Simpatična Ana Bucik je na olimpijske igre v Južni Koreji odpotovala z lepo popotnico, tretjim mestom v alpski kombinaciji v švicarskem Lenzerheideju.
Doma zajo pesti stiskajo njeni domači, najglasneje pa za svoj vnukinjo navija dedek.
Ana, čestitke za prve stopničke v karieri. Kako se počutite po tako izjemnem rezultatu?
Morda je s tako dobro uvrstitvijo nekaj pritiska, ki sem ga čutila skozi sezono, padlo z mojih ramen. Sem precej bolj sproščena in vesela, da mi je uspelo nekaj, kar so brez dvoma velike sanje vsakega športnika.
Ste rezultat tudi ustrezno proslavili?
Seveda. Trenerji so nam pripravili torto, odprli pa smo tudi šampanjec. Veliko časa za slavje ni bilo, saj so bile naslednji dan na sporedu že nove tekme.
Kakšen pa je bil odziv domačih?
Mislim, da so bili moji domači kar malo presenečeni, tako kot sem bila tudi sama. Vsekakor pa so bili zelo veseli, čeprav vsi skupaj šele počasi dojemamo, kaj se je v resnici sploh zgodilo.
Kdo je vaš najglasnejši navijač?
Hm, verjetno vsi domači. Morda je prav moj nono tisti, ki je najbolj zagret.
Kako pogosto pa ste sicer v stiku z najbližjimi, kadar ste zaradi narave poklica več sto ali tisoč kilometrov daleč?
Če je le mogoče, vsak dan, z očkom, ki je tudi neke vrste moj trener, pa morda pa sva še bolj povezana. Veliko mi pomaga na moji poti, njegovi nasveti so zelo dobrodošli.
Marsikateri vam bo prišel prav tudi v Pjongčangu. Česa se v Južni Koreji najbolj veselite?
To bo povsem nova izkušnja zame, vsekakor bo zanimivo biti na tako velikem tekmovanju z vsemi najboljšimi športniki tega sveta. Brez dvoma gre za posebno tekmo, zato sem vesela, da sem zdrava in imam možnost nastopati.
Se ob dogodku, kot so olimpijske igre, spomnite tudi vseh vzponov in padcev, s katerimi ste se zaradi kariere soočali?
Seveda. Mislim, da so dobri in slabi dnevi prisotni na športni poti vsakega športnika. Nekateri dnevi so resnično težki, vendar pa se je treba po vsem tem skupaj pobrati in nadaljevati. Enostavno moraš razčistiti sam s seboj, zakaj to delaš.
Kaj pa vas ob tistih nekoliko bolj temnih dneh motivira?
Predvsem se spominjam lepih trenutkov, ki sem jih doživela po zaslugi športa. Rada imam smučanje, zato se tako najlažje prepričam.
Kakšen pa je vaš ritual, preden se poženete po beli strmini? Kako se takrat pripravite?
Pet minut pred tem se držim ustaljenega rituala. Ne gre za vraževerje, temveč za stvari, za katere sem ugotovila, da mi ustrezajo, in jih zato ponovim pred vsako tekmo. Takrat se povsem umirim, pogovorim sama s sabo. Potem se udarim po nogah in se spodbudim. V naslednjem trenutku se spogledava s serviserjem in si zaželiva srečo.
Verjetno je tudi to prispevalo svoj kamenček v mozaik švicarskega uspeha?
Ja, motivira me tudi želja v očeh trenerjev in preostale ekipe. To mi da dodaten zagon, zaradi katerega mi je še malce lažje.
Besedilo: Nika Arsovski // Foto: Igor Zaplatil
Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol
