Miha Zupan: "Gluhi potrebujejo sporočilo za slišeči svet"

Miha Zupan: "Gluhi potrebujejo sporočilo za slišeči svet" (foto: POP TV/ANA GREGORIč) POP TV/ANA GREGORIč
Vir: Jana
22. 3. 2019

Je profesionalni košarkar, ki se je v zgodovino zapisal kot prvi gluhi igralec, nastopajoč na elitnem evropskem ligaškem tekmovanju.

V Sloveniji življenje z nevidno invalidnostjo bije manj kot tisoč ljudi. Svet gluhih je medsebojno prepleten kot družina, opazni postanejo šele, ko prestopijo prag varnega okolja. »Zato je pomembno, da držimo skupaj,« je prepričan Miha Zupan. Je profesionalni košarkar in se je v zgodovino zapisal kot prvi gluhi igralec, ki je nastopil na elitnem evropskem ligaškem tekmovanju.

Z žogo sta se spoprijateljila že v šolski ligi, nato je zabijal za reprezentanco in klube zunaj naših meja. Leta 2010 je od mednarodnega komiteja za šport gluhih 'Deaflympics' prejel priznanje za najboljšega gluhega športnika na svetu. Kmalu bo začel pisati novo poglavje svoje zgodbe – prepustil se bo prekaljeni eleganci plesnih gibov soplesalke v šovu Zvezde plešejo. Svojo pomanjkljivost bo, napoveduje, obrnil sebi v prid.

S hendikepom mnogo intenzivneje doživljate okolico kot drugi posamezniki. Kakšna čutenja so pri vas prišla najbolj do izraza?

Gluhi imamo izjemno razvit spomin. Znamo se popolno osredotočiti in dobro opazujemo okolico. Že po telesni govorici natančno vem, kdaj je nekdo dobre ali slabe volje. Ne samo jaz, celotna gluha skupnost izrazito čuti vibracije – ne vemo pa natančno, ali gre za mobilni telefon, za tovornjak ali letalo.

Kot otrok ste obiskovali šolo za gluhe in se tudi naučili govoriti. Je ob tem, ko ste bivali v okolju sebi enakih, kdaj prišlo do stigmatizacije? Kako sicer Slovenci sprejemamo vašo skupnost – nam kot narodu morebiti manjka zavedanja in ozaveščenosti?

Iz leta v leto počasi napredujemo. Beseda gluhonem je za nas žaljivka, kot bi temnopoltemu človeku dejali črnuh. Za njega bi to bil rasizem, ob tem se ne bi počutil dobro. Biti gluhonem je stigma, ki pomeni ne slišati niti govoriti. V resnici poznamo različne vrste gluhosti, od naglušnih do gluhih s težkim govorom. Gre za nevidno invalidnost. Ko sem začenjal košarkarsko pot, so športni novinarji nemalokrat omenili, da sem gluhonem, in vsakič znova sem jih popravljal.

Počasi so začeli uporabljati besedo gluh. Gre za to, da se prav zaradi slovenskega izobraževalnega sistema situacija s težavo spreminja. Imamo pa to srečo, da je zdaj že veliko lepo govorečih zaradi slušnih in govornih vaj, ki jih organizira zavod. Nekoč so morali roke dati za hrbet in artikulirati. Smo izredno zaprta skupina, ki se počasi odpira. Vendar me nikoli ni sram, da sem gluh. Na to sem ponosen in tega niti ne skrivam.

Ste imeli kdaj občutek, da je bila hiba prednost? V košarki ste se v ključnih trenutkih lahko popolnoma odklopili in osredotočili na igro.

Ne bom trdil, da delujem popolno, ampak saj to velja tudi za slišeče ljudi. Spominjam se Aleša Pipana, selektorja reprezentance in mojega trenerja v Slovanu. Imel je izrazito hitro dikcijo. Med polčasom pomembne tekme je vzel tablo in mi narisal napotke. Drugi ga niso razumeli in potem smo malo improvizirali. Se pa spominjam pomembne tekme v Rusiji; tekle so zadnje minute, napetost je naraščala, bili smo izenačeni. Imel sem žogo za prosti met. Navijači so se drli in v tistem hipu sem se odločil, da bom izključil slušni aparat. Pred seboj sem imel mahajoče navijače, v meni pa je nastala popolna tišina. Bil sem stoodstotno osredotočen. Okolica ni obstajala.

Če prav vem, ste nato zadeli dva prosta meta in ekipo popeljali do zmage. Nekje sem zasledila, da vam je pri komunikaciji pomagal oče čudežnega dečka, Saša Dončić. Je to res?

Res je. Saša se je z menoj ukvarjal tako na parketu kot zunaj igrišča, to je bilo še že v času igre pri Slovanu. Sprejel me je v svoj krog. Želel je, da se vključim, da se s soigralci usedemo in debatiramo. On in brata Dragić sta me dvignila na začetku kariere. Pomembno je, da smo s soigralci kot družina.

Leta 2010 vas je krovna organizacija gluhih razglasila za športnika leta. Je to uspeh, ki vas najbolj pogreje pri srcu?

Takrat, ko sem prejel priznanje, sem se ozrl nazaj. Na pot, ki me je pripeljala do njega. Ko sem odšel igrat v tujino, tam nisem poznal gluhih oseb. Vendar se vidimo na ulici, po kretanju. Pristopimo drug do drugega. To je bila moja prednost, da sem v vsaki državi ustvaril krog sebi enake družbe. Videl sem, da gluhi potrebujejo sporočilo za slišeči svet, ki ga tako rado odriva. Tudi mi znamo delati. Spomnim se gluhega košarkarja iz Turčije – bil je zelo dober, vendar mu nikakor ni uspelo preiti v prvo ligo. Sam sem s prihodom v Turčijo takoj zaigral v prvi ligi, za štiri leta. Slišeči pogosto pravijo, da sem edini, ki mu je to uspelo, sam pa si želim, da uspe tudi drugim.

V tej želji ste ustvarili košarkarski kamp za gluhe in naglušne otroke, pa tudi za slišeče otroke z gluhimi starši. Zadnjega tabora sta se udeležila le dva slišeča otroka, kar je bil velik uspeh. Letos napovedujete že četrtega. Vidite v otrocih delček sebe?

Res. Iz dneva v dan smo igrali košarko in družabne igre, dokler nista naposled začela kretati. Bila sta zelo radovedna otroka. Spomnim se naglušnega dekleta iz Štajerske, ki je sicer znala zelo lepo govoriti, vendar se je počutila izolirano. Saj veste, kakšni so pubertetniki. Prišla je v naš kamp, v strahu, kaj lahko pričakuje. V nekaj dneh je spoznala, da je enaka kot drugi otroci. Nikoli ne bom pozabil njene začudene mame, ko deklica ni želela domov. To ji ni bilo v navadi. Na koncu mi je poslala zahvalno pismo, kako se je deklica spremenila in ugotovila, da na svetu ni sama.

Odraščali ste v Kranjski Gori. Kakšna sta bila vaša mladost in družabno življenje v tej hriboviti pokrajini?

Okoli sebe nisem imel prijateljev. Z dedijem sva veliko hodila v hribe, pozimi pa sem cele dneve preživel na smučeh. Resnično, pogrešal sem družbo, ker sem bil drugačen od drugih.

Pred kratkim ste s poslovnim partnerjem in tolmačem Bojanom Mordom ustvarili mobilno aplikacijo Znakovnik, s katero se lahko ljudje prilagajajo kjerkoli in kadarkoli. Gre za to, da želite na zabaven in poučen način predstaviti znakovni jezik? Tega v svetu še ni bilo.

Čutim dolžnost, da vračam družbi gluhih. V tem vidim sporočilo, da z vztrajanjem obstaja možnost. Sam sem bil del tega. Predvsem si želim, da imajo gluhi otroci to, kar sem imel jaz – dobre ljudi okoli sebe, zaradi katerih se že na začetku poti zavedajo možnosti, ki jih imajo. Nočem, da se imajo za nesposobne, da ne bodo nič dosegli. Njihova hiba ne sme biti ovira na poti do uspeha.

Besedilo: Neja Drozg // Fotografija: POP TV/Ana Gregorič

 

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri