Že kot otrok je imela zelo rada živali in pri komaj devetih letih je očetu za rojstni dan prinesla domov majhnega mešančka Bobija. Kužki in mucki so bili z njo tudi takrat, ko si je ustvarila novo družino.
Nataša Bešter je avtorica in voditeljica oddaje Štiri tačke, ki je nastala v krogu majhne, a nadvse srčne in povezane ekipe družine Bešter, vključno z njihovimi štirinožnimi prijatelji. Najprej je bila kar 10 let maskota priljubljene oddaje njihova bernka Tisa, nato njena pravnukinja Bajka, zadnja leta pa sta tako članici njihove zasebne in televizijske družine yorkica Zoya in bernka Hana, ki so ju gledalci vzeli za svoji in tudi sledilci na FB z največjim veseljem spremljajo njune vragolije. Z Natašo smo poklepetali o vsem, kar so v njeno življenje in življenje njene družine prinesli živalski kosmatinci.
Nataša, je res, da je vaša oddaja Štiri tačke na sporedu že neprekinjeno več kot 22 let?
Sliši se neverjetno, a je resnično, in mislim, da smo v tem kar rekorderji. Niti ena oddaja ni nikoli manjkala. Pred dvema letoma smo imeli 20-letnico in jo lepo proslavili. V vseh teh letih smo predstavili ogromno kužkov in njihovih lastnikov, pa seveda tudi drugih živalic je bilo v Tačkah veliko. Spoznali smo mnogo prijetnih ljudi, tudi znanih Slovencev, s katerimi smo stkali lepe vezi, ki trajajo še danes. Seveda nismo manjkali niti na različnih živalskih prireditvah, in včasih je potrebno nekajurno snemanje za 5-minutni prispevek. Sicer pa želimo v svojih oddajah ljudi predvsem razvedriti in jim dati nekaj koristnih nasvetov o vzgoji, šolanju, prehrani ... Poiščemo informacijo, potem pa pustimo, da se gledalci odločijo po svoji presoji. V naših oddajah smo pomagali najti tudi veliko domov za izgubljene in zavržene kužke.
Vam je kakšen gost še posebej ostal v spominu? V vseh teh letih se jih je kar nabralo.
Kljub številnim gostom mi je najbolj v spominu ostalo snemanje ob naši 100. oddaji in srečanje s takratnim predsednikom države dr. Janezom Drnovškom, ki je bil nad nami tako navdušen, da nas je prišel s svojim mastifom Brodiem pozneje tudi obiskat na naš dom. Zelo smo se nasmejali Brodieju, ki je skoraj padel v naš ribnik in se odlično razumel z našo Tiso. Ana je predsednika zelo navdušila, saj je z njim kljub svoji mladosti izpeljala brezhiben pogovor, vse na pamet in z eno tako lepo energijo in nasmehom, da nas je potem dr. Janez Drnovšek še velikokrat povabil na kakšna srečanja in vedno prišel tudi osebno do nas, in vedno vprašal po Tisi ... Drugače pa smo s številnimi znanimi Slovenci stkali prijateljske vezi prav zaradi kužkov. Z nami so bili Irena Polanec, Alenka Godec, Taiji Tokuhisa, Iris Mulej, Jadranka Juras, Damjana Golavšek, Marjetka in Ray, Vili Resnik, Diana in Simon - Duo Platin, Tanja Ribič, Ana Marija Mitič, Uroš Smolej in še številni drugi.
Nataša, imate dva vnučka, kako se razumeta z vašo Hano in Zoyo?
Odlično! Je pa res, da smo zato veliko naredili tudi sami. Ko se je rodil David, ga je Ana počasi spoznavala z Bajko in Zoyo. Že ko je bil star nekaj dni, sta ga psički smeli povohati in biti ob njem. Tu moram poudariti, da je, čeprav psičkam zaupate, vedno pomembno, da je zraven nekdo od odraslih. No, pri nas sta Davida naši kosmatinki takoj vzeli za svojega, mali škratek pa je tudi vriskal od veselja, kadar smo bili skupaj. Ko se je rodil Dan, smo ravnali enako in zdaj so David, Dan, Hana in Zoya veliki prijatelji in tudi skupaj zadremajo. Menim, da imajo otroci, ki odraščajo skupaj z živalmi, velik privilegij, saj to zelo dobro vpliva na njihovo življenje. Tudi Ana nama je velikokrat povedala, kako super starša sva bila, ker je lahko odraščala z mucko Čenčko in kokeršpanjelko Yukico. Zdi se mi pomembno, da otrok s pomočjo staršev začuti lep odnos do živali, ki ga bo potem spremljal vse življenje. Pri nas doma so kužki del naše družine, tako jih tudi jemljemo.
Kje pa imata vaši dve psički prostor?
Naši kužki so vedno bivali z nami, saj si ne znam predstavljati, da bi moral biti kuža zunaj, v pesjaku ali – bog ne daj – na verigi. Mi živimo v hiši z velikim ograjenim vrtom, kjer imata Hana in Zoya na voljo travo v senčki ali na soncu. Ampak vedno imamo vrata na teraso odprta, da lahko prideta v hišo. Sta zelo čisti in lepo vzgojeni in imata v hiši nekaj svojih kotičkov, kjer ležita in dremata. Zvečer pa se seveda najrajši stisneta k nama, da skupaj gledamo televizijo. In to je obenem tudi najboljša terapija proti stresu tudi za naju, zato pogosto kdo reče, da bi rad bil v naslednjem življenju kateri od naših kužkov. Sicer pa večkrat povem, da nam živali vse, kar jim damo, dvojno vračajo. In naša Hana in Zoya nama bogatita življenje vsak dan posebej.
Se nič ne bojite, da bi vam Hana in Zoya naredili škodo na vrtu, saj vem, da imate velik zelenjavni in zeliščni vrt?
Ja, res je, imava zelo velik vrt, na katerem pridelava vso zelenjavo, zelišča in sadje ter se včasih šaliva, da je najin vrt najlepša plaža na svetu. Gredice sva zaščitila z lesenimi ograjicami in zdaj obe vesta, da tja ne smeta. Včasih se katera zapodi za kakšnim kosom, ki zaide na naš vrt, ampak takoj vesta, da sta ga 'polomili'. Drugače pa zelo radi obirata naše ameriške borovnice in maline. Mogoče se bo zdelo nekomu smešno, ampak je res – mi se s kužki razumemo tudi brez besed. Pasje dušice so zelo občutljive in zaznajo tudi razpoloženje človeka. Jaz sem zelo romantična oseba in ob kakšnem filmu mi priteče solza. Zoya drema ob meni in ne vem, kako začuti, ampak pride v naročje in mi poliže polzečo solzico. Neverjetno, ampak res ... Zato se kar zgrozim, ko kje preberem, da nekateri ljudje še vedno trdijo, da živali nimajo duše in da ne razumejo ničesar. Jaz trdim ravno nasprotno.
Bi brez kužkov sploh še znali živeti?
Najbrž res ne. Ko smo imeli Bajko, sem velikokrat govorila, da je to naša zadnja bernka in ko nje ne bo več, bomo imeli samo enega majhnega kužka in bo to dovolj. Po Bajkini smrti pa sem se nekako zavedala, da si življenja brez zveste bernske bučke ne znam več predstavljati. In zdaj, ko imamo Hano s krasnim značajem, sem po dolgem času spet pomislila, da bomo mogoče enkrat imeli celo mladičke. Imela jih je že naša Tisa in to je bilo res eno naših najlepših doživetij. Dva meseca smo uživali z malimi kepicami vsaj dan posebej in se veselili vsakega napredka. Pasji mladički so nekaj najlepšega na svetu. Bernski pa še posebej, saj so kot mali medvedki.
Kje pa sta Hana in Zoya takrat, kadar greste na dopust ali na kakšno celodnevno snemanje?
Če se le da, gresta zraven. Ker sta lepo vzgojeni, ni nobenega problema, razen zdaj, poleti, ko bernski planšarski psi težje prenašajo vročino. S svojim kožuhom so najraje v hladni senčki. In midva vedno pomisliva, kje je Hani lepše – doma, na vrtu, v senci, kjer jo lahko oprham z mrzlo vodo, ali z nama na snemanju. Če ji je lepše doma, ostane na vrtu in zanjo poskrbi Ana, drugače pa jo mahnemo skupaj na pot. Tudi v hribe gresta Zoya in Hana povsod z nama. Tako vsi skupaj skrbimo še za dodatno rekreacijo in zdravje. Naša mala Zoya je že seniorka, pa je bila pred 14 dnevi še na Šmarni gori. Drugače pa vsako jutro naredimo dolg sprehod po gozdnih poteh, od 8 do 10 km. Res imamo srečo, da živimo v Škofji Loki, obdani z lepimi gozdovi ...
Veliko dogodkov in koncertov je posvečenih zbiranju donacij za ljudi, medtem ko so tovrstni dogodki za živali še vedno močno v manjšini. Se vam zdi, da bo v prihodnosti tudi na tem področju kaj drugače in kakšne spremembe bi si v tej smeri morda želeli vi?
Upam, da se bo spreminjalo na boljše. Sama vsako leto pripravim akcijo za brezdomne kužke. Skupaj z Urško Smole, ki mi kvačka kapice za oddajo, prodava veliko teh kapic in še nekaterih Urškinih unikatnih kvačkanih umetnin in ves izkupiček nameniva hrani za izgubljene in zavržene muce in kužke. Zadnji dve leti sva zbrali več kot za 1.400 evrov hrane.
Kako pomembni člen so po vašem mnenju prostovoljci, ki se zavzemajo za pravice živali in koliko sploh lahko dosežejo?
Vsakemu prostovoljcu se globoko klanjam in hvala bogu, da obstajajo ljudje, ki prosti čas namenijo prostovoljstvu. So zelo pomemben člen, z veliko truda in požrtvovalnosti pomagajo v konkretnih primerih, veliko naredijo tudi s stalnim opozarjanjem na pereče probleme. S tem vplivajo na zavest preostalih ljudi, prisilijo k ukrepanju institucije, ki so za to zadolžene. Čeprav se včasih zdi, da je njihov trud samo kaplja v morje, mislim, da veliko dosežejo. Njihov trud nikakor ni zaman.
Veliko je slovenskih društev, ki rešujejo živali, predvsem pse v tujini (Bosna itd.). Nekateri nato pravijo, da naj najprej poskrbimo za domače živali in nato čez mejo. Kako gledate vi na to?
Izplača se vsak trud za vsako živo bitje, pri nas ali čez mejo ...
Zagovarjate nakup psa ali posvojitev?
Ne delam razlik. Mi smo imeli doma že mešančke in kužke z rodovnikom. Meni osebno se zdi pomembno, da ima človek lep odnos do katerekoli živali. Vsako prepiranje na to temo se mi zdi nepomembno in brez zveze. Močno pa obsojam preprodajo mladičkov, tu pa bi morali res narediti red in uvesti stroge kazni. Mi imamo trenutno dve psički z rodovnikom, zato pa se še bolj trudim pomagati izgubljenim in zavrženim kužkom z vsakoletnimi akcijami zbiranja hrane zanje.
Kje so meje razumnega odnosa s psom glede na to, da je veliko tudi skrajnosti, ko pes ni več pes, ampak je postal tudi nekakšen modni ali statusni dodatek?
Nobena skrajnost ni dobra. Tako je tudi v tem primeru. Ljudje smo si različni in nekateri tudi v tej smeri zelo pretiravajo, žal ... Vsaka živalca potrebuje pristno in ljubečo skrb. Vsak, ki pripelje v svoj dom kužka, se mora zavedati, da ta kosmata kepa prinese veliko veselja, a hkrati tudi obveznosti in dela. Tu so vsakdanji sprehodi, pa hrana, nega in čas, ki ga je treba nameniti kužku. Tu je tudi zdravstvena oskrba in ne nazadnje pobiranje kakcev na sprehodih ... Mislim, da tisti, ki si omisli kužka kot statusni simbol, o tem naštetem ni dosti razmišljal in ga tudi dolgo ne bo imel. Ali pa bo kuža en velik revček.
Veliko je misli in naukov o živalih, nekatere so tudi plod idej znanih osebnosti. Katera misel o živalih je vam najlepša?
Ni važno, kako ste premožni in kaj imate – če imate psa, ste bogati (Lois Sabin).
Besedilo: Tjaša Platovšek // Fotografije: Osebni arhiv N. Bešter
