Nataliji Verboten je vzgoja sinov na prvem mestu

Nataliji Verboten je vzgoja sinov na prvem mestu (foto: natalija Jelušič Babić) natalija Jelušič Babić
Vir: Story
5. 1. 2018

Pevka Natalija Verboten je v zadnjem času svojo glasbeno kariero postavila nekoliko v ozadje, saj je čas namenila vzgoji sinov. V njuni družbi preživlja čudovito obdobje, a to ne pomeni, da se v prihodnjem letu ne bo osredotočila tudi na tisto, kar ji ob družini prav tako največ pomeni.

Sinova sta zdaj že tako velika, da si bo lahko postavila tudi nove izzive, s katerimi je zakorakala v leto 2018.

Story: Natalija, nekako imava že tradicijo, da konec leta zaznamujeva s sklopom čudovitih fotografij vaše družinice. Kako gledate na tovrstne spomine, ki ostanejo v fotografiji?

Za nas je to izredno prijetna izkušnja, saj se nam sicer v poplavi dela, ki ga imamo vsako leto v decembru, verjetno ne bi uspelo profesionalno fotografirati v prazničnem vzdušju in bi bili prikrajšani za te lepe trenutke. Fotografije iz vseh let za nazaj - tudi tiste, ki s fotografinjo Natalijo Jelušič Babič nastanejo čez leto, saj z njo sodelujemo že od rojstva prvega sina - so obešene na veliki steni spalnice in moram priznati, da je to neprecenljiv spomin in čudoviti skupni trenutki, saj se velikokrat crkljamo, gledamo fotografije, obujamo spomine in tako sproti vidimo, kako hitro čas beži. Sploh pa fanta komaj čakata, da se spet srečamo s fotografinjo Natalijo, ki ji s svojo prijetno energijo, očarljivostjo, sproščenostjo, profesionalnostjo ter izredno hitrim delom vedno znova uspe ujeti te posebne skupne trenutke, ki tako postanejo večni.

Story: Je pa res, da mi nekako ne uspe, da bi prepričala vašega Dejana, da se pridruži. Se ne fotografira rad?

Ne, ne mara fotografiranja za medije, sicer pa Dejana tudi zasebno le tu in tam prepričamo v fotografiranje, tako da imamo le nekaj skupnih fotografij.

Story: Če bi strnili misli na lansko leto, kaj vse se vam je najbolj vtisnilo v spomin in kateri trenutki so bili nepozabni?

Starejši sin je zaključil prvi razred in zakorakal v drugega, počitnice so bile zanj tokrat prvič v pravem pomenu besede, bili smo na izletih po naši lepi Sloveniji, na morju, v Švici, Oskar je kmalu po drugem rojstnem dnevu spomladi opustil pleničke, septembra zakorakal v vrtec, zdaj že dober mesec spi v svoji postelji v svoji sobi, letos sta se prvič peljala z letalom, ko smo šli za krompirjeve počitnice na Sicilijo ... Skratka, z dvema nadobudnežema je akcija in ogromno doživetij sleherni dan. Z Dejanom imava podjetje Bumerang, ki se pod moževim vodstvom hitro in pridno razvija v eno izmed največjih, kar se tiče tehnične opreme in izvedbe prireditev, dogodkov v Sloveniji.

Story: Marsikdo pred zaključkom starega leta naredi seznam želja za prihajajoče. Ste si sami kdaj postavili tovrstne cilje, želje? V smislu, kaj bi si želeli, da vam leto 2018 prinese?

Nikoli si ne delam seznama želja za prihodnje leto, niti ciljev ... Pri meni se vse to poraja sproti, prepuščam se toku življenja. Vesela sem, da smo zdravi, in upam, da nam bo zdravje služilo tudi v prihodnosti. Saj lahko uresničiš, karkoli si želiš, če si zdrav. Tako poklicno kot zasebno sem polna veselja, energije, elana ... Ni mi in ne bo mi dolgčas. (smeh)

Story: Pri glasbenikih so prazniki večinoma delovni. Vas pa že nekaj časa pogrešamo v tistem glasbenem vrtincu. Ali to pomeni, da je zatišje pred 'nevihto'? Kaj se pri vas dogaja na področju glasbe?

Ja, lahko bi tako rekli, ker z novo ekipo zadnje pol leta pridno pripravljamo svežo glasbeno zgodbo, o kateri bo več slišati prihodnje leto.

Story: Nekako vas vseeno pogrešamo. Je bil glasbeni odmor razlog, da ste se nekoliko bolj posvetili materinski vlogi?

Čeprav obožujem svoje delo, pa svojo družino še bolj, postavila sem jo na prvo mesto in na sceni delam oz. nastopam toliko, da družinsko življenje ne trpi. Zaradi tega sem se v preteklih letih odrekla marsikateremu poslovnemu projektu, ker mislim, da je čas za vzgojo sinov zdaj. Zdaj me potrebujeta, čas za moje delo pa bo tudi po tem, ko sinova odrasteta.

Story: Max je že pošteno zakorakal v šolske vode. Kako se znajde v šoli in kako jo doživlja?

Max je rad v šoli, je izredno radoveden in vedoželjen otrok, tako da mu je pridobivanje znanja izredno zanimivo. Je škorpijon in zanje je že od začetka značilno, da si želijo samostojnosti. Otroci škorpijoni si želijo vse tisto, česar še tudi ne zmorejo. Pravzaprav je to stalnica malega škorpijona. (smeh) Kar naprej si želi, da bi sam zmogel čim več in čim prej. Ko pa ugotovi, da česa ne zmore ali da mu česa še ne dovolimo, izbruhnejo njegova čustva. Je priden, obožuje matematiko.

Story: Znano je, da je učni sistem precej neusmiljen do otrok in tudi do staršev. Poznam primere, ko starši pošteno tarnajo, ker so zahteve v šolah tako visoke, in se morajo z otrokom učiti ob popoldnevih. Se spomnite, kako je bilo pri vas, ko ste bili še v šoli, in kako je pri Maxu?

V domači osnovni šoli se ogromno naučijo med poukom, seveda pa je treba delati domače naloge, brati in na druge načine utrjevati znanje vsak dan sproti. Ampak vse v mejah normale, tako da Maxu vedno ostane čas za kakšen hobi in seveda prosti čas. Podobno je bilo tudi v času, ko sem sama hodila v šolo.

Story: Max ima tudi številne obšolske dejavnosti. Kaj vse počne in kaj ga najbolj navdušuje? Ima kakšne posebne muhe? Je priden ali kdaj tudi ponagaja?

Posebej predan je delu v domačem gasilskem društvu, občasno hodi tudi na nogomet, za sedmi rojstni dan, ki ga je praznoval v novembru, pa si je kupil električno kitaro in se vpisal na učne ure, saj je navdušen nad kitaristom Borom Zuljanom, skupino Šank Rock in po novem glasbo skupine Rok'n'Band. Bila sva na njihovem koncertu ob 20. obletnici skladbe Jagode in čokolada in je neizmerno užival. Je zdrav, razigran, včasih seveda tudi nagajiv otrok, ki mu je treba sproti postavljati meje, ga učiti in vzgajati.

Story: Kdo od vaju z možem Dejanom je strožji pri vzgoji?

Kar oba, imava isti pogled na vzgojo. Materinstvo jemljem zelo odgovorno in priznam, da si, dokler nisem postala mama, nisem mislila, da je na trenutke tudi tako zelo naporno. Če sem čisto iskrena, česa težjega oz. bolj odgovornega do zdaj v življenju še nisem počela, in to 24 ur na dan, 365 dni v letu, do konca življenja. Odkar sem mama, še toliko bolj cenim in spoštujem ne samo svoje starše, ampak vse dobre starše oziroma starševstvo na splošno, pa tudi partnerje, ki jim z veliko mero ljubezni, spoštovanja, razumevanja in prilagajanja uspe dolga leta ohranjati srečen zakon in družinsko življenje. Kapo dol vsem! Vem, da nisem popolna, da bom delala napake, da se in se bom med vzgajanjem sinov marsikaj naučila tudi o sebi, vem pa tudi, da bom dala vse od sebe, da bova z Dejanom vzgojila pridna, delovna, poštena, samostojna, zadovoljna, zdrava, družbenokoristna fanta, ki bosta imela čut za soljudi.

Story: Oskar je še mlajši. Kako pa se on počuti zdaj, ko je v vrtcu?

Oskar je šel septembra prvič v vrtec, prvo jutro, ko sem mu dala poljubček in sva se v igralnici poslovila, se je sicer malo jokal, a je jok hitro minil in je čez nekaj minut že ves zadovoljen sedel za mizo in v novem okolju z novimi ljudmi navdušeno pozajtrkoval, so mi povedale vzgojiteljice. Meni pa takoj, ko sem prišla ponj, zavriskal: "Mami, supel je u votcu!" In tako je še zdaj.

Story: Kako različna sta si fanta zdaj, ko se je tudi že Oskar nekoliko bolj oblikoval in je iz dojenčka zrasel v majhnega fantiča?

Karakterno so že vidne razlike. Max je izredno komunikativen in se je recimo zelo hitro navadil drugih ljudi in tudi prej jih je sprejel, tudi če jih ni poznal. Oskar pa je veliko bolj zadržan. Kar nekaj časa potrebuje, da se navadi človeka. Najbolj varnega se počuti pri družini, ob nas, ki ga dnevno obdajamo. Potrebuje svoj čas, posluša in gleda. V tem pogledu ni tako hiter kot njegov starejši bratec. Oskar je bolj pazljiv, se vidi, da je po horoskopu ribica. In za ribe je značilno, da so nežne in stikov nikoli ne vzpostavijo prve. Riba je dobra opazovalka, in to za Oskarja še kako drži! Pod to zadržano zunanjostjo pa se skrivajo ravno tako močna čustva in potreba po pozornosti kot pri bratcu škorpijonu.

Vzgoja sinov je na prvem mestu

Story: Kako pa preživljate skupne popoldneve?

Po kosilu so na programu domače naloge, hobiji, kot so nogomet, gasilci, učenje kitare, če je le mogoče, se odpravimo na skupne sprehode s psom Rockyjem in mačko Bibo, urejamo in pospravljamo hišo, skupaj gremo po nakupih, saj se hladilnik ne polni sam. Pečemo tudi pecivo in kuhamo. Seveda se tudi igramo, veliko poslušamo glasbo in pojemo, igramo na inštrumente ter se seveda delamo, da smo bend. Zvečer pa večerja, prhanje in obvezno branje pravljic pred spanjem.

Story: Max je zagotovo mlajšemu bratcu vzornik. Ga Oskar kaj posnema?

Oskar je kot Maxova kopija, v vsem ga oponaša. (smeh) Max je izredno naklonjen mlajšim otrokom, ki ga zelo hitro vzljubijo, Oskar si ga je pa sploh vzel za idola.

Story: Glede na to, da imate dva otroka, je lažje pri drugem, ko ima pred seboj bratca?

Lažje je, ko mu je Max vzor v pravem pomenu besede, torej pri ubogljivosti, ko pa ga posnema pri neumnostih, je pa to dvojni odmerek ... (smeh)

Story: Kako pa se spoprijemate z vzgojo? Nekako pravijo, da vsako obdobje prinese nove izzive. Katero obdobje je bilo do zdaj najtežje?

Spoznavam, da res drži, kar pravijo: mali otroci, mali problem, večji otroci, večji problem. Vsako obdobje prinese nove izzive, ko že mislim, da spet nekaj novega vem, pride nov izziv.

Story: Če se vrneva nazaj na praznični čas, ki nas je zajel. Kako ste preživeli božični večer?

Božič smo tudi letos praznovali v ožjem krogu družine, skupaj smo pripravili praznično večerjo, pogledali pod jelko, ali smo bili dovolj pridni in nam je Božiček prinesel darila, ter se še podružili, za kar nam čez leto ostane premalo časa. Oskar je letos že aktivno spremljal priprave na praznike ter tudi pomagal. Jelko smo postavili na predbožični večer ... Ves mesec prej pa smo iz dneva v dan poskrbeli za izdelovanje in dodajanje dekoracije v hiši in okoli nje. Nekaj novih trikov se je Max naučil tudi v šoli in nas je tudi nato vse naučil doma. Okraski za našo jelko so večinoma naravni. Babi Marika je nakvačkala snežinke in oblekla v kvačkanje nekatere kroglice, midva z Maxom sva z zlato barvo pobarvala orehe, pripravila suho sadje in cimetove palčke, lesene okraske ... Na splošno imamo doma radi naravne stvari. Vmes pa so seveda tudi svetleče bunkice in lučke, da se naša jelka sveti. Pa tudi pekli smo z otrokoma in babi sproti. Miklavžu smo napekli čokoladne razpokančke, potem kokosove kocke, pred Božičem še drobno masleno pecivo. Skratka dogajanje v eno. Imamo pravilo, da vse, kar delamo, delamo skupaj, da lahko potem tudi skupaj uživamo.

Story: Vem, da se vsako leto odpravite tudi v druge prestolnice, kjer občudujete praznično okrašena mesta. Vas je tudi letos odnesla pot v kakšno?

Letos nam zaradi obilice dela v decembru ni uspelo v tujino, obiskali pa smo že prekrasna Ljubljano in Maribor, z vlakom smo se odpeljali še v Celje. Predlani so me moji fantje presenetili in me odpeljali na predbožični Dunaj, ki slovi po fantastičnem vzdušju in izjemnih stojnicah med prazniki. Izlet na Dunaj je bil v bistvu darilo Dejana, Maxa in Oskarja za moj 40. rojstni dan, ki sem ga imela 12. decembra. Tri dni smo izkoristili za doživljanje cesarskega Dunaja. V tem času je v središču mesta še posebej lepo, saj ni hiše ali drevesa, ki ne bi bilo okrašeno. Množice ljudi se v prazničnem duhu sprehajajo po mestu in uživajo ob pogledu na izložbe, polne božičnih okraskov in daril. Najbolj živahno dogajanje pa je pred rotovžem, mestno hišo, kjer je božično-novoletni sejem. Na stojnicah ponujajo tisoče stvari in zrak je poln sladkega vonja punča in kuhanega vina. Max in Oskar sta bila navdušena še nad kočijami, ki turiste popeljejo do najbolj znanih izletniških točk. Seveda smo se odpeljali en krog in si ogledali nekaj znamenitosti. Obiskali pa smo tudi hotel Sacher in se posladkali z znamenito in izjemno dobro Sacher tortico. Zanimiva je tudi zgodba tortice, ki sega v leto 1832. Grof Metternich je namreč za sprejem pomembnih petičnih gostov grajskim kuharjem naročil, da po večerji pripravijo posebno sladico. A šef kuhinje je takrat zbolel in je delo prevzel 16-letni Franz Sacher, ki je bil v kuhinji še učenec. Oblikoval je osnovno formo Sacher tortice, nad katero so bili gostje navdušeni. Na torto se je nato nekako pozabilo in po več kot 15 letih jo je znova spekel njegov sin Edvard, ki jo je dodelal in dopolnil. Torta je tako postala sinonim Dunaja. Zadnji dan obiska na Dunaju smo ujeli tudi prve snežinke, kar je dalo našemu izletu še poseben čar.

Story: Kje pa ste preživeli najdaljšo noč v letu?

Z Dejanom sva si vzela prost dan, preživeli smo jo skupaj.

Besedilo: Mihaela M. Kocbek // Fotografije: Natalija Jelušič Babič

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story1/2018

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Nova Story že v prodaji

Story 1/2018

Story 1/2018, od 28. 12. 2017

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri