: igor Zaplatil) igor Zaplatil
Vir: Story
5. 6. 2018

Nina Ivanišin, igralka SNG Drame, ki jo lahko spremljamo tudi v uprizoritvi Tavčarjeve Visoške kronike, je prijetna sogovornica in vsakič znova sem hvaležna, da z menoj deli misli, s katerimi se kot igralka veliko ukvarja.

Tokrat se je najin pogovor sukal okrog ljubezni in ranljivosti, dotaknili pa sva se tudi življenja v koži ženske.

Story: Na vaš račun slišim številne pohvale, češ kako pridni in delavni ste. Se tudi sami dojemate tako?

Trudim se, da bi dala vse od sebe. Zdi se mi namreč, da imam kot igralka v Drami krasne priložnosti, zato bi bilo zelo malomarno, če se jih ne bi lotila z delovno vnemo. Projekti so zelo zanimivi, izzivalni, če te kreativno zapeljejo, ni težko priti malo prej ali podaljšati delavnika. Z veseljem sem tukaj, tako mi ni težko. Tudi dela je dovolj.

Story: Zdi se, da vam je Visoška kronika pisana na kožo, saj Tavčar v svojem delu na neki način opeva ženskost, enakopravnost.

Tavčar je delo posvetil svoji ženi, svoji Visočanki Franji. Mislim, da se je z delom želel pokloniti ženskemu spolu, ga prikazati v močni, suvereni vlogi. Čeprav Agata deluje kot žrtveno jagnje, tudi njej da lastnosti emancipirane osebnosti. Način, na katerega prestane to javno žalitev. Verjamem, da je bil ta naš pisatelj velik romantik, občudovalec ženskega spola. Zato mu ženske ni bilo težko idealizirati. Za eno kritično obravnavo mu vseeno malo zmanjka. Pa vendar je to že druga stvar.

Story: Torej s svojimi vrsticami popiha na kožo igralkam?

Ja, gotovo. Ne vem, ali sem do zdaj že imela izkušnjo s predstavo, ki bi me žalila kot žensko. Te izkušnje nimam, ne želim si je imeti. Kar se tiče bitke spolov, sem bolj za sožitje, tekmovalnosti in nasprotovanj v tem smislu pravzaprav ne razumem. Zanima me človek, najsi bo moški ali ženska.

Story: Lov na čarovnice kljub temu ni več potreben.

Res je, pa tudi na čarovnike ne. (smeh) Javno izpostavljanje in sramotenje se mi zdi še danes velika kazen za človeka, sploh niso potrebne metode kot nekoč, dovolj je, da se objavi kaj na spletu.

Story: Kako se počutite v koži igralke? V poklicu, ki je v sami kali pripadal moškemu spolu.

Včasih je veljalo, da je igralka največ vlog deležna v dvajsetih, tridesetih letih. Potem nastane luknja in šele po šestdesetem nastopi obdobje bolj ali manj zanimivih stark. Za moške, na drugi strani, pa je vedno zadosti materiala, torej čez vsa življenjska obdobja. Tega strokovno ne morem potrditi, v tem trenutku danes pa tega pravila praksa ne bi smela več podpirati. Že lep čas nazaj se je gledališče začelo osvobajati številnih pravil, ki so bila dolgo zakoreninjena na odru. Za žensko igralko se sploh ni treba bati. Tako upam.

Story: Je gledališki oder prijazen do igralk?

Po moji izkušnji je. Osebno nimam občutka, da bi igralske kolege bolj upoštevali kot mene zato, ker so moški. Pri poklicu pa je seveda tako. Bolj problematično je, če se zredi igralka, kot pa če se zredi igralec. To bo prej opazno, prej problematizirano.

Story: Kaj pa vloga žensk v sodobnem času? Številna pričakovanja o tem, da bomo skrbne mame, ljubeče partnerice, uspešne uslužbenke, ob vsem tem pa moramo seveda še biti videti dobro.

Občutim jih vsake toliko časa; no, nisem še mama, kaj o tem bom izvedela šele takrat. Na silo se upiram tem pričakovanjem, vendar nisem prepričana, ali do teh pričakovanj privedejo moški ali si jih ustvarjamo same. Smo ambiciozne, v pozitivnem smislu besede. Želimo izpolniti svoje potrebe, zahteve okolice, iščemo izzive in odgovore, rešitve za življenje. Vsaj tako vidim tudi pri ženskah, ki so mi v življenju blizu. Včasih pričakujemo preveč, zato ustvarjamo določen pritisk. Potem pa je tu še javno mnenje.

Nina Ivanišin: “Če ne bi našla ljubezni, bi jo iskala neumorno”

Story: Menite, da je bilo teh pričakovanj v Tavčarjevih časih manj? Je danes lažje zaradi enakopravnosti, ali pričakovanja vse skupaj otežujejo?

Roman potrjuje pisateljev boj za enakopravnost in daje glas ženskam. Danes pa se želimo dokazati, tako na profesionalni kot intimni ravni. Do določene mere je to obremenjujoče. Ne morem posploševati, po mojem je bila posameznica včasih v enaki meri bolj ali manj pomirjena s seboj kot danes. Mislim, da je lepo, če se ti nekako uspe pomiriti s seboj, s seboj delati z ljubeznijo. Pravila so in vedno bodo obstajala, brez dvoma so bila tudi takrat stroga. Danes pa so po mojem mnenju neuresničljiva. Brez pomoči kirurgije. (smeh) Ni prav, da od sebe pričakujemo nemogoče.

Story: Kaj je po vašem mnenju najboljša plat ženskega spola?

V tem trenutku predvsem v tem, ker so mi všeč moški in se to družbi zdi povsem sprejemljivo. Lepo, da se s fantom drživa za roko, poljubljava sredi ulice. Če bi bila moški, ne bi bilo tako. Bi si pa želela, da se to spremeni. Da bi bila ljubezen sprejeta v katerikoli obliki.

Story: Torej se v svojem spolu dobro počutite?

Nimam težav s tem, da sem ženska. Tudi če naletim na pozornost v obliki kavalirstva, ga z veseljem sprejmem. Še vnaprej bi to z velikim veseljem spodbujala. Verjamem namreč, da so nekatere ženske užaljene, saj lahko marsikaj naredimo same, vendar pa pozornost nikoli ne škodi. Vsaj meni ne.

Story: Zdi se mi, da kavalirstvo počasi kar izumira. Vsaj sama sem presenečena, kadar mi nekdo pomaga obleči plašč, odpre vrata ...

Tudi sama sem presenečena, to je verjetno znak, da tega nismo vajene. Ne bi rekla, da izumira. Všeč mi je, da se ljudje okrog mene zavedajo, da lahko kaj primem in nesem, opravljam tudi fizično zahtevnejša dela, všeč pa mi je tudi, da kdaj to stori kdo namesto mene. Zgolj zato, ker sem dekle. Pa tega ne občutim kot degradacijo, temveč kot spoštovanje. Prav zato nisem obremenjena s spolom, saj diskriminacije ne v službi ne v zasebnem življenju ne občutim.

Story: Režiser Jernej Lorenci je dejal, da je Visoška kronika tudi predstava o ljubezni. Se strinjate?

Naša predstava se zaključi z mislijo: "Ko bi jaz takrat vedel, da je evangelij samo ljubezen, zgolj ljubezen ..." Se pravi, če Visoško kroniko razumemo kot nekakšno Izidorjevo opravičilo, pojasnilo, neko razlago za svoje ravnanje in jo zaključimo s to mislijo, ki je pravzaprav parafraza nekega nasveta, ki ga kronist bralcu že med romanom poda, sklepam, da glavni junak pričakuje drugačen, mogoče boljši izid, razplet dogodkov, če bi se ravnal po vzgibih svoje ljubezni.

Story: Sami prisegate na intuicijo?

Vsak bi si želel, da bi se v danem trenutku znal prav odločiti. Vsak si želi ravnati prav. Mislim, da se sama v veliki meri ravnam po intuiciji, sem pa premalo sproščena, da bi se ravnala zgolj po njej. Ne zaupam dovolj svojim občutkom. Veliko je odvečnega premišljevanja o odločitvah, ki niti niso usodne, lahko so malenkosti, pa še vedno tehtam, razmišljam in poskušam, čeprav brezupno, najti pravilno odločitev.

Story: Kaj pa v ljubezni?

Zagovarjam intuicijo, herojstvo, to, da se boriš za tiste, ki jih imaš rad. Pa vendar se tudi sama kdaj ustrašim. Sledi občutku ljubezni, daj priložnost, na polno se spusti v stvari, po izkušnjah sodeč pa kdaj preveč razmisleka namenim posledicam. Namesto da bi se prepustila. Kadar pa se mi uspe prepustiti ljubezni, sem si nenormalno hvaležna.

Story: Kako vas je ljubezen spremenila? Kaj vse vam je dala?

Vse. Rada se zaljubim. Pa četudi večkrat, ponovno v istega človeka. Cenim ljubezen med dvema človekoma. Iščem ljubezen in jo rada najdem. Lažje mi je živeti z ljubeznijo, iščem jo, včasih na silo zahtevam. Najsi bo prijateljska ljubezen ali partnerska. Lahko tudi ljubezen do dela. Ne predstavljam si življenja brez ljubezni. Če je ne bi našla, bi jo iskala neumorno.

Nina Ivanišin: “Če ne bi našla ljubezni, bi jo iskala neumorno”

Story: Verjamete, da ste taki tudi zaradi narave poklica, kjer se veliko ukvarjate s čustvi?

Vsekakor se igralci ukvarjamo tako s fizičnim kot psihičnim delom sebe. Prav zato v delovnem procesu lahko pride do zlorab tako telesa kot psihe. Na telo že popazimo, pri psihi nismo tako pazljivi, čeprav lahko pride do hudih poškodb. Čeprav tovrstna obolenja niso več tabu tema, bi vseeno lahko naredili korak naprej v razumevanju tega. Ker se s tem neprestano ukvarjamo, pa to še ne pomeni, da lepo ravnamo s seboj. Velikokrat zlorabljamo psihične mehanizme za odrsko življenje.

Story: Ste morda prav zaradi te čustvene plati bolj ranljivi? Hitreje prizadeti?

Ja, gotovo. Najbolje je, če si popolnoma odprt in ranljiv, igralci tudi stremimo k temu, vendar pa je zato vse tisočkrat bolj boleče. Veliko je vprašanj, ki se porajajo v naših glavah. Upam, da z neprestanim ukvarjanjem z naravo človeka postaneš bolj razumevajoč, toleranten, kar je v tej družbi že skorajda redkost. Na stvari ne smemo gledati črno-belo.

Story: Igralci ste pogosto pod budnim očesom javnosti. Sami to občutite?

Iskreno, tega občutka niti nimam. Morda nisem tako obče prepoznavna. Pravzaprav nimam občutka, da sem javna oseba. Sem pa morda zaradi izpostavljenosti deležna določenih pričakovanj. Veliko je k temu prispevala tudi televizija.

Story: Kje pa je po vašem mnenju meja med intimno in javno platjo človeka?

Igram skozi vse, kar imam, telo, miselne procese. Gledalci lahko največ o meni izvedo prek predstav. Glede objav pa sem zelo zadržana, ne maram govoriti o sebi. O svojem delu in razmisleku brez težav. Televizijske ekipe pa k sebi domov ne bi vabila. (smeh)

Story: Danes ne potrebuješ več kamer. Družabna omrežja lahko razkrijejo dosti več.

Nisem nagnjena k uporabi računalnika, interneta enostavno ne razumem. Slišim pa, da so to prima stvari. Ne razumem potrebe po konstantnem obveščanju sveta o svojem svetu. Morda to izhaja iz strašne osamljenosti. Ne želim moralizirati o tem, vendar te potrebe sama nimam. Človek se lahko skozi družbena omrežja tudi poškoduje, ne da bi vedel.

Besedilo: Nika Arsovski // Fotografije Igor Zaplatil

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story12/2018

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Nova Story že v prodaji

Story 12/2018

Story 12/2018, od 24. 05. 2018

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri