Miran Rudan s skupino Pop Design letos slavi 30. obletnico. Kljub poslovilnemu koncertu, številnim vzponom in padcem skupina deluje z vsemi močmi. Našli so se somišljeniki z istim ciljem in enako vizijo.
Miran, kot glasbenik ste začeli kariero v nekdanji Jugoslaviji. Takrat so res bili drugi časi. Kako gledate na to, da danes delate v Sloveniji? Majhni deželi, ki je po eni strani zelo zaprta do svojih domačih ljudi, med tem ko na stežaj odpira vrata tujim izvajalcem?
Enkrat bi šel po vseh teh malo večjih krajih, da bi ljudem razložil, kaj delamo in kako. Da bi jim pokazal, kakšen je naš obisk, ko imamo koncerte v mestih, in da bi jim povedal, kako lepo je lahko nekaj, kar imamo in je domače. V svojem življenju sem prevozil to našo lepo deželo po dolgem in počez in nekaj je jasno: premalo cenimo to, kar imamo, in raje imamo vse preostalo, kar nam prileti od drugje. Raje imamo tujega človeka kot svojega oziroma tisto, kar je naše. Celo v trgovinah moram pod drobnogledom iskati izdelke, ki so slovenski. In izgubljamo veliko ... Ne samo v glasbi, ki je nosilka našega maternega jezika.
Rojeni ste v Jugoslaviji in Slovenija je vaš dom. Kaj bi se moralo spremeniti, da bi nam bilo boljše?
Resnično mi je žal, da se tega ne zavedamo, ker ko bomo izgubili, bo prepozno. Sam ne bom prodal Slovenije za nič na svetu, zato mislim in upam, da se bo nekoč nekaj spremenilo. Morda bi si morali večkrat zapeti pesem Samo milijon nas še živi ... Slovenci smo narod, ki se nenehno prilagajamo. Kamor koli pridemo. Kdo pa se prilagaja nam? Nihče. In mi jim to dovolimo. Ne samo v glasbi. Spomnim se, kako sem nekoč prijatelja iz Švice peljal iz Gorenjske proti morju, ko me je vprašal, v kateri državi sva. Povedal sem mu, da v Sloveniji. In ni mogel verjeti, kako čudovito deželo imamo. A kaj, ko so ljudje v nekem krču.
Ravno govoriva o tujcih in s skupino Pop Design ste pred kratkim sodelovali s skupino Crvena jabuka. Kako pa gledate na to?
Ja, res je. Naredili smo nekaj takšnega, o čemer sva se prej pogovarjala. Združili smo se. V bistvu smo se odzvali njihovi prošnji, da bi imeli pesem Pop Designa, pod katero sva podpisana Vlašič in Rudan. Pesem nosi naslov Reci, da si moja (v slovenščini), v drugem jeziku pa pod naslovom Reci, da me ljubiš. Dodali smo drug naslov ravno zato, da se pesmi ne bi mešale. Posneli smo tudi spot, ki bo kmalu na ogled. Sodelovanje je nastalo kot plod medsebojnega povezovanja. Skupaj smo ustvarili nekaj in ne samo odprli vrat.
Zadnji vaš koncert je bil v znamenju 30. obletnice v Kranju. Imeli pa ste nekaj težav z vremenom ... Lahko bi rekla, da je to vreme že nekakšna vaša stalnica ob nekih prelomnicah?
Najbolj mi je žal res to, da pri naših večjih obletnicah vreme zaigra čisto po svoje. Leta 2000, ob 25. obletnici, ki smo jo imeli v Križankah, je lilo kot iz škafa. Še dobro, da so Križanke pokrite, ker je bilo res neverjetno. Dve leti pozneje, na našem neke vrste poslovilnem koncert, je bila spet norija z vremenom. In zdaj, pri 30. obletnici, znova. Morda nam nekdo tam zgoraj ne pusti, da bi se polenili in nas preganja, da delamo dalje. Ampak mogoče je prav tudi to. Za vsako stvar je nekaj dobro. No, če bomo pri 35. obletnici delili dežne plašče, bo verjetno žgalo sonce.
30 let ni malo in doživeli ste številne vzpone in padce. Pustiva padce, zanimajo me lepi trenutki ...
Po pravici povedano, se spomnim več tistih slabih kot dobrih. Ampak dejstvo je, da se slabih spomniš samo zato, ker so pač slabi. Glede na to, da sem prišel v Pop Design iz velike skupine, ki je bila na jugoslovanskem nivoju odlična. (Randez Vous, znana po pesmih Debela deklca, Zelena je moja dolina, Shopping in Graz, o. p.). Za nas je delal zdaj že pokojni Đorde Novković, oče Borisa Novkovića. Takrat sem kot mulc, star 18 let, videl vso Jugoslavijo, gostoval v največjih televizijskih šovih, zmagal na Evroviziji (kot back vokalist) ... Ampak pri Pop Designu me ni bilo dobrih 17 let. Bilo je obdobje, ko me ni zanimalo, in sem iskal nekaj drugega. Zmeraj iščeš nekega konkurenta, ki ima podoben stil, da ga boš lahko ulovil. Mi smo borci in če želiš konkurenta premagati, moraš narediti nekaj boljšega, in to me je gnano. Sledila so lepa leta samostojne kariere in pesmi, kot so: Laura, Na nebo ... potem ta čudežna nesreča in potem spet nesreča, v kateri naj bi bil pod velikim vprašajem krivec.
Ampak zadnja leta ste pri Pop Designu in spremembe so očitne. Ali?
Še dobro, da je šel čas tako mimo. Zadnjih osem let sem preživel pri Pop Designu in zdi se mi, kot da smo po vseh teh letih znova naredili nekaj, kar da zelo pozitiven učinek. Nekaj lepega in dobrega. Rekel bom le tako, da ko pogledam naš repertoar pesmi, ki jih je več kot 35, smo v vseh teh letih združili resnično najboljše od najboljšega. Ne samo od Rande Vousa, Mirana Rudana in Pop Designa. Da smo vsi to, kar zdaj deluje pod skupino Pop Design, in na to sem ponosen.
Kako pa je z nekdanjimi člani. Eden glavnih akterjev je nekoč bil tudi Tone Košmrlj?
On še vedno živi v času pesmi Ko si na tleh. To pa je bilo med letoma 1992 in 1993. Pa še tisto njegovo opevanje Amerike, ko je želel uspeh čez lužo, ki pa ga ni bilo. To je trikrat ponovil in se vrnil obubožan nazaj. Rekel bi samo, kaj ti ni Slovenija prelepa, od tu pa do Obale, da rineš ven? Meni ga je škoda zaradi preprostega razloga: da enkrat ni hotel popustiti niti za milimeter, ampak v njegovo korist. Ne v našo. Vsi smo čutili slabo glede njegovih del, a ni si dal dopovedati. Še danes mi ga je žal in moram priznati, da se dve leti nisva videla. Po eni strani mi ga je žal, da ga ne vidim na svoji levi strani (kot basista). Ne da ga pogrešam, ampak mi ga je žal.
Obstaja možnost, da se še vrne v skupino?
Nekoč bi rekel, da so vrata odprta. Danes so zadeve takšne, da verjetno nikoli več v življenju. In to čisto iz preprostega razloga. Skupina je danes enotna. Diha kot eno. Podobno kot gasilci: gasilci so lahko dobri, kadar so složni. In mi smo zdaj složni. Če lahko lično primerjam. Nekako tako je, da ko si enkrat zelo dober in potem padeš in padaš in se pri tem nič ne spremeni, se moraš zavedati, da se mora nekaj spremeniti. Oz. nekaj ali nekdo zamenjati. Pri nas pa gre zdaj znova samo navzgor. In če bi me vprašali, ali je možno, da se vrne, bi rekel tako: Če bo tako, kot je, in trudili se bomo, da tako ostane, ni nobene možnosti, da bi mu dovolili, da pride nazaj.
MIMA
