Igralka Milena Zupančič se je za vse čase z zlatimi črkami vpisala v zgodovino slovenskega filma, najsi bo z vlogo brezčasne Presečnikove Mete ali Karoline Žašler. Igralka z veliko začetnico, a ne le to, očarljiva sogovornica z mehkim nasmehom in besedami, ki se zarežejo v spomin.
V enem od svojih zadnjih skokov pred kamero se je igralka potopila v lasten ljubezenski trikotnik. "Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba," pripoveduje o večplastnosti odnosov, zakulisju ustvarjanja predstave Boris, Milena, Radko, v kateri je igralka zaigrala ob boku nekdanjega moža Radka Poliča Raca in pod režijsko taktirko soproga, režiserja Dušana Jovanovića.
Medtem ko se številni pari izogibajo poslovnim stikom, pa se zdi, da Milena na to gleda nekoliko drugače. "Nikoli nisem imela težav s tem. Prav nasprotno. Z Racem sva posnela kar nekaj filmov, v teatru pa sva sploh pogosto sodelovala. Vedno sem bila vesela, kadar se je pokazala priložnost, da delava skupaj. Zelo spoštujem njegovo delo, njegovo znanje, natančnost, ki je danes zelo redka. Le redki so igralci, ki so tako natančni, tako strogi do poklica kot Rac. Ti projekti so mi bili vedno v veselje, seveda je bilo med delom tudi veliko muk. Če si z nekom blizu in se dobro poznaš, se brez zadržkov tudi pošlješ kam," mi je svoj vidik na partnersko sodelovanje pojasnila igralka in pristavila: "Vendar pa je bilo vedno v užitek delati s partnerjem, ki podobno misli o filmu, poklicu in drugih stvareh ter s katerim si enakovreden." Pri tem se je obregnila tudi ob perečo tematiko spolov, ki je stopila tudi skozi vrata gledališča.
Prepričana je, da je predstava plod dela vseh, ki se znajdejo na odru, ne glede na moč vloge: "Včasih govorijo, da so ženske v poklicu zapostavljene. Nič niso zapostavljene, četudi je vloga manjša, manj pomembna. Pred kamero, na odru sta dva enaka pola. Vedno trdim, da si lahko genialec, a brez genialnega partnerja ne boš nikoli nič genialnega naredil. Če pa imaš odličnega partnerja, lahko nastanejo izjemna dela." Sama je to izkusila na lastni koži, ob plodovitem sodelovanju s svojimi boljšimi polovicami, čeprav danes odkrito prizna, da si za vzor jemlje zgolj samo sebe.
"Nihče mi ni v vzor, partnerji pa sploh ne. To ne pomeni, da jih ne spoštujem, da ne spoštujem njihovega dela. Oni imajo svoje poti, svoje zamisli, jaz pa svoje. Kadar premišljujem, ali bi vlogo sprejela ali ne, pa je sijajno biti obkrožen z ljudmi, s katerimi se lahko posvetuješ, kadar si v dvomih. Tako se lahko posvetuješ, če bi se izplačalo to delati, ali bolje ne," odkrito prizna igralka, katere lastnosti je v čudovitih verzih zaobjel njen soprog. Pesem je nastala ob njeni upokojitvi, saj so režiserja ob tem prosili, naj napiše pesem, ki bi jo uvrstili med zbirko Mileninih igralskih del. "Izkazala se je kot zelo dobra, saj jo na razgovorih in predstavitvah pogosto omenjajo," soproga pohvali Milena. Ob brskanju po spletu sem nanjo naletela tudi sama in nisem si mogla kaj, da ne bi igralke povprašala po kitici, ki opeva njeno ljubezen do pretiravanja. Ob tem me igralka opozori, da gre seveda za oseben in šaljiv pogled pisca, vendar v isti sapi doda: "Moški tako ali tako mislijo, da ženske vedno pretiravamo. Me pretiravamo, ko čistimo, delamo težave ... skratka tiste, ki pretiravajo."
Priznala je: "Bolj sem se trudila, slabše mi je šlo"
"Veste, da po navadi, ne nalašč, res zamujam. V starosti se sicer vedno bojiš, da ne boš česa zamudil," se je z nasmeškom na naše vprašanje o zamujanju odzvala Milena in dodala: "Včasih res zamujam, ne nalašč. Bolj sem se trudila, slabše mi je šlo. Tako se rada šalim, da je to po svoje tudi dobro, saj bom tako zamudila tudi lastno smrt!"
Besedilo: Nika Arsovski // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
