Nina in Mihaela Wabra: Sestri, ki ne poznata ovir

Mihaela in Nina skupaj preživita toliko časa, kot se le da, družbo pa jima dela tudi desetmesečni Leo. (foto: Primož Predalič) Primož Predalič
Vir: Story
31. 3. 2016

Revija Story nov teden vedno rada začne z navdihujočimi zgodbami. Tokrat smo se ob kavici sestali s sestrama Wabra, Nino in Mihaelo, ki ju poleg pristne sestrske vezi povezuje tudi strast do plesa.

Na eni strani Mihaela, ena izmed najbolj priznanih plesalk flamenka pri nas, ob njej pa Nina, navdihujoča oseba, ki je svojo strast do plesa odkrila ob okrevanju po hudi prometni nesreči ... Tokrat smo se torej posvetili njuni skupni zgodbi, ki so jo pred leti začeli pisati tenkočutni plesni gibi.

Story: Mihaela, vi ste v ples zaljubljeni od nekdaj, Nina, vi pa ste mu dodatno pozornost začeli posvečati po nesreči, kajne?

Nina: V ples sem zaljubljena od nekdaj, ga pa pred tem nisem trenirala. Plesala pa sem vedno zelo rada.

Story: Pa sta druga drugo navduševali nad plesom?

Mihaela: Na več nivojih sva se sproti dopolnjevali in navduševali. Najprej sva imeli interakcijo s karatejem. Sama sem ga začela trenirati pri 11 letih, nekaj let pozneje pa se je treningom pridružila tudi Nina. Imava več skupnih točk, interesov in ljubezni, ki se prepletajo.

Nina: Mislim, da sem bila na premalo Mihaelinih predstavah, ampak takrat, ko sem jo gledala plesati, je bil vsak trenutek zame zelo čustven. Spomnim se, kako so mi na neki predstavi tekle solze po licih in sem čutila kurjo polt ... Ker je tako lepa in tako skladna s tem, kar počne. Mislim, da pri naju ni tako, da bi druga drugo navdušili za ples, je pa tako, kot je rekla Mihaela, da imava očitno nekako v genih, da nama je to blizu.

Story: Nina, če sem prav razumela, ste vi plesati začeli v rehabilitacijskem centru Soča, kajne?

Nina: Začela sem plesati, vendar mi ni bilo všeč. V glavi sem imela, kako zdravo telo pleše in kaj mi je to prej pomenilo - vse od lahkotnosti, harmonije ... Tam je pa vse delovalo zelo kvadratno, zelo okorno ... Lahko sem delala le z rokami in glavo, noge pa niso poslušale tega, kar so jim možgani sporočali. Dejansko mi je bilo zelo žalostno in mi je šlo na jok, ker sem vedela, kako sem prej plesala, in sem čutila, kako okorna sem zdaj. Ampak tako se je začelo, zdaj pa se moram spomniti, da mi gre znotraj svojih omejitev super. Sprejeti sem morala, da je to moj način plesnega izražanja, in v tem preprosto začela uživati.

Story: Kdaj pa se je zgodil ta trenutek?

Nina: Mislim, da sem ples zares začutila na prvi tekmi na Nizozemskem. Tam od začetka do konca vladata tako fenomenalna energija in ozračje ter res vidiš, kaj vse se da narediti. Ko gledaš profesionalce, vozička res ne opaziš več. Ko se podaš na plesni parket in ti pol dvorane ploska ter spodbuja, ugotoviš, da nekaj delaš dobro. Takrat sem začutila, da nisem samo dekle na vozičku, ki pleše za svoje veselje, temveč da delam resnično nekaj dobrega.

Mihaela: In to se na odru tudi vidi. Res je izrazna in res se vidi vse veselje na obrazu. In prav to je vzporednica med tovrstnim plesom in flamenkom, ker je izraznost zelo pomembna. Morda še bolj kot tehnika. Pomembno je, kakšno sporočilo podaš naprej; lahko tehnično zelo obvladaš, če pa ne predaš sporočila, ni to to.

Nina: Vedno vpijem, da ima Mihaela neverjeten izraz. Mene včasih kar spreleti kurja polt, ko jo v kakšni pozi med plesom pogledam v obraz ... in to je res zelo povezano.

Story: Nina, pa vas je kdaj prav Mihaelin ples navdušil do te mere, da je v vas spodbudil željo, da bi tudi sami stopili na plesne odre?

Nina: Mene je Mihaela navdahnila, prav tako našo plesno skupino. Zato smo jo tudi povabili k sodelovanju posebne predstave, kjer je nastopila v vlogi trenerke. V našo predstavo smo vpletli elemente Mihaelinga plesa in po mojem bomo tako sodelovali še kdaj.

Mihaela: Že od prve njihove predstave, Pepelke na Vrhniki, mi je bilo to tako krasno gledati. Plesali so s takšnim navdušenjem, da sem takoj videla povezavo med tema plesnima zvrstema. Takrat, ko so me povabili, da bi skupaj naredili kakšno koreografijo, sem imela v resnici v glavi že vse dodelano.

Nina: Ona to pove tako lahkotno, ampak pri nas sistem seveda presega vse meje. To je pri nas čisto novo, že ples na vozičkih kot takšen. Predvsem pa je bilo vse bolj ali manj skoncentrirano na latinskoameriške in standardne plese, zato je bilo to, kar smo počeli z Mihaelo, pravzaprav oranje ledine. To je naredilo velik premik v zgodovini plesa na invalidskih vozičkih.

Story: Skupno sodelovanje je torej obrodilo lepe sadove - pa lahko v prihodnosti pričakujemo kakšno samo vajino skupno predstavo?

Mihaela: To je absolutno izvedljivo. Nina je neizčrpen vir inspiracije in domišljije, odlična plesalka pa tudi predstavnica z javnostjo ... Njena strast do tega pa je seveda samo še pika na i.

Nina: Tu ne gre samo za ples, temveč tudi za premikanje nekih predstav in rušenje stereotipov ter za to, da lahko pokažeš, kaj vse se da narediti. Tu se v resnici združita dve vrsti eksotike. Njen ples je eksotika sam po sebi, naš pa zato, ker je drugačen. Prepoznavnost sicer dobiva, ampak bi radi, da je tega še več, in tako bi verjetno pritegnile kar nekaj pozornosti.

Story: Kako velika je skupnost plesalcev na invalidskih vozičkih v Sloveniji?

Nina: Matična celica smo mi, plesni klub Zebra, naši trenerji pa se v zadnjih letih res trudijo, da tudi po drugih delih Slovenije organizirajo tečaje. Glede na to, da sta le dva trenerja, je to treba prilagoditi tako, da so treningi enkrat tedensko tudi v drugih krajih. Treba bi bilo vzgojiti nove trenerje, ker interes med ljudmi je. Hodeče plesalce je sicer malce težje dobiti, ker je to le poseben ples. Ampak navadno, če jih enkrat pritegneš, da pridejo na vaje, jih to takoj osvoji.

Story: Mihaela, ob koncu tega meseca pa pripravljate posebno predstavo, kajne?

Mihaela: 31. marca pripravljamo premiero z naslovom (NI)SEM, ki se bo zgodila v Kino Šiška. To je za nas že tretja celovečerna predstava, ampak prva v smislu velikosti, ker je tokrat mednarodna zasedba. Naša glavna pevka, plesalka in tudi mentorica Maria Keck je Madžarka, ki že sedem let živi v Madridu in je vsestranska umetnica. Tokrat bo posebnost tudi ta, da bomo imeli glasbeno spremljavo v živo; z nami bodo priznani pianist Tomaž Pačnik, Vito Marenč, ki je vrhunski flamenko kitarist, in tolkalist Vasja Štukelj. Na odru pa bom zaplesala z Manco Dolenc, Urško Centa, Urško Ivanuša, Simono Šturm ter Mitjem Obedom ...

Story: Takšen zagon, entuziazem in takšna volja do plesa. Sta to prevzeli po starših?

Nina: Morda od očeta, ki je zelo energičen in ustvarjalen in ki je tudi umetnik. Mislim, da je ta ljubezen do odra in nastopanja na neki način v krvi.

Story: Potem sta odrasli v duhu kulturnega ustvarjanja, vama je bilo to nekako položeno v zibelko?

Nina: Odrasli sva v operi, v zaodrju ob vajah, v maski, v njihovem skladišču ...

Mihaela: V Operi sem dobila tudi prvo zaposlitev in prvi honorar, ko sem pri šestih letih igrala malega Fausta v Faustu. (smeh)

Nina: Še naš pes je nastopil v operi, tako da sva imeli to že od otroštva zapisano v življenjih.

Story: Od kod pa plesni talent?

Nina: Meni je bilo zanimivo, kako sem prej vedno govorila, da ko se bom ponovno rodila, bom plesala. Sicer me je ples vedno zanimal, vendar si zanj nisem nikoli vzela časa. Nekaj časa sem imela tudi fanta, ki je bil plesalec, in me je včasih peljal kam plesat. Ples mi je bil torej od nekdaj ljub. Zdaj, ko sem se še enkrat rodila, pa sem res srečna, da je prišlo to v moje življenje, ker ga resnično bogati. V resnici sem zdaj malce pozabila na ples, ker skoraj dve leti, nisem plesala - po tem, ko sem zanosila in rodila. Mislila sem, da bi nehala plesati, potem pa sem po sili razmer morala iti na trening in sem spet padla 'čisto noter'. Sploh ne vem, kaj mi je bilo, da sem razmišljala o tem, da bi končala ples ... To je vsajeno vame in bomo plesali naprej. Ta teden že začnem trenirati za letošnje državno prvenstvo, ki je julija.

Story: Kakšno vlogo pa imajo zdaj vajini partnerji v vaših plesnih karierah?

Nina: On rad pride na tekmovanja, tudi zato, da malce poslika. Svojo podporo zelo striktno izraža. Na veliko treningih je bil poleg, ker me je tudi pripeljal tja. Kar se tiče tekem, pa ve, koliko mi pomeni podpora družine, ne samo na tekmovanju, ampak na celotni poti. Rad je zraven in mi vedno svetuje.

Mihaela: Jaz trenutno sicer nimam fanta, je pa moj bivši fant, Urban Zorko, režiser naše nove predstave. (smeh)

Napisala Kaja Milanič
Fotografije Primož Predalič

Značke: Nina Wabra
Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story13/2016

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Nova Story že v prodaji

Story 13/2016

Story 13/2016, od 24. 03. 2016

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri