Na treningu z Ilko Štuhec: Rana ura, smučarska ura

2. 6. 2018 | Vir: Jana
Deli
Na treningu z Ilko Štuhec: Rana ura, smučarska ura (foto: Aleš Pavletič)
Aleš Pavletič

5.30. V penzionu v vasici Feichten ob vznožju ceste, ki pelje na ledenik Kaunertal, se zajtrk ne bo začel še eno uro. A takrat moramo biti že na parkirišču ob vznožju ledenika.

Moramo? Ja, naša skupina šteje pet članov, saj smo se pridružili nagrajencema, ki sta sodelovala v nagradni igri, ki smo jo s Fordom organizirali v naših medijih. Nagrada? Obisk treninga na snegu – treninga svetovne smukaške prvakinje Ilke Štuhec. In najboljši začenjajo zgodaj.

Vožnja za vožnjo

Od Feichtna do parkirišča pod smučiščem je približno pol ure vijuganja po serpentinah, in ko ob pol sedmih zlezemo iz Fordove kuge (še dobro, da je imela štirikolesni pogon, saj zna biti zaradi podnevi topečega se, ponoči pa zmrzujočega snega na cesti tudi kaka ledena zaplata), Ilke še ni. Naprave še stojijo, a to še ne pomeni, da je smučišče prazno. Nekatere ekipe že pripravljajo proge za trening za svoje smučarje in smučarke, nekateri so (s pomočjo motornih sani) že na delu. Tako naletimo na slovenskega reprezentanta v hitrih disciplinah Martina Čaterja, ki testira smuči za superveleslalom. Proga je postavljena že od sončnega vzhoda in Martin v družbi kanadskega tekmovalca neutrudno menja pare smuči in drvi med vratci.

Točno ob napovedanih petnajst do šestih se na še praznem parkingu tik ob snegu ustavi Fordov kombi in iz njega zleze ekipa. Nekateri odidejo takoj postavljat progo, Ilka se začne ogrevati, mama Darja (sicer finalistka zadnjega izbora za Slovenko leta), kineziologinja Anja Šešum, trener Grega Koštomaj ter nova pridobitev ekipe, serviser Aleš Sopotnik, pa pripravljajo opremo. Ilka se medtem ogreva in vzame nekaj sekund za fotografijo ali dve z nagrajencema. Ob sedmih, ko vlečnica ob progi za trening začne delovati, je pripravljena.

Časa ni veliko, sneg je primerno trd le navsezgodaj in več kot kake tri ure treninga je v sončnih dneh nemogoče opraviti – včasih pa še manj, če so temperature previsoke. Na dan, ko smo jo obiskali, je imela ekipa srečo: zjutraj je bilo prijetno nizkih minus pet in sonce je bilo skrito za raztrgane oblake. Medtem ko Ilka s trenerjem in Anjo drvi proti progi, nam mama Darja pojasni nekaj podrobnosti in načrtov treninga. Veleslalomska proga, če bo vreme zdržalo, potem še ena drugačna postavitev, vmes pa je treba uteči še nekaj parov smuči (slednje počne prav Darja).

Od blizu

Ekipa je prijazna: ko se pojavimo na vrhu trening proge, da bi fotograf Aleš naredil nekaj fotk, je trener Grega takoj pri nas: »Ni problema, počakajte eno vožnjo, pa vas peljem na progo, da boste vse skupaj videli od blizu.« Po navadi to ni mogoče, tokrat je bilo. In medtem ko Ilkine vožnje tako lahko spremljamo z dveh ali treh metrov razdalje od vratic, mama Darja vmes še snema odseke proge, Anja pa se vsakič spusti za Ilko z njeno bundo v rokah, da se tekmovalka lahko na dnu obleče. Sledi analiza vožnje s trenerjem in hop, nazaj na vlečnico. Vožnjo za vožnjo.

Rana ura, smučarska ura

Vreme je tokrat zdržalo skoraj do enajstih in ko se ekipa spet zbere pri Fordovem kombiju, ima Ilka nekaj več minut za nagrajenca (in nekaj vprašanj). Potem zleze v kombi in oddrvi v dolino. Čaka jo še fizioterapija (poškodovano koleno sicer deluje dobro in po 43 dneh treningov na snegu jo boli le občasno), pa seveda kosilo, nekaj počitka in potem še kondicijski treningi in treningi za moč. »Sploh ne vem, kdaj dan mine,« pravi Ilka. »Kar naenkrat je že pozno zvečer, in ker vstajam zgodaj, me samo še odnese v posteljo.«

Besedilo: Dušan Lukič // Fotografije: Aleš Pavletič

Novo na Metroplay: Alya o trenutkih, ki so jo izoblikovali, odraščanju in ljubezni do mnogih stvari v življenju