Mlada modna oblikovalka Anja Medle je na začetku svoje kariere, a je že vzbudila pozornost s svojo kolekcijo

Mlada modna oblikovalka Anja Medle je na začetku svoje kariere, a je že vzbudila pozornost s svojo kolekcijo (foto: Foto: KATJA KOZLEVčAR) Foto: KATJA KOZLEVčAR
Vir: Story
23. 3. 2019

Mlada modna oblikovalka Anja Medle je na začetku svoje kariere, a je že vzbudila pozornost s svojo kolekcijo, predstavljeno na ljubljanskem tednu mode, ter opaznimi kosi, ki jih je med drugim nosila priljubljena pevka Senidah. 

Z ljubeznijo do ročnih spretnosti je ena od redkih, ki svoja oblačila okrasi z detajli, ki zahtevajo ogromno časa, znanja in pozornost. Njene kolekcije so zato vedno hrana za lačne oči.

Kdaj ste se prvič srečali z oblikovanjem oblačil in ustvarjanjem na splošno?

Če sem iskrena, kdaj natančno, ne vem še sama. Vem, da sem že od nekdaj estet in kreativna. Oblačila in njihovo kombiniranje so me pritegnila že od malih nog. Lahko bi rekla celo, da so imela med mojim celotnim odraščanjem kar precejšen vpliv. Spomnim se, kako sva se z mami v vrtcu kregali zaradi nogavičk, ki se barvno niso ujemale z drugimi oblačili, do srednje šole, ko sem kupovala blago in sva s šiviljo skupaj šivali oblačila, ki sem jih pozneje nosila.

Nikoli pa me niso pritegnila le oblačila v materialnem smislu, vendar tudi v tem, kaj oblačila pomenijo posamezniku. Sama sem vedno vedela, kaj si želim obleči in kako v določenem trenutku želim komunicirati z oblačilom. Všeč mi je občutek, da se v svojih oblačilih počutiš drugače. Ko se nekdo dobro počuti v nečem, kar nosi, in se zaveda lepote svojega videza, izžareva samozavest in pozitivno energijo. Želela sem si, da bi lahko tudi sama nekoč poskrbela, da bi se drugi v svoji koži počutili tako.

Oblikovanje tekstilij študirate na Naravoslovno-tehniški fakulteti v Ljubljani. Kakšno podlago vam je to dalo za nadaljnjo poklicno pot?

Med študijem sem spoznala veliko različnih področij. Tako v smislu oblikovanja oblačil kot tudi oblikovanja tekstilij. Fakulteta je okolje, ki ti ponudi velik spekter informacij in znanja. Je pa res, da te včasih kakšna informacija pritegne bolj, zaradi česar posledično neko področje raziskuješ podrobneje in se o njem več izobražuješ. Zdi se mi, da je čar ravno v tem. Zaradi različnih interesov in zanimanj vsak od študentov na faksu raziskuje malo drugačne stvari, ki pa jih med pogovorom delimo tudi med sabo. Lahko bi rekli, da tako drug drugega vsakodnevno izobražujemo, se razvijamo in rastemo kot oblikovalci oz. ustvarjalci.

Kako bi opisali svoj oblikovalski izraz?

Zelo težko je opisovati samega sebe. Prav tako se mi zdi, da morda še nimam dovolj izkušenj, da bi lahko realno komentirala. Lahko samo povzamem, kar se mi zdi, da mi je v tem času nezavedno uspelo ustvariti kot nekakšen svoj izraz. Moja oblačila izražajo nežnost, subtilnost, morda že zaradi barve, hkrati pa imajo v sebi nekakšno trdnost in odločnost. Verjetno to izhaja iz tega, da zelo velikokrat vzamem kar moške kroje za vrhnja oblačila, se pravi suknjiče in plašče. Prav tako se mi zdi, da imajo vsa moja oblačila nekakšen svoj izraz, morda zaradi nekih detajlov, ki se velikokrat pojavijo na njih.

Kdo je vaša muza oz. kakšno žensko imate v mislih, ko oblikujete?

Malokrat takoj na začetku razmišljam o karakterju ženske, to pride sproti. Sprva bolj razmišljam o tem, kaj želim z oblačili povedati in kakšno prezenco želim, da silhueta vzbuja, in kako želim, da se oseba, ki bo nosila oblačila, v njih počuti. Karakter ženske se tako sam gradi ves čas po malo in se nekako oblikuje, ko povežem stvari v celoto.

Vaša sestra se ukvarja z modelingom in pogosto nosi tudi vaše kreacije. Bi lahko rekli, da je moda nekaj, kar zanima vso družino?

Lahko. Mene verjetno malo bolj, Lauro spet morda samo kakšne določene stvari. Med nami se velikokrat vname debata o nekakšnem modnem stilu, ki ga vsak komentira po svoje. Včasih imamo zelo različna mnenja, ampak ravno to se mi zdi zanimivo. Moram priznati, da sem res vesela, da se lahko z njimi pogovarjam o stvareh, ki me zanimajo in mi veliko pomenijo. Da me poslušajo in so se z mano pripravljeni tudi sami učiti novih stvari.

Pri oblikovanju se ogromno posvečate detajlom. Od kod izhaja ljubezen do vezenja in tkanja?

Od nekdaj so mi bili všeč nekakšni 'okraski' oz. dodatki na oblačilih. Elementi, ki so morda nepotrebni zaradi funkcionalnosti, pa vendar se mi zdi, da ravno ti včasih oblačilu dajo karakter in dodajo vrednost. V današnjem času so se, zaradi količine časa, ki ga je treba vložiti v takšne detajle, kar malo izgubili.

Kakšne tehnike in materiale uporabljate? Se odločate tudi za recikliranje?

V zadnjih dveh kolekcijah sem uporabila precej naravnih materialov, kot so volna, kuhana volna, bombaž, lan, prav tako pa umetno krzno in seveda se vedno najde še kakšna mešanica materialov. Za recikliranje se pri oblikovanju kolekcije in končnih kosov za zdaj še nisem odločila. Bi pa lahko rekla, da je nekako prisotno med procesom razvijanja kolekcije.

Če le lahko, za testiranje krojev uporabim materiale, ki jih imam doma že od prej. Včasih za prototipe uničim kakšen svoj kos oblačila, ki ga ne nosim in stoji v omari. Ne gre za recikliranje, kot smo ga morda vajeni na prvo žogo, vendar se mi zdi, da je pomembno, da ne razmišljamo le o končnih materialih oblačil, temveč tudi o vmesnem procesu oblikovanja, ki ga sicer ne vidimo, a je zelo pomemben.

Vaša oblačila so pogosto izven okvirjev modnih trendov in se igrajo z nenavadnimi proporci. Kaj je vir vašega navdiha in kaj želite z njimi povedati?

Velikokrat pri oblikovanju izhajam iz sebe oz. ne glede na to, po čem se inspiriram na začetku, vedno pri tem poskušam najti povezavo s sabo. Tako mi je lažje. Lažje delam, ker se poskušam poistovetiti z razmišljanjem osebe, ki bi to oblekla. Kot nekakšna igralka. Velikokrat zato moja oblačila potihoma pripovedujejo, o čem razmišljam, kaj me morda moti, neko mojo osebno izkušnjo, na splošno lahko rečem, da nosijo del mene.

Kako se sicer borite proti družbeni uokvirjenosti?

Kaj pa vem, ne vem, ali se sploh kakorkoli poskušam boriti. Trudim se ostati pristna in iskrena sebi ter pri stvareh, ki jih počnem. Skozi oblačila vedno želim nekaj sporočiti, morda kdaj kaj celo pograjati. Morda pa je to moj nezavedni način obrambe. Vsi trenutni 'družbeni trendi' in 'modne muhe' sčasoma minejo in pridejo novi. Prav je, da se zavedamo, da sta ravno drugačnost in raznovrstnost pri našem načinu oblačenja, razmišljanja in na splošno življenja nekaj, kar nas bogati, uči in izpopolnjuje, če ju znamo pozitivno sprejeti.

Kaj je zgodba vaše zadnje kolekcije?

Moja zadnja kolekcija Lapsus je močno inspirirana z mojo prejšnjo kolekcijo - po ročnih tehnikah (vezenje, ročno tkanje in tudi šivanje perlic in prepletanje). Je nadaljevanje zgodbe, ki sem jo začela v prejšnji kolekciji, in nadgrajevanje v smislu tehnik, konstrukcije krojev, barv in celote na splošno. Že ime Lapsus predstavlja svoj pomen. V kolekciji sem se veliko posvečala prepletanju. Razvijanje in uporaba tehnike sta me pripeljala do dekonstrukcije krojev oblačil, ki so posledično oblačilo spremenili po svoji osnovni formi. Napake, ki so posledično nastale na oblačilu, bi morda za nekoga pomenile napako pri tehnični izvedbi.

Vendar pa sem ravno z njimi želela poudariti, da zaradi njih oblačila niso uničena oz. 'grda'. Če želimo lepoto dojeti, do nje ne bomo prišli na prvi pogled. Moramo se ustaviti, bolje pogledati in razmisliti. Morajo nas ganiti in v nas vzbuditi zanimanje. Mislim, da je to želja vsakega oblikovalca. Da se s svojimi oblačili dotakne ljudi. Silhuete, ki so prisotne v kolekciji, nosijo tudi malo moškega karakterja. Sama večkrat namreč posegam po moških kosih oblačil, natančneje vrhnjih, ki jih včasih najdem kar v dedkovi omari. Lahko rečem, da je bil tudi on moj navdih.

Študijske kolekcije ste predstavili tudi na LJFW in za kreacijo z idrijsko čipko prejeli nagrado. Kaj vam takšni dogodki pomenijo za nadaljnje ustvarjanje?

Takšni dogodki se mi zdijo zelo pozitivni, saj kot mlad modni oblikovalec težko dobiš priložnost za predstavitev svoje kolekcije na reviji. Konec koncev pa je modna revija za oblikovalca to, kar je za igralca gledališče. Vsak pozitiven komentar in že samo to, da publika pozitivno sprejme, kar si ustvaril, je nekako nagrada za oblikovalca. Vendar pa nagrade, kot je bila ta moja za čipko, sploh na začetku oblikovalske poti pomenijo veliko. Da ti še nekakšno dodatno potrditev in spodbudo za naprej in te vsakič znova spomni, da si sposoben še več, kot si morda misliš, da si.

Kako vidite položaj mladih oblikovalcev na tako majhnem trgu, kot je Slovenija?

Slovenija je že tako majhen trg za oblikovalce na splošno, kaj šele za mlade oblikovalce. Vendar pa sem zadnje čase vedno znova zelo prijetno presenečena, kako se ljudje odzivajo tako na slovensko modo kot tudi na mlajše oblikovalce. Vedno iščejo in si želijo nekaj novega, svežega, drugačnega, morda ravno zaradi tega začenjajo namenjati pozornost tudi mlajšim. Zdi se mi, da imamo tudi mladi možnosti, kljub majhnosti, samo moramo jih znati videti.

Katero od modnih obdobij vam je najbolj blizu?

Zelo rada imam dvajseta in petdeseta leta. Predvsem moški stil. Všeč mi je ta elegantnost, ki je bila takrat prisotna v vsakdanjiku. Morda zaradi tega, ker se je danes z našim hitrim tempom življenja vse to kar malo izgubilo.

Kako bi opisali svoj stil, nosite oblačila, ki jih sami oblikujete?

Zelo veliko nosim suknjiče. Plašči in suknjiči so nekaj, kar me skoraj že definira. Prav tako rada oblečem oblačila iz svojih kolekcij, če so mi le prav. Ponavadi so to sicer bolj vrhnja oblačila. Tako lahko izpopolnjujem svojo podobo. Menim, da je za oblikovalca dobro, če zna nositi svoje kose, saj ljudje tako spoznajo njihovo sporočilo še z drugega vidika.

Česa nikoli ne bi oblekli, kaj je modni faux pas?

Menim, da lahko vsak nosi vse, dokler se v oblačilih dobro počuti. Vendar pa sebe res nikakor ne vidim v kakršnihkoli pajkicah živalskega vzorca. To je nekaj, česar ne bi nikoli oblekla. No, vsaj za zdaj, mogoče se pa kdaj presenetim.

Zakaj menite, da sta videz in prvi vtis tako pomembna, še posebej pri ženskah?

Ljudje smo zelo vizualna bitja. Podobo, ki nam je na prvi vtis simpatična ali zanimiva na prijeten način, si prej in za dlje časa vtisnemo v spomin. Videz, o katerem govorimo, tvori celotna osebnost osebe na splošno. Obleka, ličila in pričeska so le v pomoč, da z njimi izrazimo in poudarimo našo osebnost in tako ustvarimo celotno podobo.

Kako gledate na trenutni modni in lepotni trend, ki ga narekujejo sestre Kardashian?

Če je njihov način izražanja komurkoli pomagal, da se je začel sprejemati na pozitivnejši način ali mu je uspelo izraziti, kar je, potem se mi zdi to nekaj pozitivnega in dobrodošlo. Sicer pa se mi zdi, da zaradi svojega močnega vpliva na množico ustvarjajo podobne podobe, kar hitro privede, da se pri tem izgubi posameznikova individualnost.

Prisotnost na socialnih omrežjih je danes za kreativne ustvarjalce skoraj nujna. Kako jo izkoriščate vi?

Verjetno bolj slabo, če lahko sama sebe malce pograjam. Vendar se strinjam. Živimo v času, ko nam socialna omrežja omogočajo neke vrste samopromocijo oz. medij, skozi katerega se lahko predstavimo in izrazimo svoje kreativne rešitve. Če samo pomislim, imamo pravzaprav privilegij, ker je vse tako enostavno in hitro. Če se spomnimo nekaj desetletij nazaj, je bilo to bolj dolgotrajno in zahtevnejše.

Kako komentirate mnenje, da je bilo v modnem oblikovanju že vse povedano in oblikovalci pretekle stile samo še reciklirajo?

Pred kratkim sem poslušala intervju z Mario Grazio Chiuri, kreativno direktorico za žensko modo pri Diorju, ki je rekla prav to, kar ste zdaj dejali vi. Čeprav si potihoma želim, da bi lahko to zanikala, se tudi sama pridružujem temu mnenju. Vendar pa ne bi rekla, da oblikovalci le recikliramo pretekle stile. Umetnost je namreč vedno iskala navdih v zgodovini, ne glede na to, za kakšno vrsto umetnosti gre.

Zame je moda prav tako umetnost. Zdi se mi, da je v današnji modi veliko t. i. storytellinga, se pravi pripovedovanja zgodb. Vsak oblikovalec pripoveduje svojo zgodbo, ki jo piše s svojimi oblačili. Če se mu zdi, da bi morda punk stil iz osemdesetih pomagal zaokrožiti njegovo zgodbo v celoto, tega interpretira na svoj način.

Vaše kreacije nosijo tudi znane Slovenke, kot je pevka Senidah. Kako bi opisali svojo idealno žensko?

Zame je idealna ženska tista, pa naj se sliši še tako klišejsko, ki se v svoji koži počuti samozavestno in dobro. Se zaveda svojih pomanjkljivosti, ker jih imamo namreč vsi, še bolj pa svojih prednosti, in te zna poudariti. Ni je strah izražati sebe, tudi če to pomeni, da mora zaradi tega nekoliko odstopati od ostalih. Takšna oseba v prostoru in med ljudmi oddaja čisto drugačno, pozitivno energijo.

Prihajate iz Novega mesta. Kakšno vlogo ima okolje, iz katerega prihajate, pri vašem oblikovanju?

Zagotovo nekako vpliva name. Je mesto, kjer sem se razvijala, odraščala in kjer so me prvič začele zanimati stvari, kot so gledališče, glasba in umetnost, s katerimi sem se v nadaljnjem tudi ukvarjala. Predvsem pa je Novo mesto zame mesto, pomembno zaradi ljudi, ki sem jih imela možnost spoznati in jih imam še vedno. Ljudje, ki so me učili, navdihovali in me spodbujali, da sem danes tukaj, kjer sem.

Imate pri ustvarjanju kakšno glasbeno podlago?

Vedno! Po duši sem tudi malo glasbenica, 12 let sem hodila v glasbeno šolo in igrala klavir, zato je glasba res nekaj, kar mi veliko pomeni.

S čim se ukvarjate, ko ne študirate in oblikujete oblačil?

Kot hostesa delam tudi v Anton Podbevšek teatru v Novem mestu. Včasih sem kot stilist več sodelovala pri editorialih, zdaj mi za to žal dostikrat zmanjka časa. S kolegi z drugih kreativnih področij včasih organiziramo različne projekte, saj se mi zdi zelo pozitivno, da združujemo naša znanja in kreativnost, tako nastajajo res krasni rezultati. Sicer pa si želim, da bi imela več časa za obisk gledališča. Ta je že od nekdaj moja strast.

Koga od oblikovalcev/umetnikov/arhitektov trenutno najbolj občudujete?

Alexandra McQueena, ne le trenutno, temveč ves čas. Ni le oblikovalec, vendar resnično umetnik in arhitekt. Njegova oblačila v prostoru delujejo kot skulpture oz. nekakšni objekti. Sicer pa me je v zadnjem času navdihnilo kar nekaj starejših in mlajših japonskih modnih in grafičnih oblikovalcev.

Vas je pred kratkim navdahnil kak film/knjiga?

Knjiga. The Fourth Sex, ki govori o mladostnikih prejšnjega stoletja, njihovem razmišljanju in kako to posledično vpliva na njihovo oblačenje in izražanje sebe skozi obleko. Pritegnile so me njihova sproščenost, izraznost in zavzetost, da skozi oblačilo opozorijo nase, svoje želje in na svoje mnenje.

Česa si to pomlad najbolj želite?

Svežine in veliko pozitivne energije.

Besedilo: Katja Kozlevčar // Fotografije: Samantha Kandinsky, Rok Minar in osebni arhiv

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story05/2019

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Nova Story že v prodaji

Story 05/2019

Story 05/2019, od 28. 02. 2019

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri