Nekdanji predsednik Borut Pahor odkrito o svoji družini: "Luka je moj prijatelj, moj vzornik in moj sodelavec"

Vse bolj se nam razkriva na Instagramu, kjer s sledilci deli svoje najintimnejše trenutke. "Želel sem biti predsednik vseh. Želel sem povezovati skupnost. Posebej sem bil osredotočen na en cilj, in to je narodna sprava. Zdaj takšnih načrtov, vsekakor ne tako osredotočenih, jasnih in kariernih, nimam. Rad bi delal nekaj, kar imam rad, ker če bom delal nekaj, kar bom delal rad, bom delal dobro. Sicer pa so moje sanje in sanjarjenje že povezane s časom po koncu delovnega ciklusa, življenjskega ..."

Preberite še: Petra Kerčmar ne dovoli, da bi jo na POP TV zamenjali

"Proti koncu delovnega obdobja si želim kupiti staro barko in jo v letu dni preurediti."

Ko človek reče, da bi rad kupil staro barko, vsi mislijo, da je to velik strošek. Pri nakupu barke je to najmanjši strošek, pojasnjuje Pahor. “Gre za vrednost povprečnega avtomobila. Večji strošek so vzdrževanje, zavarovanje in pomorske pristojbine. V naslednjih štirih, petih letih, tam nekje do 70. leta bi rad preplul severovzhodno Sredozemlje, poleg Jadrana predvsem turško in grško morje. Tam bi rad prebil zgodnja jesenska leta, in mislim, da bom zelo užival, če se mi bodo sanje uresničile. Samotarstvo na barki je ena najlepših stvari, ki jih človek lahko doživi.”

Torej boste z ladjo pluli popolnoma sami?

Sam. Kot vedno, ko smo najeli barko, bodo potem periodično hodili Luka z družino in Tanja. Prišli bodo za teden, dva, mesec dni. Ko pride jesen, bodo želeli domov. Takrat, ko je najlepše, imajo običajno sezonski ljubitelji morja dovolj. Takrat je res lepo na morju. Takšne izkušnje, ki jo opisujem, še nisem imel. Začeli smo z majhnimi barkami, ko je postalo predrago, smo prodali in najeli. Imam dovolj izkušenj, da mi je jasno, da je to moj življenjski moto. Da si bodo ljudje lažje predstavljali, kaj si želim: 10 metrov, da ima dobro posteljo, sanitarije, kuhalnik in vodo. Ni treba veliko. Življenje na barki je skromno.

Gre za zelo močno povezanost z naravo.

Ja, morje je bilo vedno moj ambient. Voda, morje, ker je neskončno na obzorju, to me je vedno navduševalo, zato tudi nisem bil presenečen, ko sem pred leti odkril Prekmurje. Bil sem prepričan, da bi me bolj navdušile gore na Gorenjskem, gričevnata pokrajina Dolenjske, zanimiv kraški svet, ampak ta prekmurska ravnina ... Očitno sta ta horizont in neskončnost nekaj, kar me res privlači.

Je sploh kdo, ki vas ne pozna in se mu morate predstaviti?

Mislite v Sloveniji? V Sloveniji skoraj ne.

Če pa bi se morali, kako bi se predstavili neznancu: kot nekdanji predsednik, vplivnež, politik, morda Lukov oče, maratonec?

Kot Borut.

Sva v Mariboru, tik pred snemanjem prvega podkasta. Kakšni spomini vas vežejo na ta kraj?

Maribor je čudovito mesto, eno najlepših slovenskih mest. Skozenj teče Drava in ta mu daje poseben čar. Ni pa žal tako urejeno, kot so nekatera druga mesta, zlasti Ljubljana. Ker sem bil tu neštetokrat, se posebej rad spomnim svojih tekov po Mariboru in na Piramido. Lepo je.

Vajeni smo vas gledati na fotografijah na vašem profilu Instagram. Kaj bo drugače zdaj, ko vas bodo sledilci lahko spoznali v nekoliko bolj živi videoobliki na našem Mastercard® podkastu navdiha z Borutom Pahorjem? Vas bodo spoznali v drugačni luči?

Tu je neki drugi zorni kot, ki bo zanimiv tako zame kot za vse, ki me bodo spremljali. Običajno sem bil vedno intervjuvanec. Tisti, ki odgovarja, pojasnjuje, zdaj pa bom tisti, ki postavlja vprašanja in vodi diskusijo. Vedno sem mislil, ko sem šel na razna soočenja, v kakšni lahki vlogi so novinarji. Postavijo vprašanja, mi se moramo pa truditi za odgovore. Zdaj vidim, da mogoče ni nujno tako preprosto. Da se morajo tudi novinarji oziroma komentatorji kar dobro pripraviti, da so dobri voditelji.

Morda vas zanima še: To pa je bilo nepričakovano! Ana Maria Mitić varuje svojo zasebnost, a zdaj je bila iskrena o razhodu

Navajeni ste pozornosti in soja žarometov, pa vendar, imate kaj treme?

Vedno jo imam, in to me pomirja. Kadar je nimam, in to se zgodi, jo poskušam umetno ustvariti. Ker sicer lahko nastopiš popolnoma nezainteresirano, brez strasti, čustev, tak nastop pa običajno ni dober nastop. Tudi če morate biti zelo razsodni, tudi če govorite na pogrebu, govorite počasi in po tiho, morate čutiti energijo govorca. Brez treme tega ni.

Zakaj ste se odločili za podkast?

V bistvu ga iz profesionalnih razlogov ne potrebujem. To je čisto nekaj drugega, kot je bilo med politično kariero nujno imeti Twitter, Instagram ali Facebook, najbolje vse skupaj. Vendar pa ne vem, kako se bo odvrtela moja prihodnost in ne bi rad zamudil stika z novostmi v komunikacijskih priložnostih. Za zdaj podkast ni nič več od tega.

Ste že kdaj dobili kakšno ponudbo za promoviranje na Instagramu? Lahko kmalu na vašem profilu pričakujemo kakšno kodo za popust?

Seveda. Ko sem končal politično kariero, sem se spraševal, kaj naj z družbenimi omrežji in temi rečmi. Do tedaj so mi služila kot moja bližnjica do volivcev. Tega zdaj ne potrebujem več. Za zabavo mi pa tudi ni do tega. V tem hipu zato razmišljam o možnostih monetizacije oz. komercializacije. Bomo videli, kako je s tem, se bom potem odločil, kako naprej.

Če bi se odločili za tovrstno komercialno sodelovanje, katere izdelke bi izbrali?

Zdelo se mi je precej kul, da se je kot prvi uradni sponzor ponudil Mastercard, prav za ta podkast, o katerem govorimo. Želel sem znamko, ki je poznana in ima izdelan imidž perfektnosti ter globalnosti. Saj so še druge ponudbe, vendar se še nismo o ničemer odločali. Mimogrede, prva pa je prišla iz modne industrije že lani poleti, da bi bil eno leto njihov modni obraz. Bomo videli ...

Ste kralj selfijev. S kom bi želeli posneti selfi in ali bi za to bili pripravljeni uporabiti zveze?

Ne vem, ali sem v življenju naredil 30 selfijev. To so fotografije, ki jih naredite sami, na katerih ste sami oz. z drugimi ljudmi. Tega je bilo res malo, zato mi kraljevske titule ne pristajajo. Se je pa glede tega razvil neki mit, za katerega mi je pravzaprav vseeno. Ko smo pred mnogo leti startali z Instagramom, sem bil predmet posmeha in kritike, danes si skoraj nihče v politiki, ki želi ustvarjati totalno propagando, ne more privoščiti biti brez njega.

Koliko selfijev navadno posnamete, preden najdete tistega ustreznega, ki ga nato objavite?

Kot rečeno, selfijev zanemarljivo malo. Fotografij pa je seveda zelo veliko. Pogosto izberem tisto, ki se mi zdi zanimiva, vse bolj pa posegam po tistih, s katerimi lahko povem neko kratko zgodbo. Najprej so bili sledilci glede zgodb ravnodušni, zdaj pa se zdi, da jim je kdaj zgodba pomembnejša od fotografije, kar je pri Instagramu precejšnje presenečenje.

Kaj pa Luka, vaš sin, kakšen je bil njegov odziv, ko ste mu povedali, da ste napredovali z Instagrama na podkast platformo?

Luka je moj prijatelj, moj vzornik in moj sodelavec. Kot veste, je bil moj svetovalec pri zadnji kampanji za predsednika republike. Je moj zvesti prijatelj in kritik. Pred kratkim je ustanovil svoj zavod Gajst. To je zavod, ki bo demokratiziral diplomatsko znanje in ga razširjal. Luka je končal diplomatsko akademijo na Dunaju, in eden od instrumentov, ki ga imajo, je tudi podkast. Ravno včeraj, dan pred mano, je posnel svoj prvenec. Ker sem prišel iz Avstrije pozno domov, se nisva videla, me je pa klical in mi zaželel srečo. S svojim snemanjem je bil zadovoljen, oba pa radovedno čakava, kako bom jaz videl njegovega in on mojega.

Ste ga vprašali za kakšen nasvet, saj veste, na mladih svet stoji?

Bil je sicer navdušen nad zamislijo, da bi poskušal vpeljati to kot pogovor, me je pa opozoril, da ne bi zašel v drugo skrajnost in se potem prepustil, da me gostje sprašujejo, kar se nekomu, ki je 30 let vajen tega, hitro zgodi. Luka me je opozoril, naj pazim, saj bi pretirano prepuščanje gostu lahko hitro delovalo preveč domišljavo. Da ne bi pripeljal gosta samo zato, da me sprašuje. Sijajna se mu zdi ta ideja, ampak moram paziti na pravo mero.

Kaj pa Tanja, je navdušena nad vašo novo vlogo? Kakšen je vajin odnos, ko pride do poslovnih korakov, jo prosite za nasvete, mnenje, koliko vam to pomeni? Ga upoštevate?

Tanja načeloma podpira to, kar počnem. Zelo redko ima pripombe. Vse, kar želi, je, da je najino osebno življenje diskretno. To sem tudi vedno spoštoval. Midva ne živiva skupaj in pravzaprav nikoli nisva. Sva bila vse življenje velika prijatelja, partnerja v najbolj žlahtnem pomenu te besede, preživela najlepše in tudi kakšne grenke trenutke, pa niti ne v najinem osebnem odnosu. Ker živiva ločeno, grenkih trenutkov niti ni bilo. Midva sva se celo tako navadila živeti, da preživljamo skupni čas, ko vsak zase reši probleme, in se dobimo, ko lahko praznujemo lepoto življenja.

Tako naju je tudi Luka vedno doživljal na en tak lep način. Je pa pogrešal konstantnost. Mi se navadno družimo ob koncu tedna. Tanja živi po svoje, čez teden ima svoje odvetniško življenje, jaz svoje politično in postpolitično, ob koncu tedna se srečamo in za dopust smo skupaj. To je tudi moj najlepši del leta, ko sva s Tanjo sama na dopustu. Mi vsak reče, jeb**ti, če sta tako srečna, ko sta skupaj, zakaj pa sicer ne bi bila? Zato, ker sva se tako navadila. In morda ne bi bilo tako lepo. “So far so good.”

Vedno je bila nekje v ozadju. Nam lahko zdaj zaupate - je bila to premišljena poteza od trenutka, ko ste postali predsednik, ali sta tako živela že prej? Ste vi želeli, da živita ločeno, ali je to bila njena želja?

S Tanjo sva skupaj 35 let in tako rekoč nikoli nisva živela skupaj. Imava pa sina Luko in se imamo za družino. To, da živiva ločeno, je bila moja želja. Če bi ji Tanja nasprotovala, bi se razšla, tega pa nihče od naju ni želel, tako sva ubrala to srednjo pot in - še smo skupaj.

Bi jo povabili v svoj novi Mastercard® podkast navdiha? Zagotovo vas navdihuje za kaj ...

Ne, ne bi je dal na stol. Ker bi potem ona začela voditi pogovor in bi moral priznati strašne resnice. Me pa zagotovo tudi ona navdihuje. Tanja je nekdo, ki želi obvarovati družino. Je lev v pravem pomenu besede. Ne samo v smislu znaka, ampak je lev, ki pazi na družino. Naj se ji godi še tako grozno, ali z mano ali sicer, bo vedno skrbela za družino. Tudi če bi bila na mojem podkastu, bi vedno govorila politično korektno, da ne bi z ničimer prizadela interesov drugih. Tak človek je. Sem nekoliko manj discipliniran glede tega, imam rad družino, ampak imam tudi še kaj drugega.

Poznamo vas kot strastnega tekača in ljubitelja kolesarjenja. Spremljate uspehe naših športnikov – Pogačar ali Roglič?

Glejte, bratomorno vojno smo imeli sredi prejšnjega stoletja. Zdaj ni več potrebe. Oba fanta sta naša. Sta par. Seveda, moram biti pošten, oba, tako kot športnika in osebnosti, absolutno spoštujem, vsakega na svoj način. Sva pa s Primožem navezala nekaj več osebnega stika. Tudi z Loro in z malim Levčkom. Bili so večkrat pri meni na kosilu, prišli so na obisk, večkrat smo se srečevali, tudi jaz sem šel na kakšno njuno prireditev. Tako da Primoža bolj poznam. Tudi starejši je. Za sabo ima več vzponov in padcev. In to, da se vedno znova pobere, je osupljivo. To, da si je lani izpahnil roko, šel na operacijo, zmagal Katalonijo - to so vse osupljive stvari, o katerih midva kot običajna človeka težko presojava. Tadej pa je na svetovnem vrhu, oba z Mohoričem in še s kom krojijo kolesarski vrh. Mislim, da se mi ne zavedamo, kaj imamo v kolesarstvu. V kolesarstvu imamo diamantno, vrh diamantne piramide.

Taylor Swift – na njeni turneji pleše Slovenec Jan Ravnik. Ste pomislili, da bi prek njega lažje prišli do vstopnic?

Ja, res je, sem videl, da on pleše. In ne, nisem pomislil na to, se mi pa zdi zelo luštno, da je enemu fantu to uspelo in da je sam nad sabo lahko tako navdušen, da je tam. Si predstavljam, da je to velik uspeh. Rad imama njeno glasbo, nisem pa zdaj neki navdušenec, da bi šel peš na drugi konec sveta, v Ameriko, na njen koncert, da bi jo slišal. Če pa bi bil njen koncert nekje v Evropi, in če bi imel to srečo, da bi v tisti prvi minuti bil med sto tisoč srečneži, ki bi prišli do vstopnice, toliko namreč traja, da se njen koncert razproda, potem bi to storil. Bi storil veliko, da bi prišel na koncert, preplavati Atlantik za Taylor Swift je pa vseeno malo preveč. Do Pariza ali Stockholma bi pa šel.

Obžalujete karkoli v življenju? Zakaj?

Seveda, verjetno kot vsak. Obžalujem tiste korake, ki jih nisem storil, ker sem se ustrašil ali kaj podobnega.

Nekateri vas imajo radi, nekateri ne. Spet drugi dnevno spremljajo vaše objave, nekateri se iz njih norčujejo. Ali berete komentarje pod objavami?

Kakor kdaj.

Ste se iz strogih protokolarnih pravil naučili kaj za svoj vsakdan?

Točen sem bil že prej. Nimam rad zamud in zamudnikov.

Ne morem mimo vprašanja - kje je zlata ribica? Vemo, da je šla z vami v novo pisarno. Kako se počuti? Si je morda v tem stresnem obdobju že zaželela družbe? Se je navadila na novo okolje?

Akvarij z ribicami je v pisarni in nam dela prijetno družbo. V bistvu mineva četrt stoletja od časa, ko sem prvič postavil akvarij z ribami v svojo pisarno. Prav prva prva je bila Princeska, potem pa smo to ime ohranili za vse za njo. Mislim, da imamo zdaj v akvariju 11 Princesk.

Videli vas bomo v vsakdanjih oblačilih, stran od srajc in kravat. Ste se s kom posvetovali, kako se obleči?

Ti vaši modeli so bili ... Cela režija. So bili precej domišljavi. V zadnjih 30 letih se ne spomnim, da bi bil kdo tako suveren, da bi prišel k meni in mi začel govoriti, kako naj se oblečem. Nekako si nihče ni nikoli upal, da bi mi glede tega svetoval. Ti vaši pa so mi začeli svetovati, kaj naj oblečem, tretje, četrto in sem samo gledal. A ste padli z Lune ali kaj? Ne morem reči, da je bilo vse narobe, kar so mi svetovali, ampak sem si rekel, da glede vsega si pustim svetovati, oblečen bom pa tako, kot se bom počutil.

Kdo vas sicer oblači?

Sam. Mislil sem, da me boste vprašali, kdo me slači. (smeh)

Napisala: Anja Kovačič

Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik

Morda vas bo zanimal tudi ta pogovor, ki ga vodi Borut Pahor.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord