Ona. Prva. Temnolaska. Z žametnim glasom.

Vsako soboto sem komaj čakala, da lahko gledam to oddajo, ki jo je vodila. Tv Križanka. Potem je iz nje nastala oddaja Križ Kraž. Bila sem otrok, a gledala sem oddajo za odrasle. Sumim, da zaradi nje. Najprej je bil njen prostodušni smeh. Prej ga, razen v kakšnih igranih vlogah, na TV Slovenija ni bilo. Potem je vznemiril njen stas. In dolgo je morala čakati, da so ji priznali pamet, pravi.

V Studiu City je drugače opozorila nase. V kratki tedenski rubriki Iskreni pogovori je gostila vse aktualne politike in jim brez sramu in strahu izprašila vest. Tudi tedanji ljubljanski nadškof, ljubljanski metropolit Dr. Alojzij Šuštar, je prisedel k njej na pogovor, čeprav so mu nekateri to gostovanje odsvetovali.

Ponovno je zablestela v oddaji Res je, ki jo je pripravljala in vodila pet let in s katero vpeljala prvi pravi pogovorni šov na TV Slovenija. Povozila je vso gledanost tistega večera.

Zapisana bo tudi kot prva varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev.

Zdaj nas obiskuje v oddaji Zgoraj brez.

Kako 'težko' se je obdržati toliko let na slovenski javni televiziji? Kaj mora človek imeti za to?

To vam jaz težko povem. Bila sem smrklja, ko sem prišla delat na televizijo. Takrat še na TV Ljubljana. Radovedna, delavna, zanesljiva. Vse, kar je bilo novo, me je popolnoma prevzelo. Televizija je bila pravzaprav moj prvi stik z zares zunanjim svetom. Pred tem sem poznala le svoje ulice, rokometni gol, skorajda tudi vse ljudi, ki sem jih vsak dan srečevala, in nekaj avtobusnih cifer, od kam in predvsem kdaj odpelje zadnja trojka. Lahko rečem, da sem tu, na televiziji, želela ali ne, bila primorana zelo hitro spoznati različne ravni komunikacije, ki jih prej, v zatopljenosti svojih let in mladostnem zanosu nisem vežbala. Zdaj, po toliko letih, ne znam pretehtati, ali sem že vstopila v to 'mašinerijo' kot narejena persona ali mi je prav ta hiša dodatno oblikovala značajske lastnosti. Še vedno pa ni prav lahko. Potrpljenje, malo modrosti in veliko ljubezni je vse, na kar se lahko opreš sam pri sebi, ko zaškripa.

Se vam zdi, da ste na ta račun kaj pomembnega pri sebi izgubili? (Ker ste vztrajali na televiziji.)

Morda, a tega ne bom nikdar vedela. Mi je pa naša hiša tudi veliko dala. Toliko različnih ljudi sem spoznala, toliko različnih zgodb in usod in ... ja, raznoterih značajev. Še kot športnica se mi ni bilo treba tako boriti kot tu. Včasih se mi zdi, da je dobro biti tepec, malo butast ali pa se vsaj obnašati tako.

Bili so težji in lažji časi najverjetneje. Kakšni so bili najtežji, kateri in kaj ste storili takrat, kako ste si pomagali iti skozi?

Kriza je vedno, če komunikacija ne steče dobro. Saj veste, z odgovori je lažje živeti. In prav to, da odgovorov ni bilo, me je dušilo. Težko se je s tem sprijazniti, veliko je treba pri sebi premleti. Na koncu ne ugotoviš nič bistvenega ... razen tega, da so nekateri pač 'pezdeti' in bodo to tudi ostali. Jaz osebno sem to hitro dojela, ne bom rekla, da sem se tudi sprijaznila s tem, vem pa, da enaki ptiči skupaj letajo; če pa bi pogledali drug drugemu v ksiht, bi se zgrozili. In če bi vedeli, kaj drug o drugem govorijo, hrrr, vesoljni potop. Moj mir je biti outsider.

Močna in lepa ženska ste. Ves čas. Povejte mi, kako gre takšna ženska skozi vsa področja življenja, skozi vse faze ... Skozi kakšna očala vidi?

Imam srečo, da se mi je dioptrija ustavila. Toliko meglenih in medlih, ki se ponujajo kot močni in vsemogočni, sem srečala, da sem v svojem izostrenem fokusu prav srečna. Pride čas, ko se naravna selekcija kar sama ponudi in ne steguješ več roke v pozdrav ljudem, ki to počno povsem avtomatično, brez iskrenih misli in želja. Čudim se, kako ljudje zmorejo toliko dvoličnosti. Pa jim, za čuda, kar gre. En pranger nam manjka. Ne bi jih sicer privezala, izpostavila pa bi njihovo nemoralo.

Kateri so bili vaši najtežji trenutki v življenju, kako ste jih preživeli?

Več takih časov je bilo. Tehtati, kaj je bilo huje, nima smisla. Dejstvo je, da se moraš začeti odpletati, če te preveč stiska, iskati vir bolečin in ga začeti sam pri sebi reševati in odpravljati. Navadno si v tem razvozlavanju zelo sam s seboj, čeprav se znajdeš v zanki zaradi odnosov.

Ste se vedno odpletli? Se kdaj niste popolnoma? Ste kdaj naleteli na okoliščine ali ljudi, pri katerih ste morali preprosto odnehati?

Sem tiste sorte, da najprej pomislim na dobro v ljudeh, zato so bili moji odpleti kdaj tudi daljši. Se je pa nujno treba odmakniti od ljudi, ki izvrstno manipulirajo. Če samo pomislim, koliko mojih mejlov je letelo v prazno, kakšne odgovore sem včasih prejela, na kakšnih sestankih sem včasih sedela ..., kako virtuozno je kdo kaj zapakiral, huh, bodiva pozitivni! Edino, česar pa res ne znamo, je dobro raziti se. Se odkrito pogovoriti, tudi kadar ne gre. Tu se nam zatakne. Ali kar izginemo, ali kričimo, ali nekaj momljamo, pa ničesar ne povemo, ali se zatečemo v mučno tišino in sprenevedanje. Kultura razhodov nam je zelo tuja. Pa naj gre za kakršnekoli odnose. Osebne ali poklicne. Tu ljudje pogosto zmrznejo.

Moški. Kaj naredijo moški ob vas?

Ogenj, blazino, naveličanost, slavljenje ... greva lahko kar v SSKJ pogledat gnezdo »moški« pa boste našli verjetno predvsem funkcijo oplojevanja.

Koliko je bilo katerih?

S tistimi redkimi, ki sem jih zares ljubila, sem tudi blazinila. Jutra so pomembna ... mnogo bolj kot večer. Zato pravim, ne hvali dneva pred večerom in ne moškega pred jutrom.

Miša Molk

Ste sploh srečali kakšnega, ki bi vam bil kos – moškega?

Najprej moraš biti kos samemu sebi. To pa ni vedno lahko. Če bi živela tisoče let, bi enemu govorila, drugega poslušala, enemu plesala, drugemu rojevala ... Eno življenje nam je na voljo in ni popravca. Časa za vse, kar bi, pa zato ni. In kos je bil teh špasov sit.

Kakšen je za vas 'fejst' moški?

Kos, ki se ne naveliča špasov. Ravno prav samozavesten, če je brihten, še toliko bolj, če pa ima še kaj humorja v sebi in ironije, je pa to že zmaga. Ljubim pod pogojem, da razume.

Je v tem hipu kje takšen 'fejst' moški? Ali če obrneva, jih je z leti več ali manj? Seveda gledamo skozi lastna očala, ki se spreminjajo ...

Če jih ni, si jih pa sami namalamo. Saj veste, kako to gre, napleskamo si jih po svoji podobi in vanje projiciramo svoje sanje.

Da ... Kako ste se v najtežjih trenutkih 'pomirili' ... Kako ste iskali ravnovesje, notranji mir? Je dolgo trajalo?

Včasih dlje, kot bi si želela. Ko se človek znajde v stiski, je namreč težko razumeti, da se boš iz tega celo kaj naučil. Takrat si želiš le, da bi hudo čim prej minilo. Veliko knjig sem prebirala v času negotovosti in zelo veliko hodila v naravo. Fizična aktivnost je za utrujeno srce velikega pomena. Dihati in se nadihati! Imam pa srečo, da imam s hčerko, sestro in s prijatelji izjemno lepe in odkrite odnose. Pripadamo si in svobodni smo drug od drugega.

Kaj bi rekla današnja Miša mlajši Miši? Katere nasvete bi ji dala?

Vse, kar je naredila, je prav. Postala je današnja Miša, ki se ne preplaši zelo hitro. Izjemno dobro mi služi intuicija, zaznam figo v žepu kot tudi ljudi, ki dobroto zares tudi živijo in ne opletajo z njo na vsakem koraku. Je pa res, da je bil v letih mojega odraščanja svet drugačen. Morda se bo zdelo sanjsko, ampak res nismo poznali hudobije in zlovešče tekmovalnosti. Živeli smo skromno in bili kar srečni. Igrali smo kitare, peli, veliko smo se ukvarjali s športom, brali, se družili, potovali z inter railom in si pisali. In kar je morda najpomembnejše, čutili smo svojo moč. Imeli smo možnost umeščati se v družbo.

Kaj vas razveseljuje?

Skoraj vse, razen vsega, kar škoduje dobrim odnosom. Za malenkosti gre, za stisk, objem, besedo. Navdušujejo me ljudje, ki nosijo v sebi vsaj še košček prefinjenosti, tistega izostrenega občutka, kaj, kdaj in kako. Tudi tu lahko kaj več. Katere stvari, trenutki, situacije, ljudje ...

Kaj ste nazadnje prebrali? In kaj ste prebrali, kar vas je absolutno navdušilo?

Če takole čez prst in na pamet preštejem, me doma na polici čaka devet novih knjig. Včasih me kolegice vprašajo, ali grem na kofe, pa me bolj mika iti domov obračat strani. Trenutno sem jo dobro odnesla, le 238 strani Opolzkosti v zasebnosti Marca Missirolija. A vam samo konec povem, pa še nisem tam, je pa fajn: »Bila sva skupaj, vse ostalo sem pozabil.«

Odličen je ... Kaj naredite, ko pridejo temnejši trenutki? Notranje počutje, kako se s tem spopadate?

Takrat se spomnim kakšnih težkih obdobij in si rečem, minilo je. Torej bo tudi tokrat in grem na Rožnik.

Kaj je smisel življenja za vas?

Čim manjkrat doživeti tako močno praz­nino, da bi se začela spraševati o smislu življenja.

Prijateljice ... so?

Dragocena redkost.

Je kaj, kar v tem hipu pogrešate? Česa bi si zaželeli?

Osebno ničesar ne pogrešam. Si pa močno želim, da ljubezni in najnujnejših reči za življenje ne bi pogrešali drugi in da bi polovili vse lopove, ki so druge pahnili v životarjenje. 

Besedilo: Damjana Bakarič // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik

07. februar 2017 Trači › Domači trači foto: Aleksandra Saša Prelesnik
Jana

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Jana

Naročite se na revijo Jana:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Story

Polletna naročnina (26 izvodov)

Cena s popustom: 52,00 €

REDNA CENA: 65,00 €

NAROČITE ZDAJ

Elle

Letna naročnina (12 izvodov)

Cena s popustom: 44,91 €

REDNA CENA: 59,88 €

NAROČITE ZDAJ

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri