Mnogi ji zavidamo, ko na televizijskih zaslonih že več kot desetletje lahko spremljamo njene podvige na vseh koncih in krajih sveta. Govorimo seveda o Mojci Mavec, stalnici nacionalne televizije, ki se je s svojo preprosto srčnostjo močno vtisnila v srca slovenskih gledalcev, z iskreno zvedavostjo pa tudi v spomin tistih, s katerimi je na svojih delovnih poteh zaživela. A kot pravi, tudi v njenem poklicu ne obstajajo le mavrice in rožice ter čokoladni potoki, temveč tudi grenak priokus številnih odsotnosti.
Story: Za marsikoga imate sanjsko službo, pa vendar si znam predstavljati, da veliko potovanj in odsotnosti vpliva na dinamiko doma. Se vam zdi, da je narava vaše službe vplivala na vaše partnersko življenje?
Zagotovo. Delo je postalo način življenja. In moški v glavnem težko na dolgi rok prenašajo ženske, ki jih ni doma, da bi počistile kuhinjo. A navsezadnje je tudi življenje z nekom eno samo potovanje, mar ne? Saj vendar vedno rečemo, da stopamo na skupno pot, postaneva sopotnika. In to je najtežje. Najti pravega, ki bo s teboj prehodil dolgo pot.
Story: Veliko žensk v današnjem svetu daje prednost karieri. Če bi se sami ponovno znašli na začetku svoje kariere, bi se odločili drugače?
Verjetno ne.
Story: Pa ste se kdaj morali odločati med kariero in družino?
V življenju se stvari vedno uredijo tako, kot je prav. Nikoli mi ni bilo žal, da nisem že pri dvajsetih skočila v zakon in povprečno družinsko življenje. Imeti družino pri mladih letih je lepo, da se razumemo, samo prav je, da imamo možnost izbire. Jaz sem se pač odločila drugače. In v časih, v kakršnih živimo zdaj, ni nikoli prepozno niti za družino v zrelih letih. V neki drugačni obliki.
Story: Številne ženske občudujejo vašo ženstveno milino. Bi lahko rekli, da so vas izkušnje in dogodivščine na poti naredile takšno, ali ste bili takšni že v mlajših, morda najstniških letih?
Kaj vem, vedno sem bila bolj volk samotar, nikoli v prvi vrsti, na barikadah, bolj v ozadju kot opazovalka. Imam pa malo škorpijonske narave in me stvari tudi hitro vržejo iz tira. Hinavščina, opravljanje, nevoščljivost, stvari, zaradi katerih se žal preveč razburjam vsak dan.
Story: Torej bi lahko rekli, da je bila Mojca Mavec tudi divja? Kaj je bila najbolj divja stvar, kar ste jo naredili?
Nočna ježa s konji čez puščavo. Takoj bi spet ponovila. V dvojini, če se le da.
Story: Z vsakega potovanja verjetno prinesete ure in ure materiala, a v oddajo ga verjetno umestite le majhen del. Kako se odločate, kaj bo v oddaji?
Oddaja nastaja vedno z mislijo na slovenskega gledalca, kaj bi bilo zanimivo za nas, kje so povezave med kulturami. Mislim, da je to pomembno, sploh v poplavi tujih popotniških serij, ki velikokrat zelo površno predstavijo posamezne kraje in vsekakor bolj z britanske ali ameriške perspektive. Kot novinar popotnik imaš lahko drugačen pristop tudi do bolj angažiranih tem, kot so položaj manjšin, kmetijska politika, otroci z ulice, teme, ki jih lahko predstaviš na razumljiv, atraktivnejši način.
Story: Pa vam je bilo kakšnega posnetka žal, ker ni bil objavljen? Koliko materiala ostane neobjavljenega?
Malo materiala ostane neobjavljenega. Oddaja je dolga 55 minut, kar je zelo veliko za popotniški žanr. Smo že bolj dokumentarna oddaja, le da imam za snemanje veliko manj časa, kot je običajno. Vse posnamemo v šestih, sedmih dneh.
Story: Pa na teh poteh živite z intervjuvanci? Jeste njihovo hrano, delite njihove običaje, spite v njihovem okolju?
Drugače sploh ne bi šlo. Predstaviti vonj, občutek, barvo nekega kraja, to lahko storiš samo, če si zares med ljudmi.
Story: Pa za svoje domače ali prijatelje kdaj pripravite tudi kakšen tuje kulturno obarvan večer?
Ljudje in kraji, ki so bili z mano tako intenzivno, me preganjajo še nekaj časa po vrnitvi domov. Lepo je podaljšati ta občutek in za mizo, polno eksotičnih dobrot, ki jih rada pripravim za prijatelje, sem potem še vedno malo v Berlinu, Vietnamu in na tržnici začimb v Muskatu ...
Story: Ali po Sloveniji kdaj hodite z očmi turista? Torej, da si predstavljate, kaj oni najprej opazijo, kakšne vtise naberejo?
O, velikokrat sem turistka v svoji domovini. Obiske tujcev imam najraje, saj ti odprejo nov pogled na naše kraje, tudi sama vedno odkrijem kaj novega. Slovenija je za tujce vedno lepo presenečenje, saj si nikoli zares ne predstavljajo, kam gredo. Ni slik v glavi kot pri Benetkah. Večinoma pričakujejo bolj čemerno deželo, ostanki socializma, Vzhodno Evropo ... in potem najprej naletijo na sončen dan v živahni Ljubljani.
Story: Sicer ste velika ljubiteljica čajev, kajne? Kolikšno zbirko imate doma in koliko teh ste prinesli s potovanj?
Čaji imajo v moji kuhinji kar svojo omaro. (smeh) In čisto spredaj, v japonski šatulji iz pergamentnega papirja je kralj, gjokurohikari. Imam pa rada tudi kak timijan z domačega vrta, letos kaže, da ga bo še posebej veliko!
Napisala Kaja Milanič, fotografije Mare Vavpotič, arhiv RTV
Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec
