Kako smešno je, da se 'doma' počutimo ravno ob oddajah, ki jih z drugega konca sveta prinaša Mojce Mavec. Njenim pustolovščinam iz teh in onih krajev smo vedno sledili s široko odprtimi očmi in prav nič drugače ni bilo tokrat, ko smo z vedno nasmejano Mojco poklepetali o njenih preteklih potovanjih, izkušnjah in začetkih nečesa tako lepega, kot je odkrivanje sveta z veliko vprašanji.
Vsakič, ko vas iščemo, vas ujamemo na drugem koncu sveta. Zadnjič v Vietnamu, zdaj v Bruslju. Kam se odpravljate po tem?
Na praznovanje kitajskega novega leta v Hefei. Svet je majhen. Velik je samo strah, da bo šel k vragu, če ne bomo česa izboljšali.
Pa bi lahko ocenili, koliko dni na leto preživite na poti?
Raje štejem dneve, ki jih sploh preživim doma. So precej lepši kot nekoč, ko sem manj potovala.
Vemo, da imate radi svoje 'čajanke' – se je s takšnim življenjskim slogom težko držati kakšne takšne rutine?
Nogomet, vreme in čaj so stvari, ki jih zagotovo najdeš povsod po svetu – le da je enkrat roiboos, drugič tamaryokucha. Čaj si vedno pripravim. Imam mini potovalni set skodelic s čajnikom, tako kot imajo drugi mini gel za prhanje in šampon za lase.
Koliko časa po vrnitvi domov ste še pod vtisom potovanj?
Navadno je vsega konec, takoj ko priletim na Brnik. Že v taksiju moram poslušati, kdo je spet koga in kakšne so aktualne snežne razmere.
Predstavljam si, kako pogosto pakirate kovčke. Kako hitro jih zdaj napolnite, po letih dobre vaje?
To gre pa bolj po smereh neba. Za sever je ena kombinacija, navadno s termo nogavicami in kapuco, za jug nekaj majic, krilo in japonke, na vzhod se leti s svileno obleko, v Evropski parlament z bluzami in čevlji s peto. Spakirano v pol ure, potem pa se tolčem po glavi, ker sem spet enkrat pozabila dežnik!
Je kakšen kos garderobe ali kakšen priboljšek, ki ga vedno vzamete s sabo?
Budilka (mini, popotna), vitamini, minerali in žepna knjiga.
Za vami so številna potovanja in brez dvoma so vas to že večkrat vprašali, pa vendar, katera dežela se vam je najbolj vtisnila v spomin?
Irska (verjetno zaradi tiste vožnje s kajaki po Irskem morju), Japonska, (ker je smrt vsaj tako draga kot življenje, noro koliko odštejejo za meter zemlje za grob), Grenlandija (tistih nekaj dni med Inuiti), Atacama, Čile (tista nora, lepa noč) in vse dežele, kjer dolgo ni nobene ograje. No, takih je v moji bližini trenutno vse manj ...
Kam pa ste službeno potovali prvič? Se morda spomnite kakšne zanimive anekdote?
Službeno, prvič? Mislim, da na televizijski festival v Montreux s Špelo Trefalt. In še prej v Ribičijo na Meljski Hrib. Vem, to ni tujina, je bilo pa tako noro, kot da bi prišla na drug planet!
Se vam je na poti kdaj pridružil kateri od domačih ali prijateljev?
So kraji, kamor najraje odpotujem sama (narava na Finskem, Beloveška pušča, London, Pariz). In kraji, kjer mi je žal, da nisem bila še z nekom (sama v Kairu, ponoči, nikoli več). Pred leti sem imela najboljšo družbo za Dunaj, bila je moja mentorica in prijateljica, predlanskim je za vedno odšla, draga Majna.
Ko govorim s kakšnimi voditelji, mi vsi rečejo, da bi si najbolj želeli snemati oddajo, v kateri si popotnik in raziskuješ nove dežele. Je bilo pri vas podobno? Ste si tudi vi želeli prav takšnega poklica, takšne oddaje?
Vedno se mi je zdelo, da bi bilo imenitno napovedovati tako kot nekoč Metka Centrih Vogelnik. Oblekla sem najlepši mamim pulover in na glas prebirala TV-spored. Potem pa se stvari vedno obrnejo po svoje. Tudi popotniška oddaja se je rojevala postopoma. Sprva z gosti v studiu, potem vse bolj daleč od njega.
Kaj pa kot deklica ... katero je bilo vaše prvo potovanje? In kdaj ste se zaljubili v tuje dežele, kulture, potovanja?
Kaj vem, v naši družini je vedno vladal nemirni duh. Oče in mama sta bila veliko na poti. Moja prva potovanja? Vožnje z amijem iz Ljubljane na Kras. To so verjetno prvi spomini iz otroštva. Tista ura in pol z dobrimi amortizerji ob na pol odprtem oknu. Ker sam cilj nikoli ni tako zanimiv kot potovanje samo.
