Pevka Natalija Verboten je pred mesecem dni že drugič postala mamica. Štiriletnemu sinčku Maxu se je tako pridružil še Oskar. Družinica se počasi že navaja na nov ritem in dojenčka, ki je popestril njihovo že tako ali tako razburkano življenje.
Natalija je tudi drugega sinčka rodila v UKC Maribor in njene izkušnje so odlične. "Zahvaljujem se celotnemu osebju porodnišnice s porodničarko dr. Veroniko Anzeljc na čelu in osebju ginekologije ter ginekologinji dr. Vidi Gavrič Lovrec za odlično oskrbo in še eno izredno prijetno izkušnjo pri povečanju naše družine," pove pevka.
Natalija se počuti odlično, čeprav je imela že drugi carski rez. "Zdaj je veliko lažje, ker veš, kako bodo stvari približno potekale. Ugotavljam pa tudi, da ne kompliciram tako, kot sem pri Maxu. Pri prvem se vedno loviš, učiš in se sprašuješ, kaj delaš prav in kaj narobe," doda Natalija in nadaljuje: "Pa tudi okrevanje po drugem carskem rezu je nekako lažje in hitrejše kot pred štirimi leti ... kot tudi prvi stik z dojenčkom, takoj smo 'padli noter. Potrebujemo le čas, da se navadimo na nov ritem, saj imamo zdaj pri hiši kar dva glasna razbojnika. (smeh)" Dojenček seveda potrebuje pozornost, kakor tudi štiriletni Max.
"Iz dneva v dan se srečujeva z novimi situacijami. Novo je za naju to, da imava pri hiši dva otroka, pri negi, dojenju in drugih stvareh pa je lažje. Se pa zagotovo vsak dan znova učiš enakovredno razporejati pozornost med dva otroka. Pred porodom sem veliko razmišljala in o tem spraševala druge, ki imajo več otrok, oba z Dejanom sva namreč edinca, in sva dobila veliko modrih, preizkušenih napotkov iz izkušenj drugih ljudi, ki jih zdaj z veseljem uporabljava. Pa tudi instinktivno iščeš pravi način," razkrije.
Seveda je tudi Max, kot vsak drugi otrok, ki bo dobil bratca ali sestrico, začutil osebno stisko. Ampak ta se je pokazala pred prihodom dojenčka. "Za zdaj, odkar je Oskar doma, nisva čutila ljubosumja. Je pa bilo nekaj takšnih trenutkov, preden sem rodila. V bistvu proti zadnjemu mesecu pred porodom, ko so se začeli krči. Takrat je videl, da dojenček počasi prihaja. Želel si je veliko pozornosti, zato sva ga vzela iz vrtca. Poskušala sem mu podariti čim več skupnega časa, zato sva vse stvari počela skupaj. Pomagal mi je pri različnih opravilih, skupaj smo pripravili Oskarjevo sobico, nakupovala sva plenice in druge potrebščine.
Počasi sva ga poskušala pripraviti na novo situacijo, čeprav me je bilo strah. Nikoli ne veš, kako bo otrok reagiral, čeprav si želiš, da bi ga dobro sprejel. V tistem obdobju je veliko jokal in mi govoril, da ga skrbi zame, da me bo pogrešal, ko bom šla v porodnišnico. Najhuje pa je bilo, ko mi je rekel, da je mislil, da bova imela samo njega," prizna Natalija. "To so situacije, s katerimi se kot starš moraš spoprijeti, in niso takšne, ki bi se jih lahko naučil. Od prvega dne v bolnišnici pa je drugače. Oskarja je zelo lepo sprejel. Rekel mu je: 'Joj, kako si lep, Oskarček, ti si moj najljubši bratec, zelo sem te vesel. Rad te imam in vedno bom pazil in skrbel nate.' Odkar ga je videl, je bilo tiste krize konec. Seveda bo zagotovo še prišla kakšna, ampak zdaj nas in me je izredno presenetil, kako pozitivno je reagiral in kako zrelo se je obnašal, ko je svojega bratca prvič zagledal." Natalija je, kot že omenjeno, že drugič rodila s carskim rezom in okrevanje je zanjo potekalo veliko lažje kot prvič. "Prvič je bilo zame celo nekoliko težje, verjetno zato, ker je šlo za urgentni poseg.
Tudi tokrat pa sta nama ob prihodu domov zelo pomagala tašča in tast. Tašča, babi Marika, se je v bistvu za 14 dni preselila k nam in nama bila v veliko pomoč. Dedi Zoran pa nam je kuhal kosila. Ta pomoč nama je res neprecenljiva in ne vem, kako naj se jima zahvalim. Ženske po porodu res potrebujemo nekoga, ki nam lahko pomaga, in hvaležna sem jima, da nam vedno tako stojita ob strani. Najhuje je, če nimaš nikogar in si z otrokom sam," še doda Natalija. "Pa tudi hormoni in čustva so takrat močno prisotni in je s tega vidika lahko težje. Čeprav moram priznati, da je bilo pri meni zelo čustveno obarvano že med nosečnostjo. Zaradi vseh preizkušenj in zdravstvenih težav, s katerimi sva se z Dejanom srečala v preteklosti, mi je to ostalo v podzavesti. Misliš in želiš si, da bi bilo vse v redu, čeprav si ne upaš odkrito veseliti se oz. si dati duška pri veselju in občutkih sreče, ki spremljajo nosečnost in pričakovanje." Natalija je rodila s spinalno anestezijo.
"Bila sem budna in želela sem ga videti. Slišala sem, kako je zajokal, in to je pri meni vzbudilo neverjetne občutke sreče. Tako sem jokala od sreče, da so solze 'špricale' po vsej operacijski sobi. Bilo je enako kot pri Maxu in ni lepšega občutka, ko prvič vidiš svojega otroka, ga slišiš, ko zajoka, in se zavedaš, da je končno na svetu. Poleg tega, kot sem že omenila, je celotno osebje v UKC Maribor poskrbelo, da sva se počutila odlično. Moje izkušnje so tako prvič kot drugič izredno lepe. Zato lahko mirno rečem, da bi še kdaj prestala vso to proceduro. No, seveda ... če bi bila mlajša. (smeh)"
Veliko žensk se po porodu srečuje s poporodno depresijo, a Natalija je našla način, kako se ji izogneš, še preden te ujame. "V bistvu tega ne poznam, čeprav so me hormoni in čustva precej prevzemali med nosečnostjo. S hormoni sem bila v tistem času res preplavljena. Bila sem tečna, napadalna, lovila so me neprestana nihanja. Bila sem čisto drugačna Natalija, kot jo poznam. (smeh) Bila sem tudi razdražljiva in sprla sem se na vsakem koraku. Res se takšne ne poznam, saj sem sicer precej tolerantna in umirjena. Takrat pa je šlo vse v minus in občudujem domače, koliko potrpljenja so med mojo nosečnostjo imeli z mano. Res bi jim morala dati priznanje. (smeh) Vso nosečnost sem res bila obrnjena na glavo (kar se tiče hormonov), po porodu pa, kot da bi vse to odrezali.
Odlično se počutim in veliko bolje je. Prav tako nisem doživela tistega 'blue mood day' dneva, ko samo jokaš in si neverjetno občutljiv. Ta po carskem rezu nastopi okoli četrtega, petega dneva in doživela sem ga pri Maxu. Pri Oskarju pa ga ni bilo. Imela sem veliko manj težav v nasprotni smeri kot pri prvi nosečnosti. Druga nosečnost je bila res izziv. Sem pa zelo hitro padla v delo in hitreje spremljam vse, kar se dogaja na delovnem področju, kot pri Maxu. Morda je to način, da enostavno nimaš tistega časa, ki bi te pahnil v neko samopomilovanje," še pove.
Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol
