Mirjam Poterbin, mama Luke Dončića: “Ko se nasmeje do ušes, vem, da je srečen”

Mirjam Poterbin, mama Luke Dončića: “Ko se nasmeje do ušes, vem,  da je srečen” (foto: Primož Predalič) Primož Predalič
3. 11. 2017

Za vsakim uspešnim moškim stoji uspešna ženska, pravi vsem dobro znan rek in mladi ter nadarjeni slovenski košarkar Luka Dončić ni nobena izjema.

Na nadvse uspešni košarkarski poti ga že od samega začetka podpira mama Mirjam Poterbin, s katero sta v 18 letih zgradila spoštljiv in prijateljski odnos, ki je prispeval svoj delež k uspehom mladega košarkarskega mojstra, tudi zlatemu evropskemu odličju.

Story: Čeprav je od zmage v Istanbulu minilo že več kot mesec dni, pa so spomini zagotovo še danes zelo živi. Kako ste sami doživljali uspeh v velikem finalu?

Moram priznati, da sem zaradi Lukove poškodbe najprej želela vedeti, kako je z njim, šele nato smo lahko proslavili zmago. Morda je skozi moje oči uspeh še toliko bolj čustven, saj je na parketu zaigral moj sin. Tako smo vsi skupaj potrebovali kar nekaj dni, da smo v celoti dojeli, kaj se je zgodilo.

Story: Ali ste ob poškodbi občutili nekakšno nemoč, glede na to, da ste celotno dogajanje lahko le spremljali s tribune?

Seveda, to je za mamo nekaj najtežjega. Ob vsaki poškodbi te zajame strah, saj veš, koliko truda in želja je otrok vložil v uspeh, poleg tega občutiš izjemno nemoč, saj sama dosti ob tem ne morem narediti. V neki meri sem se morda na vse skupaj že navadila, čeprav me vsaka nova poškodba še vedno prizadene.

Story: Kako pa to vpliva na Luka?

Vpliva poškodbe na športnika nikakor ne gre zanemariti, čeprav se mi zdi, da so se ti fantje na vse skupaj že kar nekoliko navadili. Zvit gleženj ga po vsem tem ne more več spraviti iz tira, a ga vsaka izpuščena tekma vsakič znova prizadene.

Mirjam Poterbin: “Ko se nasmeje do ušes, vem,  da je srečen”

Story: Vas je sicer ob dresu s slovensko zastavo na sprednji strani navdal poseben ponos?

Zastopati reprezentančne barve je vendarle drugače kot klubske, zato je bila tudi zame to dosti bolj čustvena izkušnja. Videla sem, da se je resnično veselil tistega reprezentančnega dresa. Še ko se je vrnil v Madrid, mi je priznal, da bi za reprezentanco bil pripravljen narediti marsikaj.

Story: Luka je sicer že od malih nog popolnoma predan košarki. Nekoč sem prebrala, da se treningov kar ni mogel nasititi.

Res je, že kot majhen fant me je prosil, naj pokličem trenerja, da bi se lahko udeležil še treninga mlajših ali starejših selekcij. Nikoli ni imel dovolj treningov. (smeh) Luka je dal svoje srce košarki. Je pravi talent, po drugi strani pa zelo delaven, kar je v veliki meri prav tako zaslužno za njegov uspeh.

Story: V njegovi košarkarski zgodbi ne gre zanemariti vrednot, s pomočjo katerih se je razvil v tako uspešnega fanta, ki je ostal z nogama trdno na tleh. V duhu katerih vrednot se vam je zdelo pomembno vzgojiti sina?

Zdelo se mi je pomembno, da ga vzgojim v samostojnega fanta, v kar sem vložila veliko truda, že ko je bil še majhen. Pomembno se mi je zdelo, da je dober in pošten, pa tudi, da se bo odzval klicu na pomoč ljudem v stiski.

Story: Na kaj pa ste kot mama daleč najbolj ponosni?

Predvsem na to, da rad pomaga. Največ otrokom, ki pomoč resnično potrebujejo. Kljub uspehu mu je uspelo ostati trdno na tleh in se razviti v zelo 'fejst' fanta. To mi je v velik ponos.

Story: Ali je tudi v vajinem odnosu kdaj prišlo do kratkega stika? Je nanj vplivalo tudi odraščanje?

Ne, Luka je že v rosni mladosti odšel v tujino, zato nikoli ni doživel pubertete. Morda bi bilo drugače, če bi ostal doma, vendar je moral zaradi selitve precej hitreje odrasti.

Story: Kateri pa je sicer tisti dejavnik, zaradi katerega se lahko sporečeta?

Joj, midva se resnično ne skregava. Včasih se sicer na moje besede odzove z 'Mami, je že v redu!', kakšnih večjih prepirov pa sploh ne poznava. Oba se poskušava kar se da izogibati prepirom.

Story: V čem pa sta si najbolj podobna?

Mislim, da prav po karakterju. Pa tudi po poštenosti, sočutju, odgovornosti in vztrajnosti, saj se zaveda, da je v uspeh treba marsikaj vložiti. Brez dela ne prideš nikamor. Kot otrok se morda ni zavedal tega, kaj vse bo moral za uspeh pregarati, temveč je žogo spoznaval skozi igro. Še danes je tako, košarka je zanj še vedno igra.

Story: Pa ste sami kdaj dvomili o uspehu v športnih vodah, ki ga sicer izkusijo le redki?

Ne, s tem se nikoli nisem ukvarjala. Tudi ko je odšel v Madrid in so se vsi okrog mene spraševali, ali mu bo tam uspelo ... Bolj mi je bilo pomembno, ali bo srečen ali ne. Mu bo hudo ali bo razdaljo nekako premostil?!

Mirjam Poterbin: “Ko se nasmeje do ušes, vem,  da je srečen”

Story: Sreča je torej najpomembnejši dejavnik?

Zagotovo. Pomembno se mi zdi, da je srečen. Najsi bo v košarki ali čemerkoli drugem. Podpirala bi prav vsako njegovo odločitev.

Story: Kako pa sami vidite, da je srečen?

Mislim, da je njegov široki nasmeh le težko zgrešiti. Rada se šalim, da bi se okrog glave zasmejal, če ne bi imel ušes. (smeh) Ko se nasmeje do ušes, vem, da je srečen.

Story: Seveda pa njegova športna pot ni bila vedno posejana s cvetjem.

Seveda. Danes so seveda vidni le rezultati uspeha, a je bila pot včasih precej trnova. Ena izmed težjih odločitev je bila njegova selitev v Madrid, ko sem ga podpirala, tudi kadar mu je bilo najtežje, prav tako pa sem ga pogosto obiskovala. Tudi Luka je imel nekaj težkih obdobij, zato si bolj kot vse zasluži, da žanje uspehe.

Story: Imate morda nasvet za vse mame, katerih otroci so tako kot vaš zaljubljeni v šport?

Uh, naj se z otrokom kar se le da ukvarjajo in preživijo v njegovi družbi čim več časa. Otroka je treba podpirati pri njegovi odločitvi in poslušati njegove želje. Ne svojih, temveč njegove. S svojim obnašanjem pa smo jim seveda najboljši zgled.

Story: Kako pa vam je sicer uspelo razviti tako ljubeč odnos s sinom?

Veliko časa sem preživela z njim, moj delavnik ni niti najmanj oviral mojega druženja z otrokom, saj sem delala le, ko je bil on v šoli ali vrtcu. Pomembno je, da z otrokom preživiš veliko časa, saj se tako ustvari močna vez med vama. Mislim, da sva z Lukom ustvarila prav to, izjemno medsebojno zaupanje.

Story: Po dogajanju na evropskem prvenstvu in po tem sodeč je celotna družina zelo tesno povezana.

Res je, tudi sama sem zelo tesno povezana s svojo mamo, ki me je podpirala v najtežjih trenutkih, kar je v veliki meri vplivalo tudi na Luka. Tudi sam je z babico razvil čudovit prijateljski odnos.

Story: Se vam zdi, da je zaradi vaše vzgoje tudi dosti bolj nežen, čustven?

Luka je zelo čustven fant, kar je ena izmed njegovih pomembnih karakternih lastnosti.

Story: Ga sicer stvari lahko hitro vržejo iz tira?

Mislim, da se je od selitve v Madrid že utrdil, včasih pa so ga stvari dosti hitreje prizadele.

Story: Dejali ste, da veliko časa preživite skupaj, od vaše selitve v Madrid še dosti več. Kako pa potem preživljate prosti čas?

Oba zelo uživava v igranju kart, predvsem enke. Luka v tem naravnost blesti, čeprav je kar precej tekmovalen. Včasih je bilo še huje, danes pa zna sprejeti poraz. Kljub temu pa tudi pri kartah pride na plan njegova zmagovalna mentaliteta. Včasih doma pogledava kakšen film, drugače pa veliko časa preživi s prijatelji v Madridu.

Mirjam Poterbin: “Ko se nasmeje do ušes, vem,  da je srečen”

Story: Mu je bilo morda kdaj kot otroku žal, da ni imel bratca ali sestrice?

Ja, velikokrat je izrazil željo, da bi se naši družini pridružil nov družinski član. Mislim, da je prave brate našel v reprezentanci, saj se fantje med seboj odlično razumejo. Verjamem, da mu to veliko pomeni.

Story: Kateri spomin iz Lukovega otroštva pa je v vaši glavi še danes najbolj izrazit?

Ne morem mimo tega, kakšen užitek se je zrcalil v njegovih očeh, ko je po igrišču tekal z žogo. Brez težav sem se z njim dogovorila, naj postelje posteljo in pospravi sobo, potem pa bo sledila košarka. Takoj se je lotil čiščenja, le da je bil lahko čim prej na igrišču.

Story: Ima tudi danes svoje zadolžitve doma?

Seveda, vendar sem za večino hišnih opravil zadolžena sama. Po kosilu kljub temu vedno počisti za seboj, v večji meri pa mu želim omogočiti nemotene treninge in počitek.

Story: Katera pa mu je najmanj ljuba?

Uh, pomivanja posode. (smeh)

Story: Zaradi selitve se ni mogel izogniti niti temu. Pa ne le to - ker je zgodaj zapustil dom, je verjetno dosti hitreje odrasel kot pa vrstniki.

Dom je zapustil s 13 leti in se podal v svet, kjer nihče ni govoril njegovega jezika. V Ljubljani je za seboj pustil prijatelje, kar je bilo zanj verjetno najhuje. To je stvar, ki jo je v življenju morda izgubil.

Story: Kako hitro pa se je navadil na tuji jezik?

V pičlih treh mesecih se je naučil španskega jezika, saj prav nihče ni govoril angleško, še manj slovensko.

Story: Ste bili ob njegovi selitvi pogosto v stiku?

Na začetku vsak dan, a sem bila tudi jaz pri njem na vsakih nekaj dni. Po treh mesecih pa sem ga obiskala vsaj dvakrat na mesec.

Story: Pred časom ste se mu pridružili v španski prestolnici. Zakaj?

Luka me je prosil, naj pridem v Madrid. Je dovolj samostojen, da bi živel povsem sam, a se je iz rezidence pred časom selil v stanovanje, zato mu je pomoč prišla prav. Do 18. leta sem ga tako vozila na treninge in tekme, zato je bil najbolj srečen, ko je naredil izpit in se je lahko sam usedel za volan.

Story: Ne dvomim, da si je z odličnimi predstavami prislužil pravi zvezdniški status ter postal prepoznaven tudi na ulici.

Res je, kadarkoli obišče trgovino, mora najprej podeliti kakšen avtogram, potem pa lahko nadaljuje nakupovanje. Luku to ni težko, saj v tem uživa, zaveda pa se tudi, da je podpora vedno dobrodošla.

Story: Kako ste sami sprejeli to?

Zame je to nekaj povsem običajnega. Medtem ko je Luka rasel s košarko, sem sama rasla z njim.

Story: Vam je sicer način življenja na Pirenejskem polotoku pisan na kožo?

Hitro sem se navadila na življenje v Madridu, ljudje so nadvse prijazni in odprti, manjka mi le domača hrana, ki je tam ni mogoče kupiti na tržnici. Najbolj mi ustrezata njihovo prijetno podnebje in toplo vreme. Iskreno povedano, ničesar ne pogrešam. Sem s sinom, in to je tisto, kar šteje. Moji domači naju pogosto obiščejo, tako da težav z razdaljo ni.

Story: Kako pa naprej? Si predstavljate, da si bo čez nekaj let ustvaril družino?

Seveda, čeprav je za zdaj še nekoliko mlad, a se zavedam, da se bo tudi to prej ko slej zgodilo. Počasi se tudi sama pripravljam na to.

Story: Tudi na odhod v Ameriko?

S tem se za zdaj še ne ukvarjam, saj Luka o tem še ne razmišlja. V Realu je zadovoljen, ko pa bo pripravljen, se bomo skupaj spopadli z razdaljo.

Besedilo: Nika Arsovski // Foto: Primož Predalič, Profimedia, osebni arhiv

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story44/2017

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Nova Story že v prodaji

Story 44/2017

Story 44/2017, od 26. 10. 2017

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri