Od 14 do 16. maja bodo na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani zaživeli Dnevi medgeneracijskega sožitja.
Na njih bosta sodelovali tudi Lucija Karnelutti in Anja Fortuna. Lucija Karnelutti je dijakinja 4. letnika Gimnazije Vič in je predsednica Dijaške organizacije Slovenije. Anja Fortuna je študentka Turizma in trženja in predsednica Mladinskega sveta Slovenije. V sproščenem pogovoru sem izvedela, kaj je najpomembnejše za mlade, zakaj se borijo. Pomembno je, da jim prisluhnemo.
Lucija, prosim, opišite, kako deluje Dijaška organizacija Slovenije.
Lucija: To je organizacija, ki združuje 80.000 dijakov. Vsak dijak avtomatično postane član naše organizacije takrat, ko dobi status dijaka. Naš namen je, da skrbimo za pravice dijakov in se jih tudi trudimo ohranjati. Organizacija deluje po principu parlamenta, tudi naše najvišje volilno delo je parlament dijaške skupnosti, ki ga sestavlja skoraj 200 dijakov, iz vsake šole po en predstavnik. Imamo tudi svet, ki je nadzorni organ, izvršni organ je predsedstvo, ki je sestavljeno iz petih članov in predsednika. Skozi leto delamo veliko različnih projektov, pri čemer poudarek dajemo vsebini.
Ravno smo končali naš največji projekt do zdaj – dijaško konferenco. To je tridnevna konferenca, na kateri dijakom ponujamo delavnice, predavanja, s katerimi med drugim spodbujamo aktivno državljanstvo. Pri vsebinskem delu največ delamo z Ministrstvom za izobraževanje, znanost in šport. Zdaj je npr. zelo aktualna reforma šolstva, aktualni so tudi predlogi uredb zakonov o gimnazijah in srednjih šolah. Na vsebinskem področju poskušamo čim več urediti glede statusa dijaka v Sloveniji, za katerega je že zdaj super poskrbljeno, je pa še veliko stvari, ki se dajo na tem področju urediti. Sodelujemo tudi s Študentsko organizacijo v Mladinskem svetu za rešitev stanovanjske problematike dijakov.
Drugače se združujemo tudi v Evropsko dijaško organizacijo, v kateri je 30 takšnih organizacij kot naša, s tem, da se tam dela na evropski ravni. Kot organizacija se povezujemo tudi z Medgeneracijsko koalicijo Slovenije, ki ji zdaj tudi predsedujem, kar se verjetno sliši malo smešno, da dijak predseduje upokojencem, dijakom in študentom. Čim več se želimo povezovati z mladinskim sektorjem in drugimi, da smo lahko glasnejši. Imamo pa v Sloveniji srečo, da lepo sodelujemo z odločevalci in lahko veliko dosežemo.
Anja, kako je sestavljena vaša organizacija?
Anja: Mladinski svet Slovenije je krovno nacionalno združenje nacionalnih mladinskih organizacij. Združujemo res širok spekter, od skavtov, tabornikov, podeželske mladine do političnih podmladkov. Naša glavna dejavnost je zagovorništvo pravic mladih. Pokrivamo področja zaposlovanja, izobraževanja, zdaj zelo intenzivno tudi stanovanjsko oz. bivanjsko problematiko, trajnostni razvoj, zdravje, kjer je v ospredju duševno zdravje. V zadnjem času se veliko posvečamo tudi medgeneracijskemu sodelovanju.
Kaj (še) manjka našemu izobraževalnemu sistemu?
Lucija: V prvi vrsti bi se lahko uvedla državljanska vzgoja. To idejo zelo pozdravljamo tudi na dijaški organizaciji. Na kakršen koli način, saj je dejstvo, da apatičnost mladinske participacije izhaja iz tega, da v šoli ne pridobimo osnovnih znanj iz gospodarstva, politike, pogleda, kako funkcionira sistem, v katerem živimo. Ko postaneš dijak in si nato polnoleten, si enakovreden član družbe. Zato je pomembno, da se takrat, ko dobiš demokratične pravice, tega zaveš. Na primer, moji sošolci sploh ne vedo, da imajo volilno pravico za prihajajoče evropske volitve, gre pa za državo oz. svet, ki ga mi soustvarjamo. Ena izmed prvih stvari je uvedba pristojnosti, da si bomo sami pridobili znanje. Pa naj bo to npr. finančno opismenjevanje, o katerem vemo zelo malo ali skoraj nič. Gimnazije so preveč usmerjene v učenje kupa informacij, praktičnega znanja, ki ga potrebuješ, ti pa ne ponudijo. Odkar sama aktivno sodelujem v Dijaški organizaciji, sem spremenila pogled na svet. Kompetence, ki sem jih dobila v zadnjem letu, se ne morejo primerjati s tistimi, ki sem jih pridobila v šoli.
Anja: Premalo se pogovarjamo o pravicah, še manj o dolžnostih. To, da gremo volit, ni samo naša pravica, je tudi naša dolžnost. Tako da mi soodločamo oz. ne dovolimo, da drugi odločajo v našem imenu. Moramo biti odgovorni in tudi sami prispevati. Potrebno je zavedanje, da čisto vsaka oseba gradi skupnost, bodisi občino, državo bodisi šolo, planet. Torej, da je vsak izmed nas pomemben. Pri pojavu, da mladi ne hodijo na volitve, je treba rešiti vprašanje, zakaj mladi nimajo želje, da bi šli na volitve. Veliko preveč se ukvarjamo s posledicami, in ne z vzroki. Premalo se pogovarjamo o kompetencah mladih, v šolah se pogovarjamo le o znanju. Mi smo druga generacija, pa že med mano in Lucijo je sedem let razlike, obe spadava med mlade, a sva povsem različni. Danes ne potrebuješ znanja, danes imaš 'google', vse informacije lahko preveriš na spletu. Pomembno je, da si sposoben te informacije prenesti v nekaj uporabnega. Da si iznajdljiv, kreativen. Stvar, ki bi bila zelo koristna, da bi se jo učili v šoli, je podjetnost, ne podjetništvo, saj ne bodo vsi mladi podjetniki. Pomembna je podjetnost, ki bi jo začela s finančno pismenostjo, da lahko prodaš samega sebe kot delavca.
Podpirata mentorstvo, povezavo s starejšimi?
Anja: Zelo podpiramo mentorstvo. Pa ne samo zato, ker starejši prenašajo znanje na nas mlade, temveč tudi mladi s svojo mladostno energijo vplivamo na starejše. Velikokrat dokazujemo, da starost ni omejitev, da je pomembna zagnanost. Izkušnje si tako in tako nabiraš s časom. In če nam starejši ne dajo priložnosti, teh izkušenj nikoli ne bomo dobili. Največ takšnih odzivov je v politiki. V politiki je tako, 'počakajte na svojo priložnost, niste še zreli, da bi se ukvarjali s takšnimi stvarmi'.
Lucija: Imam občutek, da smo vedno vabljeni na vse, kar zadevajo mlade, vendar smo velikokrat le kljukica na seznamu. Dobili smo besedo, tistih pet minut, da povemo svoje mnenje, da je lepo za kamere, ampak velikokrat potem nismo upoštevani. Zato mi je všeč, da zagrabimo res čisto vsako priložnost. Stanovanjska problematika se dijakov še najmanj tiče, pa vseeno sodelujemo, da smo skupaj v tem še močnejši. Kar se tiče medgeneracijskega sodelovanja, prav pride tudi medgeneracijska koalicija (MEKOS združuje dijaško organizacijo, študentsko, Mladinski svet Slovenije in Zvezo društev upokojencev Slovenije). Na začetku, ko smo se pred dvema letoma povezali, se sprašuješ, kaj ima dijak skupnega z upokojencem – da je to nekaj, kar ne gre skupaj. A oboji smo ranljive skupine, dejansko je ogromno vzporednic, kjer mi resnično dobro sodelujemo, in upokojenci nam zaupajo. Stvari, ki smo se jih naučili drug od drugega v samo dveh letih, so nore. Te mentorske sheme so resnično nekaj, kar je treba razvijati.
Kaj bi bilo treba storiti, da bi se izboljšal položaj številnih upokojencev, ki živijo v revščini?
Lucija: Dijaki s študentskim delom prispevamo k tej družbi, k obnavljanju. Skrb, da bomo mladi morali skrbeti za svoje starše, je prisotna, ker če bomo šli tako naprej, jih bomo morali vzdrževati. S stališča dijaka je težko reči, kako bi reševali težave upokojencev, vendar se zavedamo, da te težave so. Hkrati pa smo vsi mladi pripravljeni pomagati. Ne glede na vse, je starost nekaj, čemur se tudi mi približujemo.
Anja: Jaz bom bolj kritična, ker mislim, da je tukaj država zatajila na celi črti. Ljudje so vlagali vse, kar so imeli, oziroma garali za Slovenijo, danes pa stradajo, se komaj preživljajo, pozimi nimajo za ogrevanje. V takšnih primerih socialna država zame ne deluje. Tudi sama osebno poznam mnogo primerov, kjer morajo ljudje moje generacije že zdaj pomagati svojim staršem, ko potrebujejo zdravniško pomoč. Eni izmed mojih zelo dobrih prijateljic so v trenutku, ko je dobila zaposlitev, začeli trgati denar z računa, saj njena mama potrebuje oskrbovalca. To je grozno, da morajo mladi, ki si že sami težko zgradijo svoje življenje, skrbeti še za starejše. Je pa res, da je kar nekaj starejših, ki i svojim otrokom ne upajo priznati, da so v denarni stiski, ker se zavedajo, kakšna je problematika med mladimi, in jih nočejo še dodatno obremenjevati. Domovi bi morali biti bolj dostopni in še v tistih, ki so, je odnos zaposlenih do oskrbovalcev zaradi nizkih plač slab. Vse skupaj je začarani krog. Resnično sem razočarana nad Slovenijo. Sama bi prepovedala, da se politiki vozijo z dragimi avtomobili, če ljudje stradajo. Da ne vidijo, da so tudi ti ljudje omogočili, da lahko zdaj oni (politiki) živijo v državi, kjer vladata mir in demokracija, ampak ne, pustijo jih kot zadnje smeti. Smo soljudje in bi morali poskrbeti drug za drugega. Premalo je ljudi, ki bi o tej težavi spregovorili po resnici.
Politiki preprosto ni mar?
Anja: Tudi med mladimi se dela skupina delovnih revežev, ki so zaposleni, delajo po osem, včasih tudi več ur, ampak ne zaslužijo dovolj, da bi lahko dostojno živeli, kaj šele kakovostno. Ustvarja se velika razlika v naši družbi, kjer se krepijo bogati in se pozablja na revne. Nisem socialist, vendar vsak, ki ima oči, lahko vidi, da tako stvari ne bodo dolgo zdržale.
Kaj pravita na to, da so številni najboljši intelektualci odšli v tujino in se ne bodo vrnili?
Lucija: To so pozitivne in negativne strani bivanja v Evropski uniji. Je super, ker je izobraževanje, ki nam je zdaj ponujeno, resnično dobro. Tudi na izmenjavah dobiš kompetence, ki jih skoraj vsak potrebuje, vendar ni nekega obrambnega mehanizma, da se to znanje vrne. Če imaš vrednote in si v prvi vrsti državljan Slovenije, ti bo najbrž vedno mar za svoj narod in se boš želel vrniti.
Anja: V najnovejši raziskavi Slovenska mladina 2018/2019, izvedla jo je Univerza v Mariboru, financirala pa fundacija Friedrich Ebert Stiftung iz Zagreba, je pokazala, da se je povečalo število mladih do tridesetega leta, ki odhajajo v tujino, hkrati pa se je povečalo število tistih, ki so starejši od 30 let in se vračajo. Mladi se torej zavedajo, da je super nabirati izkušnje v tujini, vendar je Slovenija za vzgojo otrok in življenje veliko boljša. Imam veliko prijateljev, ki delajo v Bruslju, in bi se z največjim veseljem vrnili v Slovenijo, vendar kadrovsko ne vidijo izziva. V Sloveniji ne morejo razvijati kariere, kot jo lahko v tujini, pri nas je še vedno pomembno: od kod prihajaš, čigav si, za katero stranko si … Kultura dialoga je v politiki na zelo nizki ravni. Zdi se mi, da je Mladinski svet skupaj z drugimi organizacijami dober primer, kjer pričakujejo, da se bomo prerekali, vendar se mi zavedamo, da se bomo, če ne bomo stopili skupaj, namesto s spremembami ukvarjali le sami s seboj.
Že omenjena raziskava, primerjalni analizi mladih iz Slovenije in drugih jugovzhodnih držav, kaže pri nas na porast prekarnosti in stresa med mladimi (med 14. in 29. letom). Vaš komentar.
Anja: Velikokrat se vprašam, ali si politika sploh želi, da bi se te stvari rešile, ker dokler smo mladi v takšni situaciji, da se moramo ukvarjati sami s seboj, da imamo problem z obstojem, se ne ukvarjamo z zunanjo politiko države, z notranjo politiko … Tako jim dajemo proste roke, da počnejo, kar želijo. Raziskava je pokazale, da so mladi, ki so v prekarnih oblikah dela, veliko bolj pod stresom kot trajno brezposelni. Zaradi tega, ker se trajno brezposelni zavedajo situacije, so se vdali v usodo in so si naredili obrambni mehanizem, s katerim so se vsaj malo zaščitili. Ljudje, ki so v prekarnih oblikah dela, se vsakodnevno spopadajo s strahom, ali bodo še imeli službo, bodo lahko plačali položnice ali ne. Življenje je za te ljudi veliko bolj stresno. Prepovedati prekarno delo je zelo težko.
Kako gledata na prihodnost Slovenije v EU?
Anja: EU je edina, ki nas lahko podpira, da se gradimo do še boljših različic samih sebe. Mladi Slovenci smo po spoštovanju v evropski javnosti primerljivi z Nemci, uspelo se nam je pozicionirati tudi znotraj Evropske unije. Ta seveda ni popolna, vendar je v dani situaciji najboljše, kar lahko imamo. Še vedno pa je v družbi premalo zavedanja, kaj Unija dejansko je, kaj nam da, kako lahko mi prispevamo k boljši Uniji. Vendar se stvari izboljšujejo.
Lucija: Malokatera evropska mladinska organizacija ima tako dober stik z odločevalci, kot ga imamo mi. O pravni urejenosti, kakršno imamo mi, lahko številne organizacije po svetu samo sanjajo.
Anja: Mladinski svet Slovenije je del Evropskega mladinskega foruma, Dijaška organizacija Slovenije je del Evropske dijaške organizacije in vse te organizacije so del Evropskega mladinskega foruma. Ta je neke vrste Mladinski svet na evropski ravni. Ne pokriva samo držav EU, temveč tudi zunaj te. V tem mladinskem forumu smo Slovenci zelo dobro zastopani. Ko povem ljudem, da zunanji minister pozna moje ime ter da z njim hodim po srednjih šolah, me gledajo, kot da sem padla iz vesolja.
Besedilo: Lidija Petek Malus // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik
