Ssladkorno boleznijo v hujši obliki se je med nosečnostjo že srečala Miša Margan Kocbek. Sama je takrat dobila inzulin, s katerim je živela vseh devet mesecev. Ni pa si predstavljala, da za sladkorno boleznijo zbolijo tudi živali.
Njena Ajša je namreč že tri mesece na inzulinskih injekcijah. "Podobno kot pri ljudeh je tudi pri psih sladkorna bolezen eno najpogostejših hormonskih obolenj," pove Miša.
"Pri Ajši smo ugotovili diabetes tipa 1, ki je značilen pri starejših psih, čeprav smo najprej pomislili na Cushingov sindrom (prekomerno delovanje nadledvične žleze). Če bi bil ta sindrom, potem bi to pomenilo še kakšno leto ali dve za našo Ajšo. Sreča v nesreči je, da imamo tip 1, kar pomeni, da moram Ajši dnevno zjutraj in zvečer injicirati določeno količino inzulatarda. Ob tem pa ji moram tudi z merilnikom redno kontrolirati raven sladkorja v krvi. To pri psih ni tako preprosto. Še dobro, da sem imela od nosečnosti doma aparat, ki ga zdaj uporabljamo pri Ajši – s samosprožilno lanceto jo moram pičiti v dlesen, od koder dobim kri za testiranje. Vse skupaj je precej stresno," pove Miša.
"Ob inzulinu, ki ga dobiva, smo morali tudi zamenjati prehrano. Ajša je že tako imela težave s kožo in je jedla posebne brikete. Zdaj pa smo jih morali zamenjati in v trgovini Premium pet so mi zanjo pripravili prav posebne dietne brikete."
Foto: Primož Predalič
Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec
