Sandi Kovačević (hotel Cubo): Najzahtevnejši gosti so Slovenci

Sandi Kovačević (hotel Cubo): Najzahtevnejši gosti so Slovenci (foto: Helena Kermelj) Helena Kermelj
Vir: Story
9. 6. 2018

Pod suknjičem uglajenega gospoda živi rokersko dete. Njegov klub Hound Dog je bil meka za bende devetdesetih, prvo plačo si je tam služil prav Siddhartin Tomi Meglič.

Sandi Kovačević je s sanjami in nadaljevanjem družinske tradicije danes že sedem let prvi mož hotela Cubo v prestolnici. Iz njega veje navdušenje, s katerim mi je na letnem vrtu butične turistične idile spregovoril o začetkih na križarki in vonju po ribah, o hotelski bibliji in Rolling Stonesih.

Story: Sandi, zakaj hotelirstvo? Je bila odločitev splet naključij ali vas je motiviral že dolgo zastavljen cilj?

Hotelirstvo mi je bilo položeno v zibelko. Več generacij po materini strani je bilo mojstrov tega posla. Doma je pač obveljala špartanska vzgoja. Ko sem v prvem letniku prišel domov z željo po praksi v družinskem hotelu na Krku, je oče dejal, da se ne bom igral mladega šefa, in me nemudoma priporočil v drug hotel. Po mesecu in pol sem se z brisačo na rami vrnil domov, češ da grem na morje. Takoj sem jih dobil po prstih - me je že čakala praksa na ribiški ladji. Štiri leta srednje šole sem vse počitnice komaj čakal september, da se znebim vonja po ribah, po maturi pa za osem mesecev stopil na križarko kot najmlajši član posadke. Zgodba je bila dovolj poučna.

Story: Česa vas je naučila?

Če grem domov po osmih urah, je to 'ringelšpil'. (smeh) Delati nikoli ni bil problem. Danes se sicer veliko govori o milenijcih, po mojem mnenju zelo pametni generaciji, ki ji pravim generacija zgrešene vzgoje. Danes že samo za sodelovanje vsi dobijo medalje, očetje z odvetniki hodijo v šole. Nič čudnega, da sem razočaran nad kadrom, ki ga dobimo iz turistike.

Story: Ko že govoriva o kadru - vam v ekipi uspeva ohranjati red in ji hkrati zagotoviti svobodo in pravšnjo mero sproščenega vzdušja?

Dobro vprašanje. Od vseh teh silnih praks, ki jih vsako leto oddelamo, lahko izluščimo ljudi, željne osebnega razvoja in napredovanja znotraj naše industrije. Tako je k meni prišla večina osebja. Takrat so bili stari 20 let, danes pa 30-letni fantje in dekleta, mojstri svojega poslanstva. Srčno upam in verjamem, da bodo v mojih letih veliko boljši od mene. Učenci prerastejo učitelja, in to je največje zadovoljstvo. Kot bi na neki način imel sina, ki nadaljuje tvoje poslanstvo in postane še večji.

Story: Kako negujete medsebojne odnose?

Najprej smo družina. V ekipo lahko sprejmemo najboljšega profesionalca, a če se z njim karakterno ne ujamemo, bo prišlo do prepira. Prepričan sem, da mora obstajati hierarhija, ker je bolje, da ena glava vodi narobe kot vsaka po svoje. Če vodimo narobe, namreč pridemo do stene in se obrnemo levo ali desno. Vsi mi pa tako ali drugače delamo napake, in čeprav se sliši čudno, jih med osebjem sprejmem z odprtimi rokami. Ljudi moraš znati pravilno učiti in jih nadzirati po predhodno postavljenih standardih. Ne moremo danes vpiti, zakaj je pepelnik postavljen na levi strani, jutri pa, zakaj je na desni. Prav tako je pomembno v mladih iskati dobre lastnosti.

Story: Ste imeli od nekdaj razvit občutek za sočloveka?

Radi se pošalimo, da hotelirji nismo zelo pametni, ampak hitro odkrijemo karakter človeka. Del naše 'biblije' pravi, da moramo napovedati in ugotoviti gostove želje, še preden ta ugotovi, kaj potrebuje.

Story: So v vas, ko ste bili mlajši, drugi prepoznavali vaš potencial?

Nihče mi ni prav pomagal. Kot mladostnik sem imel svoje nore ideje - če želiš narediti nekaj izjemnega, moraš razmišljati zunaj okvirov.

Story: Spletne kritike so vam danes izredno naklonjene. Pravijo, da hotel zaznamujeta pristnost in energičnost, pri vas sta dom dobili kreativnost in modernost.

Ljudje so preveč samosvoji. Že na cesti nas zaradi občutka egoizma ne spustijo v vrsto. Če bi se malce sprostili in znali oproščati - ker včasih gojimo zamere in se obesimo na grde besede, ki po petih letih zbledijo, zamere pa, nevede na izvor, ostajajo - bi bil svet veliko lepši. V hotelu je enako. Pridejo slabovoljni gostje, zaradi izgubljene prtljage ali ker jih je taksist z letališča prinesel naokrog, a če smo mi prijazni, dobimo dobrega prijatelja. Prve tri minute vtisa so ključne za nadaljnje bivanje v hotelu, ponuditi mu več za isti denar pa je na splošno najboljši recept za srečnega gosta.

Story: Povprečen turist preživi v prestolnici dva dni. Ali velikokrat želijo stopiti v stik z vami?

Redko, jim pa z veseljem pomagam parkirati avto in odnesti prtljago. Od nekdaj sem prepričano govoril, da se bom kot direktor družil z gosti. Lepo je biti ob njih med jutranjim odhajanjem in popoldanskimi prihodi.

Story: Občutek imam, da ste bolj kot do drugih strogi do sebe.

Vedno sem strožji do sebe in gotovo sem do svojih produktov najbolj kritičen. Nikoli ne bom dal tako slabe kritike povsem povprečni restavraciji, kot če bi bila povprečna moja. Jaz moram opraviti glavnino, nato z njo vleči druge na površje. Je pa res, da od osebja ne morem zahtevati več kot osem ur dela, od njih pa je odvisno, koliko dajo od sebe. Včasih jih je treba prositi, naj gredo domov, a to počno zaradi zgodbe, v kateri želijo zrasti.

Story: Pa jim pustite, da tudi vam namenijo kakšno kritiko?

Seveda, zelo spodbujam individualnost.

Story: Je napačno sklepati, da je zahtevnost gostov odvisna od njihove narodnosti? Kdo so najzahtevnejši gostje?

Slovenci, brez dvoma.

Story: Zakaj? Nas je težko zadovoljiti?

Nemogoče. Slovenec bo vedno našel napake. Smo resnično takšni jamrači? Drži pa, da ogromno Slovencev ne potuje. Gibljejo se med Kranjsko Goro in Portorožem, a takoj, ko prestopimo prag države, ugotovimo, kako dobro nam je. Sicer so nam najbolj pri srcu Američani. Če jih znaš zadovoljiti, so srečni, in to tudi pokažejo. Angleži prav tako. Morda so nam blizu ravno zaradi bližine kultur, s katerimi se spogledujemo prek filmov.

Story: Verjetno se ne motim, če ima hotelir na zalogi kakšno nezaslišano zgodbo ali dve o gostih.

Hotelirji nikoli ne govorimo o tem. (smeh) Saj ne, da ne bi smeli, to je pač nepisano pravilo, čeprav bi o tem lahko pisali romane. Nimam niti pravice ocenjevati tuje kulture. Zgodi se, da kakšen gost pregloboko pogleda v kozarec in ne najde svoje sobe. Turizem je veja, povezana z zabavo, avanturami in doživetji, in tako poteka tudi naš posel. Gostov nikoli ne komentiramo, če nastane škoda, pa mu to zelo diskretno povemo. Verjemite, tisti, ki kaj uničijo, so naslednji dan zelo pohlevni. Problem nastane z novimi kulturami, Indijo, na primer. Indija živi s kastnim sistemom in visoke kaste potujejo - razumljivo, ne poglabljajo se v to, da v evropskih hotelih gospe in gospodje strežejo obema spoloma na isti ravni.

Sandi Kovačević: Najzahtevnejši gosti so Slovenci

Story: Ljubljana je produkt, hotel pa njegova spremljevalna ponudba. Kakšen vtis bi si z današnjimi izkušnjami hotelskih ponudb vsega sveta sami ustvarili o naši prestolnici?

Pravijo, da je Ljubljana najlepše mesto, čeprav ji sam raje rečem najboljše. Ker je hkrati dovolj veliko, da se lahko izgubiš, in dovolj majhno, da vse poznaš. V nasprotju s Hrvati, tudi zato, ker ne premoremo toliko nastanitvenih obratov, nismo preplavljeni s turisti. In četudi si turist, se pri nas počutiš doma. Turist postane del lokalnih prebivalcev.

Story: Menda ste roker po duši. Nekateri vas poznajo prav po kultnem, na žalost že pokojnem šišenskem klubu Hound Dog. Kakšne zgodbe so se spletale v nočnem življenju tistega časa?

Ni bilo veliko denarja, klub je bil grd, a v njem fantastična energija. Začeli smo nekako takole: Megličev Tomi je bil natakar in denar za prvo Siddhartino plato si je 'prišparal' pri nas. Svojo pot je začenjala Big Foot Mama. Klub je bil pač fuzija različnih scen. Občutek, da smo kreirali rokenrol tistega časa, je fantastičen, vendar se je po sedmih letih dela porajalo vprašanje, ali je delo vse noči resnično svet, ki ga želim.

Story: Ste počeli neumnosti?

Tiste čase smo poslušali Rolling Stonese in živeli po njihovih načelih. Seks, droge in rokenrol v tem vrstnem redu. To so bile največje neumnosti. Pri triindvajsetih sem bil navsezadnje le še otrok, razumljivo je bilo, da se nam je odpeljalo. Hja, takrat smo spali v pisarni. Imeli smo 'motorje'.

Story: Danes vas v prostem času najbolj nahranita ježa in družba vaše prijazne kobile, če se ne motim.

Na resnično težek dan pogledam med dva uhlja in v trenutku odmislim probleme. Po domače - sem na konju.

Besedilo: Neja Drozg // Fotografije: Helena Kermelj

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story12/2018

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Nova Story že v prodaji

Story 12/2018

Story 12/2018, od 24. 05. 2018

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri