Nastja Židanik o sožitju človeka in živali

Nastja Židanik o sožitju človeka in živali (foto: OA) OA
Vir: Jana
8. 2. 2019

Zemlja je čudovit planet in je dom vsem nam, tako ljudem kot živalim. 

Sobivanje vseh je zagotovo glavno gibalo družine Židanik iz Cerkvenjaka. O njihovi veliki pisani družini, v kateri je več živali kot ljudi, smo se pogovarjali z Nastjo Židanik.

Kako je 'nastala' vaša pisana družina?

Z Milošem sva se spoznala pred 13 leti. Bil je ločen in oče dveh hčera. Jaz sem pripeljala svojo dotedanjo družino, psičko in dva mucka. Pred desetimi leti se nam je pridružil še človeški fantič. Živeli smo v bloku v središču Maribora, med vikendi pa smo uživali na sprehodih po Pohorju in okoliških hribih. Ker nam je bilo pomembno, kaj jemo, smo pred osmimi leti kupili košček zemlje pri Cerkvenjaku, da bi tam pridelovali zelenjavo in sadje ter pogosteje uživali v naravi. Zemlja, ki smo jo kupili, je bil že mnogo let od ljudi zapuščen travnik. Od ljudi poudarjam zato, ker je bil travnik zelo naseljen s številnimi drugimi bitji, ki so imela tam svoj dom. Trava je bila tako visoka, da nam gospod, ki nam je parcelo prodal, ni vedel povedati, ali na njej raste tudi kakšno drevo.

Previdno in počasi smo stopali skozi visoko travo, spoznavali bitja, rastline in živali, ki so bivale tu. Svoje bivališče in vrtove smo si zgradili in uredili v želji, da lahko skupaj živimo v sožitju z njimi. Da prvobitno naseljenim živalim povrnemo, kar smo jim s svojo naselitvijo odvzeli, smo jim zgradili in uredili skalnjake, ribnik, napajališča in različna domovanja. Bili smo pripravljeni pomagati, če bi kakšna žival potrebovala našo pomoč, načrtov o širitvi družine pa nismo imeli.

A živali so k vam začele kar prihajati, druga za drugo …

Najprej so se k nam zatekle bolne, shirane in zapuščene okoliške mucke. Nato je dom potrebovalo sedem iz klavnice rešenih kokoši nesnic. Ob kupovanju sena smo na bližnji kmetiji spoznali pujso Peggy, ki si je neznansko želela oditi z nami. Dom je potreboval tudi pujs Mili, ki mu je bilo, edinemu s prašičje farme, kjer se je rodil, dopuščeno preživeti. Vse več kokoši, rešenih pred zakolom, je potrebovalo varen dom. Pridružili so se jim pred zakolom rešene race in gosi in kunci. Na začetku junija srne rojevajo svoje mladičke. To je tudi čas, ko kmetje kosijo travnike.

Če jih pred košnjo dobro ne pregledajo, se mnogokrat žal pripetijo nesreče. Ena teh se je zgodila tudi srnjačku Lanu. Nekaj dni starega in s porezanim ušesom je kmet v škatli prinesel v zavetišče. Mama srna se namreč ponj na rob travnika ni več vrnila. Na začetku je kot vsak otrok najbolj potreboval mamo, vsaj nadomestno. Z drugimi mladiči, ki trenutno odraščajo v naši družini, je stkal bratske vezi. Iz nebogljenega otročka, ki je spal v postelji, raste v čudovitega srnjaka. Ne da bi tako načrtovali, je v našo družino vstopalo vse več živalskih članov in naš dom je postal družinsko zavetišče za živali, ki potrebujejo zaščito in miren dom.

Nam lahko na kratko predstavite živalske družinske člane?

V našo družino so vstopile številne živali, vsaka s svojo posebno življenjsko zgodbo. Ta je za vedno obarvala njihovo osebno življenje in vedenje, nas pa kaj naučila. Na božičnem družinskem sprehodu po okoliških travnikih nam je skozi žičnato ograjo pašnika v naročje skočil droben jagenjček. Jokal je kot človeški otrok, nas lizal in se privijal v objem. Kmet nam je povedal, da bo čez dva tedna goden za zakol. Čeprav takrat še nismo imeli hleva, smo jagenjčka Ariela in njegovo brejo mamico Gajo odkupili in ju začasno nastanili kar v garaži. Moj mož jima je zgradil čudovit toplo izoliran hlev za zimo in tudi poletnega z ogrado za pašo. Ariela smo kot najstnika kastrirali, mamica Gaja je povrgla ovčico Gabrielo, vsi trije pa bodo do svoje naravne smrti mirno in radostno živeli z nami.

V tuje hleve ne vstopam brez dovoljenja, tudi živali ne jemljem iz kletk brez dogovora. A tisti dan, ko sva z možem na bližnji kmetiji kupovala seno in je gospa šla po prikolico, sem kot vodena od nekod višje šla za hlev h kletkam s kunci, eno odprla in iz nje vzela drobceno bitje. Mož je prišel za menoj, mi resno rekel, naj kunčico takoj vrnem, a nisem mogla in ne želela. Tesno sem si jo privila k sebi, odločena, da gre z menoj domov. Gospe sem povedala, da kunčice ne zmorem vrniti, ona pa se mi je nasmehnila in rekla: »Naj vam bo, za srečo.« Kmalu sem ugotovila, da je kunčica Rebeka hudo bolna. Kokcidioza je za številne kunčje mladičke smrtna, a zaradi pravočasne terapije je Rebeka okrevala in danes s prijateljicami skaklja po naši kunčji ogradi.

Kaj pravijo otroci, ki imajo možnost živeti s toliko različnimi živalmi?

Otroci so z naravo in živalmi veliko bolj povezani kot mi odrasli. Zaznavajo vezi, ki nas vse povezujejo, z njimi komunicirajo kot 'Bitje z Bitjem' in se skupaj veselijo v radostih življenja. Naši otroci so veseli in hvaležni, da imajo možnost živeti tako povezano z živalmi in naravo in da lahko živalim v stiskah tudi pomagamo. Njihov svet je zaradi tega zagotovo bogatejši in barvitejši. Včasih je del našega življenja tudi odrekanje čemu, kar bi nas veselilo. Ne moremo na primer tako pogosto na počitnice ali si kupiti vsega, kar bi si morda lahko, če ne bi skrbeli za toliko živali. A tudi izbira prioritet je del bogatenja in vseživljenjskega učenja.

Vaše življenje z živalmi ima močno sporočilno vrednost. Za vašo družino, seveda, a z zgodbami, ki jih zapišete na družbenih omrežjih, slike živali, ki jih objavite, vse to 'deluje' tudi širše. Ste izjemen zgled.

V naši družini je več živali kot ljudi. Pa ne zato, ker jih imamo zelo radi (in jih tudi imamo). Razlog je v tem, ker poskušamo kot posamezniki nositi tudi kolektivno odgovornost človeštva. V okviru zmožnosti želimo z ljubeznijo in pomočjo uravnotežiti zasužnjevanje in trpinčenje, ki ga človeštvo povzroča živalim. To je le drobec, kaplja v morju, a mnogo nas je, ki si prizadevamo za osvoboditev živali in pravičnejši svet. Vsak na po svoje individualno pripomoremo k širitvi zelo pomembnega globalnega gibanja za pravičnost tega časa – k osvobajanju živali.

Vaše osebno poslanstvo je tudi v tem, da opozarjate na grozne razmere, v katerih živijo živali. Ste zagovornica veganstva.

Ljudje smo le ena vrsta mnogoštevilne družine Zemljanov. Zemlja je čudovit planet in je dom vsem nam. Življenje in viri življenja so podarjeni nam vsem in pripadajo v enaki meri živalim kot vsem ljudem. Lahko bi skupaj živeli v sožitju, si pomagali in se podpirali. Tako življenje bi bilo v dobro vseh nas. Človek za zdravo življenje ne potrebuje hrane živalskega izvora (čeprav nas o tem prepričujejo mesni in mlečni lobiji ter njihovi zavezniki). Prav nasprotno, za človeka je najbolj zdrava uravnotežena prehrana rastlinskega izvora. Pravzaprav sta vsako zasužnjevanje in kraja dolgoročno in s širšega pogleda vedno povzročila le škodo vsem.

Kot potrošniki smo odgovorni za ponudbo »hrane« in vseh drugih izdelkov, pridobljenih s trpljenjem. Kot soodločevalci v družbi smo odgovorni za vse zakone in prakse, ki zatirajo šibkejše. Četudi za zdaj še ne čutimo ljubezni do sobitij in povezanosti z njimi, gre pravzaprav za pravičnost. Živali imajo pravico do življenja, hrane in miru, ne zato, ker jih imamo mi radi, ampak zato, ker jim to pripada prav tako kot nam.

Kako učiti, kako preoblikovati človeška srca, da bodo živali, rastline, naravo sprejela drugače, skozi harmonijo sobivanja. Je to povezano tudi z generacijami? Se po vašem mnenju novodobni otroci drugače zavedajo bivanja, pomena živali?

Vsak človek stopa po svoji individualni poti. Če si iskreno in odprto prisluhne, ga bo pot vodila prek tistih mejnikov, ki ga bodo napotili in spodbujali v pravo smer. (Verjamem, da so prave smeri vse tiste, ki vodijo k Dobremu za vse.) Padci, bolečine in izgube nas lahko veliko naučijo. Predvsem tega, česar zase in za druge ne želimo. Tako kot se spreminjamo in zorimo na individualni ravni, se spreminja tudi skupnost, katere del smo. In širše tudi človeštvo. Globlje je človeštvo zabredlo v temo, večja je potreba po svetlobi. Tako se v najtežjih časih, ko je človeštvo na robu uničenja planeta in vsega življenja na njem, naši otroci vse glasneje zavzemajo za rešitve in mir.

Kaj vse vam živali dajo, česa se od njih učite?

Vsak, ki je kdaj odprtega srca sobival z živalmi, ve, koliko radosti nam omogoča povezanost z njimi. Ljudje imamo potrebo biti povezani z vsemi bitji narave, katere del smo tudi mi. Povezani smo z morjem, z gozdovi in še najbolj s tistimi bitji, ki so nam najbližja, z živalmi. Živali so nam zelo podobne, živijo bogato in individualno notranje življenje, ljubijo svoje družine, hrepenijo po svobodi. So pa tudi nosilke duševnih kvalitet, vsaka vrsta specifično svojih.

Tudi mi ljudje jih nosimo v sebi in jih želimo negovati. Vemo, da nam pri tem lahko živali terapevtsko pomagajo, a smo žal bolj vešči jemanja kot sobivanja. Zame je življenje z živalmi nekaj naravnega, izpolnjuje me, bogati in radosti. V sobivanju z njimi se počutim bolj cela. Živali mi podarjajo veliko več, kot dajem jaz njim. Od njih se učim o globokih življenjskih resnicah, o katerih ljudje le govorimo, ali pa še to ne.

Besedilo: Nina Kasandra Klun // Fotografije: osebni arhiv

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri