Marjetka in Raay: “Največja romantika je, ko smo vsi štirje skupaj”

Raay in Marjetka še vedno redno praznujeta obletnico srečanja in trenutka, ko sta postala par. (foto: Aleksandra Saša Prelesnik, osebni arhiv) Aleksandra Saša Prelesnik, osebni arhiv
Vir: Story
26. 8. 2016

Marjetka in Raay sta par, pri katerem je iskanje prostih terminov pravzaprav nujna postojanka. A nič za to. Ko smo se naposled le ujeli, pa čeprav smo za intervju zmotili njihov družinski poletni oddih, je bilo vse čakanje vredno. Topla, nasmejana, preprosta in z nogami trdno na tleh.

Maraya je brez dvoma eno izmed večjih imen na slovenski glasbeni sceni in nič drugače ne moremo reči niti za osebi, ki s srcem in dušo stojita za tem uspešnim glasbenim projektom. To sta Marjetka in Raay, kot ju je revija Story utegnila spoznati v vrhuncu njunega počitniškega doživetja ...

Story: Za vama je pestro leto, kako sta ga doživela vidva?

Marjetka: Lepo. (smeh)

Raay: Ko sva se vrnila z Evrovizije, torej od maja pa do letošnjega poletja sva naredila eno napako. To, da si nisva po Evroviziji vzela dveh mesecev ali vsaj meseca dni počitka. Bila sva izgorela. Do letošnje pomladi se nama je kar vleklo in v resnici vse do letošnjega aprila nisva ustvarjala nove glasbe. Ne samo za naju, ampak to velja tudi zame kot producenta. Potem pa sva se po enem mesecu malce pobrala. Zamenjala sva prehrano, malo več sva se začela gibati v naravi, več časa sva si vzela zase in se malce napolnila z baterijami. V nekaj mesecih, dveh v resnici, sem naredil že štiri hite, ki zdaj kraljujejo na lestvicah. Pa tudi za Maraayo, za najin skupni projekt, zdaj pripravljava zelo pomembne stvari, ki bi znale biti odmevne, vendar o tem nerada govoriva, dokler niso stvari črno na belem.

Story: Počitek je pri vaju torej čas za nove navdihe?

Marjetka: Letos naju je k počitku prisilila kronična utrujenost. Mislim, da si sicer verjetno ne bi vzela časa, ker sva oba deloholika. Letos pa je telo kar samo poskrbelo za to, da sva se malce ustavila.

Raay: Res je. Ko se zbujaš ob devetih zjutraj in si ob desetih že pripravljen na večerni spanec, potem veš, da si si malce prekratko polnil baterije.

Story: Omenila sta, da sta spremenila prehrano ...

Raay: Poskusila sva ajurvedski način prehranjevanja in enostavno prisluhnila temu, kaj komu paše. Po tem sva se res počutila veliko bolje. Konec aprila sva torej naredila črto in se tega zelo držala nekaj časa, seveda pa je vse potekalo v zdravih mejah. Dobila sva nov zagon, energijo in mislim, da sva se pravilno odločila.

Story: In če se za trenutek ustavimo še pri času za vaju. Si kdaj privoščita trenutke samo zase?

Raay: Ni veliko trenutkov, ko sva čisto sama, ampak za naju je največja romantika to, ko smo vsi štirje skupaj. Pa tudi za Marjetkin rojstni dan letos sem zaigral na prave strune, ko sem poskrbel, da smo bili vsi štirje ves dan skupaj, ker vem, da ji v resnici to največ pomeni.

Story: Kaj pa, ko se ti redki trenutki vseeno zgodijo. Kdo potem popazi na vajina otročka?

Raay: Ko si zaželiva, da bi bila čisto sama, nama na pomoč priskočita babici. Moja mami ali Marjetkina mami. Imava pa tudi dobro Marjetkino prijateljico, ki ji zelo zaupava in na katero otroka gledata kot na tretjo babico. Ime ji je Jaki, otroka jo obožujeta in tudi sicer je vzgojiteljica v vrtcu, tako da gresta k njej zelo rada na počitnice. Najini mami namreč ne živita ravno v naši bližini - ena je v Žalcu, druga na Jesenicah.

Story: Pa so potem toliko pogostejši kakšni večeri na terasi, ko otroka zaspita?

Marjetka: Zdaj, ko sva na morju, je to sploh pogosto. Smo na eni super terasi, s pogledom na morje, in rada si prižgeva kakšno svečko, natočiva kakšen kozarček vina in malce debatirava, ko otroka že spita.

Raay: Dvakrat na dan imava to možnost. Zvečer in popoldan.

Story: Pred novim letom sta rekla, da dasta telefona stran, ko sta z otrokoma. To še velja?

Raay: Tudi zdaj na morju imava sicer vsak svoj telefon, ampak ko gremo na plažo, ju pustiva doma. Včasih sva s seboj vzela vsaj en telefon, za varnost, če se kaj zgodi. Ampak zdaj imajo tako ali tako vsi telefone in lahko koga vprašaš, ali ti ga posodi. Če imaš telefon pri sebi ...

Marjetka: .... imaš neprestano občutek, da si 'povezan'. Jaz sem sploh privrženka tega. Tudi če grem teč, telefon vedno pustim doma. Ker se mi zdi prav, da si svoboden, če veš, da te ne more nihče zmotiti v tvojem trenutku. Nekateri naredijo ne vem koliko 'sebkov' s plaže, ampak meni se poleti ne ljubi šminkati, ne ljubi se mi nastavljati v kopalkah ...

Raay: Poletja nikoli ne izkoriščava za to. Seveda kakšen utrinek s počitnic deliva tudi z oboževalci, ampak mislim, da sva do zdaj na družbenem omrežju objavila samo eno sliko z morja, pa še to prvi dan, ko je bila burja in še na njej si v trenirki. (smeh) Na morje ne greva zato, da bova razmišljala o 15 vrhunskih morskih fotografijah.

Story: Torej so počitnice čas za vaju in otroka. Je iz tega izključen tudi pogovor o delu, o poslu?

Raay: Midva se s svojima otrokoma druživa veliko več kot večina družin in mislim, da je zaradi tega popolna izključitev pravzaprav nemogoča. Seveda se o tem ne pogovarjaš ves čas. Recimo, midva sva otroka pred počitnicami vzela iz vrtca, ne glede na to, da delava. Zato je nemogoče. Raje vidim, da se otroka malce poigrata, sicer pa ne moreš vsak trenutek bdeti nad njima in ju animirati. Ko se otroka igrata, kdaj kakšno rečeva. Glasba je najino življenje in oba sva močno vpeta vanjo. Oba delava in imava to srečo, da glasba ni samo posel. Pa tudi če se o glasbi pogovarjava, tega ne jemljeva tako, kot da se pogovarjava o poslu. Se pa recimo zgodi, da kakšen dan ne spregovoriva o Marjetkinem učenju ali pa o mojem poslu, ki so tudi risanke. In tu se vidi, da glasba v resnici ni najin posel, ampak v veliki meri način življenja.

Story: Pa se otroka zavedata, da sta njuna starša tako priljubljena v širši slovenski javnosti?

Marjetka: Ne, pojma nimata. (smeh)

Raay: Poznata veliko pevcev in pevk, ki pridejo k nam in jih potem poslušamo v avtu. Tudi vesta, da sva Maraaya, ampak da bi pa vedela, da starši od sošolca iz vrtca vedo, kdo sva, to pa ne.

Marjetka: Pa tudi premajhna sta še. Je pa tudi res, da je v naši hiši bilo že toliko slovenskih estradnikov, da imata občutek, da čisto vsak poje. (smeh) Sploh pa to ni nič takšnega. Midva pojeva, nekdo drug pa popravlja avtomobile.

Raay: In tako jima to tudi predstaviva.

Story: Pa sta bila kdaj prav sinova sicer navdih za vajino glasbeno ustvarjanje?

Raay: Ko je bila Marjetka visoko noseča z Oskarjem, smo snemali videospot za 'Loving Me'. To je bil čas prvih projektov, ki smo jih delali najprej za tujino, in v Sloveniji nismo še nič povedali. Tako je nastal projekt Maraaya in lahko bi rekla, da sta bila najina otroka navdih za to zgodbo.

Marjetka: Čeprav na snemanju ni nihče opazil, da sem noseča, ker so stajlingi vse to zakrili. Se pa, odkar imava otroka, veliko bolj osredotočava na to, kar si v resnici želiva. Ko dobiš otroka, enostavno pogosteje izbiraš in gledaš na to, kaj ti je pomembno in kaj ne. Včasih bi morda ...

Raay: Res je, da veliko ponudb zavrneva. Tako jaz na producentskem področju kot tudi Marjetka na svojem. Če nama ne paše, se za to ne odločiva. Veliko dava na to, ali naju nekaj izpopolnjuje ali ne. Seveda ne moreš v življenju gledati samo na to, zraven pa ne boš imel česa za namazati na kruh, ampak lahko pa od tistih stvari, ki ti prinašajo samo posel, in od tistih, ki te izpopolnjujejo in prinašajo posel, izbereš tiste, ki ti dajejo oboje.

Story: In prijetno s koristnim sta povezala tudi ob letošnjem festivalu MMS, ko sta praznovala tudi rojstni dan, kajne?

Raay: Praznovala sva moj rojstni dan, res je.

Marjetka: No, ob tej priložnosti sva si vzela tri dni zase. To so bile edine letošnje poletne počitnice v dvoje. Vzela sva si čas za ležanje na plaži, za kakšen hamburger, malo sva se zabavala in sva bila čisto na 'of', malo sva popraznovala ... Vsako leto do zdaj, z izjemo lani, sva tudi s prijatelji naredila rojstnodnevno zabavo, tako da morava letos še organizirati žurko za prijatelje. Upam, da nama bo uspelo do konca poletja.

Raay: Ja, to pa res morava. To je bila kar tradicija zadnja tri ali štiri leta. Potem pa sva lani to izpustila in letos morava ponovno.

Story: Kako pa se navadno obdarujeta?

Raay: Zmeniva se tako, da včasih eden poskrbi za darilo, včasih drugi, kar velja za vsa obdarovanja. Rojstni dnevi, obletnica poroke ... Je pa tako, da si materialne stvari kupiva sproti. Kar sva si želela, že imava, in skupaj se odločiva, kaj potrebujemo. Pri naju gre ob takšnih priložnostih predvsem za pozornost in za to, da se nekdo potrudi. Pred dvema letoma sem na primer naredil Marjetki 150 strani dolgo knjigo slik in tako smo končno dobili album, ne samo digitalnih slik. Album sem sicer pripravljal 14 dni. Marjetka pa je lani zame pripravila ležalnik za na teraso in masažo ...

Marjetka: V zadnjih letih greva rada na masažo. Pa na kakšno dobro večerjo.

Raay: Res je. To imava zelo rada. Dobra hrana nama veliko pomeni. Sicer pa smo letos naredili še nekaj posebnega. Ker sva srečna, ko osrečiva otroka, sva se letos odločila obeležiti prelomnico in otrokoma podarila otroški sobici. Do zdaj sta sicer imela vsaj svojo posteljico, zdaj pa sva se povezala z Malim princem.

Marjetka: V resnici moramo povedati, zakaj smo se sploh odločili za sobo. Vsakič, ko je prišla Raayeva mama k nam na počitnice čuvat otroka, naju je vedno po tiho malce grajala, kako lahko otroka spita na jogiju, in ne na posteljici.

Raay: Midva sva pa vedno rekla, da bi rada kupila dobro sobo in da ne bi rada prehitevala. Da jo bova kupila, ko bo Oskar dovolj velik, da bosta lahko skupaj spala. Imela sva to srečo, da smo se z Malim princem nekako povezali, da so nama svetovali, vse izrisali in tudi otroka sta si lahko ogledala, kakšni sta sobici, da sta dobila neki vtis. Potem se sicer nisva mogla odločiti, ali bi belo ali modro sobico. Jaz sem bil za to, da morajo imeti fantje modro sobico, zato sva za mnenje vprašala najine oboževalce na FB, kar je zanetilo resnično velik odziv. Mislim, da je bilo več kot tri tisoč komentarjev ...

Story: Zdaj pa je sobica že doma?

Raay Sobica je zdaj že doma, in to je neverjetno, kako otrok začuti, da je to njegov svet.

Marjetka: Res je razlika. Mislim, da se zdaj veliko raje zadržujeta v sobi. Prej je bila soba mesto za igrače in za spanje.

Raay: Pa tudi spati gresta veliko raje. Otroci imajo včasih probleme s spanjem - sploh večernim. Zdaj, ko imata svojo sobico, ni nobenega problema. Ker vesta, da je sobica Mali princ, tudi rečeta, da sta najina mala princa. In prav stopiš se lahko ob tem. (smeh)

Story: In če se za trenutek vrnem k obdarovanju. Če bi sama imela fanta glasbenika, bi si skorajda malce želela, da bi mi napisal kakšno pesem. Marjetka, je pri vas podobno?

Marjetka: Jaz vsako pesem lahko izberem prva. (smeh). Če mi pa ni všeč, jo lahko dam komu drugemu. (smeh) Tukaj sploh ni vprašanja.

Raay: Ampak ni bilo vedno tako, kar povej.

Marjetka: No, res je. Včasih so tudi drugi dobivali boljše pesmi. No, ne boljše, saj so vse dobre. Ena pesem je za nekoga najboljša, pa morda za koga drugega ni. Kot izvajalec se moraš najti v pesmi. In čisto drugače je, kako pesem doživiš, če jo zapoje kdo drug.

Story: Torej nobenega presenečenja?

Marjetka: Ni tako romantično, kot si si zamislila. (smeh) Tako ali tako navadno skupaj nabirava ideje, je pa tudi to zelo lepo. Pesmi tako ali tako delava skupaj in ne gre za neko presenečenje. Ne more biti, ker jih skupaj ustvarjava, tudi zato, da so take, kot sva si jih zamislila.

Story: Kaj pa obletnica poroke. Jo praznujeta?

Marjetka: Midva imava veliko obletnic, tako da naju včasih prijateljica Jaki, ki čuva otroka, vpraša, katero obletnico praznujeva. Ker imava obletnico, ko sva se spoznala pa ko sva postala par, ko sva se poročila ... obletnico ne vem česa že. Torej, imava veliko razlogov za praznovanje in vedno najdeva razlog za obletnico. (smeh)

Story: No, ravno smo vas ujeli na morju. Kako preživljate svoj oddih?

Raay: Predvsem je pri nas stalnica to, da vedno v zadnjem trenutku iščemo priložnosti za dopust. V prihodnosti upam, da se bo to spremenilo. Letos sva našla nekaj v Senju, pa je voda tako mrzla, kot je Sava. (smeh).

Marjetka: Je res lepo, ampak voda je res prehladna.

Story: Pa bi si želela morda v prihodnje obiskati kakšen poseben kraj? Katero tujo deželo?

Marjetka: Sva preveč 'ziheraša'. Všeč nama je hrvaška obala, prejšnje leto pa sva eno morje preživela na slovenski obali, kar nama je bilo tudi močno všeč. Potovanja pa ... nisva še tako usmerjena, da bi z otrokoma potovala z letali. To nama je prevelik stres. Najraje se napokamo v avto, smo v štirih urah nekje na obali, in če je treba skočiti v Slovenijo, smo spet nazaj. To nam je najbolj 'komot.' Morda bomo šli, ko bosta otroka večja, za zdaj pa ostajamo zvesti hrvaški in slovenski obali.

Story: Kako pa si popestrite skupni čas na počitnicah?

Marjetka: Otroka sta zelo intenzivna. Letos smo se zato odločili, da gremo na morje nekam na samo. Da nismo v mestu, ampak da se lahko otroka igrata samo s kamenčki. Da ni različnih toboganov in trampolinov, ker sicer nimata obstanka in je treba samo hoditi po animacijah. Izbrala sva tih kraj, ker mislim, da mora biti na počitnicah že samo morje dovolj. Zdi se mi, da se nama je lepo obneslo. Najprej morda nista vedela, kaj bi počela, ampak zdaj se že igrata s kamenčki pa plavala sta, skakala s pomola ... To se mi zdi pomembno. Da otroci nimajo preveč obstranskih dejavnosti, ampak da je narava tista, v kateri se spočijejo in najdejo neki stik. Pa tudi odrasli konec koncev. Da nismo obkroženi z nekimi lokali, glasbo ... sploh midva. Tu na plaži je en mali lokal in sva zaposlene prav prosila, ali lahko malce stišajo glasbo, ker ko si tu, hočeš slišati zvok morja, ne pa glasne glasbe. Moraš slišati valove, veter ... to se nama zdi zelo pomembno.

Story: Od počitnic pa k šoli. Nekje sem zasledila, da naj bi Vid prihodnje leto že šel tudi v šolo?

Marjetka: Ne, ne gre še. Vid gre čez dve leti ...

Story: Potem se še ne pripravljate?

Marjetka: Ne, ne še. Ampak on bi tako ali tako šel. Potem sem mu pa rekla, da bo moral barvati in pisati, pa je rekel, da raje ne, ker ga po tem boli roka. (smeh). Šola je super stvar in mislim, da ne bo nobenega problema, pa še midva bova malce obnovila znanje.

Napisala Kaja Milanič
Fotografije Aleksandra Saša Prelesnik, osebni arhiv

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story34/2016

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Nova Story že v prodaji

Story 34/2016

Story 34/2016, od 18. 08. 2016

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri