Natalija Gros: Najtežje stvari v življenju so največ vredne!

Natalija Gros: Najtežje stvari v življenju so največ vredne! (foto: osebni arhiv, Igor Zaplatil) osebni arhiv, Igor Zaplatil
Vir: Story
12. 4. 2018

Nastopajoči v šovu Zvede plešejo so se predstavili na plesnem podiju in začela se je bitka za naslov zmagovalca. Med kandidati je tudi plezalka Natalija Gros, ki se je s svojo zgodbo dotaknila številnih Slovencev.

Leta 2015 jo je življenje močno pretreslo, saj ji je nenadoma umrl mož Jure Breceljnik, in ostala je sama s hčerkico Elo. "Z Juretom sem doživela resnično intenzivno ljubezen, težko razložim z besedami, kako zelo intenzivno. In čeprav je vse skupaj trajalo le dobrih šest let, sem neznansko hvaležna, da sem jo doživela, da sva jo skupaj doživela in da je bila plod najine ljubezni in strasti Ela," pove Natalija, ki je o težki preizkušnji spregovorila za našo revijo.

Story: Natalija, te dni se vse vrti okoli plesa. Kako ste se znašli v plesnih čevljih, ki ste jih zamenjali s plezalnimi stenami?

Plesni čevlji so mi postali kot druga koža, res neznansko uživam v njih in prav navadila sem se nanje, skoraj že tako kot na plezalne čevlje. Oboji imajo nekaj skupnega - niso ravno najbolj udobni. (smeh) Plezalni so večinoma vsaj dve, tri številke premajhni zaradi boljšega občutka stopala v čevlju ob stopanju na oprimke, plesni pa imajo peto in po nekaj urah plesa v petah je tako vonj čevljev kot občutek na stopalih podoben. (smeh)

Story: Kot profesionalna športnica ste seveda vajeni športnih izzivov, treningov in discipline. Bi lahko našli še kakšne vzporednice med plezanjem in plesom?

Res je, vajena sem trdega dela in discipline, a je pri tem treba natančno vedeti, kaj je glavna motivacija, ki te žene naprej. Tako v plezanju kot v plesu ali pri kateri drugi stvari, ki bi jo rada dosegla, uporabljam te lastnosti, ki so s procesom treniranja plezanja tako rekoč postale moje osebne lastnosti. Res pa je, da z vsakim tednom najdem kup podobnosti med plesom in plezanjem, predvsem pri občutku in pozornosti v stopalih, odrivu iz stopal, s čimer pri plezanju dosežeš dodatne centimetre, milimetre, pri plesu pa se prav tako odrivaš, dosežeš mehkobo gibanja ... Predvsem pa je skupno to, da je najboljši recept za uspeh, da delaš stvar s strastjo in da v njej uživaš. Da imaš na koncu dneva na ustih nasmeh in da si zadovoljen, da si ta dan naredil nekaj zase in svojo dušo.

Story: V športni karieri ste dosegli precej uspešnih rezultatov, od osvojenih treh naslovov svetovne mladinske prvakinje do zmage v skupnem seštevku svetovnega pokala v kombinaciji, srebro na svetovnih igrah in naziv evropske prvakinje v balvanskem plezanju in kombinaciji. Čeprav ste že pred nekaj leti končali športno kariero, kaj vam ti nazivi pomenijo danes in koliko truda je stalo za vsem tem?

Vsekakor mi vsi ti dosežki še danes pomenijo veliko, predvsem potrditev, da sem zelo dobro plezala, da sem v športu dosegla stvari, ki sem si jih zadala in želela. Pomagali so mi pri tem, da sem se iz svoje najtežje preizkušnje znova postavila na noge, s pozitivnimi izkušnjami iz športa se nekako lažje borim in vztrajam pri stvareh, ki sem si jih postavila. Predvsem so vrhunski šport in vrhunski rezultati nekaj, s čimer sem pridobila pozitivne lastnosti, ki mi še danes pomagajo pri vzponih in padcih v življenju. In to, menim, je največji dosežek, ki je vreden več kot najvrednejša medalja.

Story: Ples je nov izziv, ki ste ga z veseljem sprejeli. Koliko kondicije terja od vas in kako usklajujete vse obveznosti?

Ples je res nov izziv, v katerem uživam. Je naporno in od mene zahteva veliko energije in kondicije, predvsem pa usklajevanja obveznosti, a vedno pravim, da tam, kjer je volja, je pot. In kjer je prava želja, je vse mogoče.

Story: Doma vas spremlja hčerkica Ela. Kako vas doživlja in spremlja na televiziji?

Ela me spremlja doma pred televizorjem in počasi dojema, kaj se dogaja, čeprav ne razume, v kakšni medijski razsežnosti se to dogaja. Vidi, da mami pleše, in seveda ji je to nadvse zanimivo, hkrati pa ob tem izraža željo, da bi to tudi ona rada počela. Naravno je, da tako čuti, saj se hčerke večinoma poistovetijo z mamico, in nadvse bom vesela, če jo začne veseliti ples.

Story: Natalija, v bistvu ste se s tem šovom znova odprli tudi javnosti. Zadnji dve leti po tragični smrti partnerja ste se namreč posvetili sebi in svoji punčki. Kako se počutite danes in v kakšnih stvareh ste našli svoje novo poslanstvo, nov zagon?

Res je, po moževi nenadni smrti, ko je julija 2015 umrl v spanju, sem se popolnoma umaknila iz javnosti, saj so to tako težke preizkušnje, da vsak normalen človek potrebuje svojo zasebnost in intimo, kjer se počuti najbolj varnega. Hkrati sem bila v tistem trenutku soočena s težko odločitvijo, ali Juretove nedokončane filmske projekte pustiti tam, kjer so ostali, ali pa jih s pomočjo Juretove zveste ekipe končati zanj in za najino Elo, da bo lahko imela lepo filmsko zapuščino. Takrat sva se poleg vsega znašli v težki finančni situaciji, ki je poleg mojega notranjega občutka, da moramo iti naprej za Jureta in za Elo, dodala motiv, da končamo, kar je Jure začel, in tako vsaj do neke mere še iztržimo njegov življenjski trud in ves čas, ki ga je vlagal v svoje neodvisne dokumentarne filme.

Natalija Gros: Najtežje stvari v življenju so največ vredne!

Story: Z ekipo ste torej sprejeli tvegano odločitev, da tri njegove filme dokončate in na platna postavite tudi Zadnje ledene lovce ... Velik zalogaj?

Res je. Sprejeli smo odločitev, da tri njegove filme dokončamo po najboljših močeh in v najboljših okvirih njegove vizije. V tem času sem dokončala dva dokumentarna filma, ki sta bila tik pred koncem oziroma pred tem, da gresta na velika platna (Terra Magica - Terra magica in Prečkanje Islandije - Crossing Iceland), ter zadnji Juretov dokumentarni film, ki ga je ravno začel snemati Zadnji ledeni lovci, ki pa je bil veliko kompleksnejši, težji ter predvsem na začetku produkcije. Tako sem v dveh letih in pol zaokrožila njegovo filmsko zapuščino z devetimi dokumentarnimi filmi, ki mu jih je od leta 2009 uspelo ustvariti. Z zadnjo premiero celovečernega dokumentarnega filma Zadnji ledeni lovci (The last ice hunters), ki se še vedno predvaja v kinematografih, sem hkrati na neki simboličen način zaokrožila najino ljubezensko zgodbo, ki se je začela pred točno devetimi leti, ko sva se na premieri najinega prvega skupnega dokumentarnega filma Magnezij in čokolada (Chalk & Chocolate) tudi zaljubila.

Jure me je namreč snemal in režiral moj dokumentarni film o moji športni karieri. Danes po dveh letih in pol pa se kljub veliki izgubi in praznini, ki je še vedno v meni, počutim nekako izpolnjena in srečna, da mi je uspelo dokončati, kar bi si Jure najbolj želel. Hkrati sem hvaležna za vse lepe skupne trenutke ter za največje darilo, ki sva ga imela skupaj, za najino Elo, v kateri vsak dan vidim njega. In ona me v najlepši možni luči spominja nanj. Zdaj pa sem se odločila, da je čas za spremembo - da je po dveh letih in pol žalovanja ter končevanju Juretovih projektov čas zame in za mojo ranjeno žensko dušo, da si ob tej dani priložnosti končno uresničim srčno željo in se naučim plesati ter spet začnem uživati v življenju in nekako novem poglavju v svojem življenju.

Story: Takrat sta z Elo dobesedno čez noč ostali brez partnerja in ljubljenega očeta. Kako ste se znašli in kako ste preživljali tisto obdobje?

Največjo oporo sem našla v najini Eli. Takrat je bila stara komaj slabega pol leta in bila je popolnoma odvisna od mene. Moje največje poslanstvo je bilo, da najprej poskrbim zanjo in zase ter da za začetek vstanem iz postelje zanjo. Tako je šlo dan za dnem, korak za korakom ... Hkrati sem sčasoma našla motivacijo in oporo tudi v delu in v tem, da smo z ekipo šli naprej s ciljem, da končamo, kar Juretu žal ni uspelo. V tem sem našla dodatno vez z Juretom, nekako mi je bilo to delo najboljše zdravilo in rehabilitacija za vso bolečino in žalost. Hkrati sem ga skozi to še bolje spoznala, še bolj razumela njegovo življenjsko poslanstvo, njegovo največjo strast, ki je bila ustvarjanje filmov, dokumentarnih filmov.

Sicer pa so ob tej situaciji zelo prav prišle vse pozitivne izkušnje iz vrhunskega športa. Na neki način je bila ta situacija, tako kot je v športu, en velik poraz. In navsezadnje jih doživljajo, doživljamo vsi športniki, a ob tem je najpomembnejše to, da se iz njih poberemo in hkrati še nadgradimo, iz njih stopimo še močnejši in boljši. Ravno to se je zgodilo meni v tej situaciji. Vse te pozitivne izkušnje premagovanja sebe in svojih športnih porazov, ko sem se iz njih dvignila še višje, so prišle iz mene v tej najtežji preizkušnji. Vedela sem, da manevrskega prostora nimam, da je edina pot ali pot navzdol, ki vodi v popoln prepad, ali pot navzgor, ki vodi k temu, da bova preživeli to preizkušnjo in na koncu 'zmagali' s tem, da bova izbrali pot navzgor. Bilo je najtežje, noben športni poraz ni bil tako težak, kot sta bili zadnji dve leti in pol. A počasi in vztrajno, iz dneva v dan, iz tedna v teden, sva šli naprej. Tako nekako kot na plezalni steni. Tam sta le dve poti. Ali padeš in greš dol ali pa plezaš naprej, verjameš vase in se boriš po najboljših močeh. Na steni sem vedno iskala pot navzgor in tako sem jo tudi v tej situaciji.

Story: Izguba partnerja je v bistvu zelo težka. V čem ste vi našli pozitivne navdihe in kako ste se lahko soočili z zgodbo, ki vas je ujela v svoj vrtinec?

S to zgodbo se še vedno soočam, še vedno ostaja velika praznina ob Juretovi smrti, a ko izbereš odločitev, da boš živel naprej, da nisi ti čisto nič kriv za to, da imaš pravico do svojega življenja, se naučiš živeti z bolečino in praznino, a hkrati stremiš k temu, da greš naprej. Te pa taki dogodki zaznamujejo za vedno. Ob tem zdaj še toliko bolj cenim vse stvari, ki jih imam, vse prijatelje, bližnje, ki so ob meni, saj prav nič in nihče na tem svetu ni in ne sme biti samoumeven. Vsi smo tako zelo minljivi in danes si tu, jutri te ni več. Tega se vsekakor premalo zavedamo - da je življenje kratko in en velik dar.

Story: Jure Breceljnik je bil znan režiser, scenarist, producent in fotograf, ki je s svojim delom zaznamoval slovenski filmski prostor. Po njegovi smrti ste sami prevzeli veliko breme in dokončali njegovo delo. Zadnji ledeni lovci so pustili svojevrsten pečat. Tako pri vas kot pri ekipi, ki jih je ustvarjala. Kakšno nalogo ste takrat prevzeli nase?

Takrat sem morala prevzeti vodenje produkcijskega podjetja, ki je bilo Juretovo. Po zakonu o dedovanju sem bila jaz tista, ki sem ga podedovala, kar je pomenilo, da je name poleg vseh drugih obveznosti in bremen padla tudi ta odgovornost. Sicer vedno in povsod povem, da smo skupaj z ekipo dokončali ta projekt, da brez tako strokovne in srčne ekipe tega filma nikoli ne bi bilo na velikem platnu, a hkrati sem takrat dobila neznansko veliko 'porcijo' dodatne odgovornosti, največja pa je bila starševska odgovornost do Ele, ki je kar čez noč izgubila očeta.

Takrat sem bila vržena v vodo in sem plavala. Na začetku le z najnujnejšimi stvarmi, saj te take situacije pretresejo in tako močno šokirajo, da težko najdeš energijo. A sčasoma sem prevzemala vedno več dela, vedno več sem se učila o produkciji, o filmskem svetu, o vodenju podjetja, o finančnih, računovodskih stvareh, snemanju, poprodukciji, organizaciji dogodkov, tehničnih stvareh glede filmov, ni da ni ... Zelo dinamično delo, ki me je tako rekoč držalo pokonci. Največjo energijo za vse to pa sem našla v ljubezni do Jureta in njegovi strasti do njegovega ustvarjanja. Kot bi se njegova strast do tega, kar je počel, prenesla name. Še sama se danes čudim, kje sem zbrala tako ogromne rezerve energije. Res sem jo, glede na situacijo, v kateri sem se znašla, imela res ogromno. In to mi je dalo tako močno motivacijo in zanos, da sem po dveh letih in pol mirna in zelo zadovoljna. Lahko rečem, da grem zdaj mirne vesti novim zmagam in življenjskim izzivom naproti.

Natalija Gros: Najtežje stvari v življenju so največ vredne!

Story: V bistvu ste končali to, kar je on začel, ampak popolnoma brez izkušenj. Ob vsem tem vam je bila, kot ste že omenili, v veliko podporo vsa ekipa. Kako danes gledate na film in kaj bi on rekel, kako vam je uspelo?

Vem, da bi bil Jure na vse nas res zelo ponosen. Prav tako vem, da bi se podpisal pod film, tako kot smo se podpisali mi. Seveda bi bil film drugačen, če bi ga dokončal on, a naša največja želja in cilj sta bila slediti njegovi režijski in scenaristični viziji, ki sta jo najbolj od vseh zaužila njegova dva najboljša prijatelja, ki sta bila v času njegove smrti v Bruslju tudi z njim. Rožle Bregar, direktor fotografije in pozneje sorežiser, ter Slaviša Majstorović, producent in asistent režije, sta bila ob meni, ki sem prevzela producentsko vlogo, najmočnejši kolesi, ki sta gnala film naprej. In vsi smo enakega mnenja, da bi bil Jure res neznansko vesel tega, da smo končali film Zadnji ledeni lovci, kot tudi dva dokumentarna filma pred tem.

Story: Jure vas je leta 2007 snemal za že omenjeni dokumentarni film Magnezij in čokolada, ko ste premagali svojo najtežjo smer v naravnem plezališču. Se je takrat začela vajina skupna pot?

Ja, kot rečeno, sva se spoznala na snemanju dokumentarnega filma Magnezij in čokolada. To je bil Juretov prvi daljši dokumentarni film, prav tako moj. V njem sem povzela svojo življenjsko zgodbo ter zakulisje športne kariere, vzpone in padce, rdeča nit pa je bila moja najtežja smer v naravnih plezališčih, kjer me je Jure neprestano spremljal s kamero. Najina ljubezenska zgodba pa se je začela na premieri tega filma, marca 2009, ko sva se kmalu zatem tudi zaljubila.

Story: Juretovi filmi so poželi precej pozitivnih odzivov, kritik in nagrad. Všeč mi je njegova misel, da lahko vsak živi svoje sanje. Kdaj se vi živeli svoje sanje?

Svoje sanje sem živela med ukvarjanjem z vrhunskim športnim plezanjem. Delala sem nekaj, kar me je najbolj veselilo, uživala sem v tem, živela sem od tega in videla sem veliko sveta, spoznala veliko prijateljev iz tujine ... Prav tako lahko rečem, da živim svoje sanje tudi zdaj, ko sem prišla v šov Zvezde plešejo, saj sem si od nekdaj želela plesati. Ta otroška želja je prisotna že od ranih nog, a nikoli ni bilo ne časa ne priložnosti, hkrati pa je bilo plezanje moja prva strast. Zdaj, ko vsak dan preživljam čas v plesu, ko me potem čaka še nedeljski nastop, ko obujem plesne čeveljce, oblečem lepe oblekice in me še uredijo, se počutim kot v sedmih nebesih, da končno lahko izrazim tudi svojo ženstveno plat, ki mi je v plezanju žal ni uspelo. V plezanju namreč estetika in ženstvenost nista pomembni, to pa mi je vedno manjkalo. Zdaj nekako lahko končno to izživim med plesom. In imeti profesionalnega plesalca le zase je res velik privilegij.

Story: V plezanju ste nekako našli vse, kar ste si želeli. Kdaj ste nazadnje plezali in koliko močna je ostala strast do tega?

Prej sva z Juretom večkrat obiskala naravna plezališča, saj je tudi on zelo rad rekreativno plezal, in to so najini najlepši skupni trenutki, ki se jih spominjam. Res neznansko sva uživala v skupnem preživljanju časa v naravi, predvsem v plezanju. Zdaj tega žal ne počnem pogosto, saj nimam prave motivacije. Si pa res želim v prihodnje preživeti več skupnega časa na tak način. A vse ob svojem času. Strast do plezanja še vedno ostaja in vedno bo. Vedno, ko vidim kakšno steno, predvsem naravno skalo, mi srce kar poskoči in začutim vse tiste znane občutke radosti in vzhičenja ob pogledu na steno. Ker pa sem po duši športnica in ker potrebujem gibanje ter v njem uživam, poskusim vsaj veliko teči. A to predvsem uporabljam za svojo meditacijo, da grem na zrak, da izklopim misli in se predam teku, brez štopanja časa, štetja korakov ali kilometrov, je zgolj čas, ki ga potrebujem zase, da se umirim in naberem novo energijo, ki jo potem še lažje razdajam svoji Eli.

Natalija Gros: Najtežje stvari v življenju so največ vredne!

Story: S svojo zgodbo bi lahko bili navdih marsikomu, ki je doživel podobno. Predvsem v tem, da se ne glede na to, kako težke so izkušnje, ki nas čakajo, najde pot, ki ti da upanje. Kaj je vam danes vodilo v življenju?

Hvala za pohvalo in morda sem res komu navdih, vem pa tudi to, da v življenju in na svetu obstajajo še hujše zgodbe od najine. Kljub vsej bolečini in praznini, če se je že moralo tako zgoditi, sem vesela, da je Jure umrl na miren, hiter in neboleč način. Čeprav res prezgodaj, pa vendarle je živel polno, kakovostno življenje, polno ustvarjalnosti, strasti, navdiha, ljubezni do življenja in na koncu je dobil še najlepše darilo, ki si ga je vedno želel - svojo Elo, na katero je bil najbolj ponosen. In ravno to mi je postalo še večje vodilo kot kdaj prej v času, ko je bil še živ: da je življenje kratko, da je treba še toliko bolj slediti svojemu srcu, ki nas, če mu le sledimo, vedno pripelje na pravo pot. Le da je ta večinoma težja kot tista bolj varna, razumska pot. Že prej sem vedno sledila svojemu srcu, tokrat pa sem sledila še bolj in ni mi žal niti sekunde niti trenutka, ki sem ga vložila v svojo pot. Tako moje vodilo še vedno ostaja, da je v življenju treba slediti svojemu srcu in svojim sanjam, saj so najtežje stvari v življenju največ vredne.

Story: Nekje sem zasledila, da si želite biti dobra mama in tudi to, da bi nekoč spet našli svoje poslanstvo postati nekomu žena. Si želite najti ljubezen in znova začutiti to, kar ste našli z Juretom?

Z Juretom sem doživela resnično intenzivno ljubezen, težko razložim z besedami, kako zelo intenzivno. In čeprav je vse skupaj trajalo le dobrih šest let, sem neznansko hvaležna, da sem jo doživela, da sva jo doživela skupaj in da je bila plod najine ljubezni in strasti Ela. Veliko ljudi namreč nikoli ne doživi tega, kar sem jaz z Juretom. Nekako sem na tem področju že zelo izpolnjena. Pa vendar sem človek, ženska, ki si želi živeti naprej in seveda znova ljubiti in biti ljubljena. Hkrati pa si želim, da bi Ela vendarle nekoč v nekom našla očeta, ki ne bo boljši ali slabši od Jureta, bo le drugačen. Jure bo vedno njen oče, pa vendarle si zasluži tudi, da bo enkrat, upam, imela tudi nekoga, ki ji bo dal očetovsko pozornost in ljubezen, ki je z Juretom nikoli več ne bo imela.

Seveda si tudi jaz želim enkrat znova imeti ob sebi nekoga, s komer bi na novo ustvarjala družino in skupno življenje. To se mi zdi popolnoma naravno in vem, da bi si tudi Jure od vsega najbolj želel, da greva z Elo enkrat naprej. Navsezadnje, kot že rečeno, midve nisva krivi za to, kar se nama je zgodilo, in zasluživa si tudi življenje po Juretu. Ljudje smo čutna, emocionalna in socialna bitja, zato menim, da je to, da spustiš sčasoma nekoga znova k sebi, korak naprej k ozdravljenju notranjih ran. Seveda pri tem puščam popolno pravico in svobodno odločitev vsem vdovam in vdovcem, ki se odločijo drugače in se za vse življenje predajo le enemu partnerju, da le spoštujejo tudi moje odločitve in želje ter se ne vtikajo v mojo zasebnost in odločitve. Seveda je pri tem tako, da vse pride ob svojem času in da si želim, da pride pravi človek v najino življenje. Nekoga imeti le zato, da ga imaš ob sebi, se mi namreč ne zdi prav, niti si tega ne želim. Bo pa Jure vedno in povsod del naju, vedno bo del mojega srca namenjen njemu. Ker je bil moja velika ljubezen in bo to tudi ostal.

Besedilo: Mihaela M. Kocbek // Fotografije: osebni arhiv, Igor Zaplatil

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story8/2018

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Nova Story že v prodaji

Story 8/2018

Story 8/2018, od 29. 03. 2018

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri