Miha Mazzini: “No, nekdo je moral narediti nekaj, očitno sem to jaz”

miha mazzini (foto: Foto: GORAN ANTLEY) Foto: GORAN ANTLEY
Vir: Story
17. 3. 2019

Literarni multipraktik Miha Mazzini, ki s knjižnimi deli navdušuje tudi onkraj slovenskih meja, je že pred desetimi leti v besede ujel skoraj tri desetletja trajajočo slovensko sago o izbrisanih. 

Film Izbrisana se srečuje s tematiko, ki smo jo na vse načine poskušali pomesti pod preprogo, a nas njen duh preganja še danes.

Story: Kaj natančno je bil razlog, da ste napisali roman? Kateri del sage o izbrisanih je sodu izbil dno?

Dolgo sem iskal zgodbo in se pripravljal napisati scenarij. A vsaka ideja potrebuje sprožilec za uresničitev. Prav bizarno, v tistem obdobju sem si poškodoval nogo in se znašel na ugenci. Tako sem klical medicinsko sestro svoje osebne zdravnice, češ da mi odobri bolniško. In ona mi mrtvo hladno odgovori: “Počakajte. Kako pa naj vem, da ste polomljeni? Naj vas pripeljejo sem, da se prepričam na lastne oči.”

Uh! Z veliko mukami sem si priskrbel prevoz, da se je res prepričala o mojem mavcu. Še zdravnica je bila presenečena, češ kaj pa se gre, uboga medicinska sestra pa se je hitela opravičevati, češ da ji je to ukazal računalnik. V tem trenutku se mi je utrnilo. Tudi ukaz o izbrisu je prišel od zgoraj, potem pa so računalniki od uradnikov zahtevali, da uničujejo dokumente in preganjajo izbrisane. Zanimivo, kdaj človek neha biti človek in postane služabnik računalnika.

Story: V Sloveniji se vsi, z vodilnimi vred, v širokem loku izogibajo tej tematiki.

Vsi! In kar je najzanimivejše … Roman je bil izdan tudi v tujih jezikih in danes se mi oglašajo bralci iz tujine, češ da imajo dolgoletne prijatelje iz Slovenije, ki jim tega problema še nikoli niso omenili. Niti enkrat. Najsi bodo levi ali desni, vsi molčijo. Izbrisani so kot umazana družinska skrivnost. Nihče se ne baha s tem. (grenak nasmeh)

Story: Gre za nekakšno tabu temo?

Na neki način gre za globok sram. V vseh teh letih nihče ni naredil nič. Levi, desni, srednji, zeleni, plavi ... Nihče. Potem pa so sklicali še celo referendum. Referendum o človekovih pravicah je vedno problematična stvar. Danes pa je tako nastala kolektivna krivda, sramota. Zdaj … Ste kdaj obiskali družinsko terapijo? Katerokoli obliko družinske terapije? Ko ste mladi, mislite, da se svet začne z vami, ko pa obiščete katero izmed terapij, nenadoma na plan pridejo grehi dedov in pradedov. Neka blazna gmota se valja naokrog in povzroča veliko nelagodje. Tako je tudi z izbrisanimi in čas je, da o tem dobimo tudi film.

Story: Je bilo o tako pereči tematiki težko najti prave sodelavce?

Dejstvo, da sem po scenariju napisal roman, kaže, da sem skoraj opustil misel na film. Ob tej priložnosti se moram res zahvaliti producentu Frenku Celarcu, saj bi sicer ostalo le pri romanu. Ni odnehal. Fenomenalno. Proces je sicer trajal kar deset let, kar pomeni, da ni bilo lahko. A saj veste, dobre stvari v življenju nikdar niso lahke. (smeh)

Story: Ste se v procesu kdaj postavili v vlogo akterjev filma, v vlogo izbrisanih?

Seveda. Ena izmed mojih tematik so vedno krivice, to je posledica otroštva. Druga tema je identiteta. Šele zadnjič sem prišel do misli, da sem si v času, ko so pripravljali izbris, izmislil roman Zbiralci imen. Govori o nadnaravnih silah, ki ljudem jemljejo identiteto. Istočasno pa so to počele tudi neke povsem naravne sile. (smeh) A mislil sem, da se bodo stvari že uredile. Verjetno nas ni bilo malo, ki smo bili prepričani o tem. Potem pa sem dojel, da nihče ne bo nič rešil. Bil sem prepričan, da bo to postala tematika v poplavi romanov in filmov, pa nič. Takrat sem imel majhne otroke, tako da sem se ukvarjal z drugimi rečmi. Izjema so Pričevanja in dokumentarni filmi, literarnih in filmskih del pa ni. No, nekdo je moral narediti nekaj, očitno sem to jaz.

Story: Nekdo vas je očitno izbral za to vlogo. (smeh)

Ja. (smeh) Ne vem, a od zgoraj ali od spodaj!

Story: Mi zaupate, ali ste med delovnim procesom stopili tudi v stik z izbrisanimi?

Najprej sem se lotil pregledovanja pričevanj, ko pa sem želel stopiti v stik z izbrisanimi, ljudje niso želeli spregovoriti. Zanimivo, da sem tudi med procesom filma sodeloval z ljudmi, ki so bili izbrisani. To sem izvedel po naključju, pa še takrat o tem niso želeli razlagati. Še danes se bojijo izpostavljati. Če vas država naenkrat odseka, ste dobili lekcijo za vse življenje in ste raje tiho.

Story: Tiho pa je bila tudi javnost, ki ni zahtevala rešitve problematike. Tiha večina.

Tiha večina … To je zanimiv pojav. Antropologi danes lahko analizirajo množična linčanja. Neverjetno malo ljudi izvaja linč, preostala množica pa stoji zraven in jih kuri. To je tiha večina, ki dejanju daje težo. Ta podpora daje tem, ki izvajajo 'linč', občutek, da vsi stojijo za njihovimi odločitvami in dejanji. Včasih tiha večina tudi spregovori. Znani so primeri, ko so v drugi svetovni vojni vdrli v enega izmed romunskih vrtcev, kjer so želeli otroke natakniti na mesarske kavlje. V tistem trenutku pa je eden izmed napadalcev le prišel k pameti, češ kaj pa delamo, in so pustili te otroke pri miru.

Story: Se vam zdi, da je za to 'tišino' krivo preveliko ravnodušje?

Menim, da ne, mislim, da je le herojstvo našlo ventil na spletu. Včasih, če se niste strinjali z nečim, ste morali to na ves glas izraziti, danes pa podpišete deset peticij na spletu, napišete nekaj komentarjev na forum in spremenite status na družabnih omrežjih. In ste naredili svoje! Herojstvo je postalo internetno. Včasih so junaki morali vstati in se izpostaviti.

Story: Danes seveda to ni več zaželeno.

To je povsem odvisno od kulture. Slovenstvo ne mara ljudi, ki se preveč izpostavljajo.

Story: Če vzamem primer Luke Dončića, aktualnega slovenskega heroja, ki dela čudeže pod ameriškimi koši. Kljub izjemnemu uspehu boste med spletnimi komentarji našteli za cel koš negativnih.

Vse družbe so zgrajene tako, vprašanje je le, kako hitro se družba sproži, da človeka potisne navzdol. V Sloveniji zelo hitro. Dončić je pobegnil v Ameriko, tako da ga vaški fantje le ne morajo premikastiti za prvim vogalom. (smeh) To izvira še iz prazgodovine. Štiristo tisoč generacij smo preživeli v lovsko-nabiralniških skupnosti, in če je nekdo izstopal, potem je pobral vso hrano ter vse ženske. Tega le ne moremo dovoliti.

Story: Je sicer na obzorju že nova tematika?

Pred poletjem bo izšel moj novi roman o spolnem turizmu. Zanimiv mi je fenomen moških, ki hodijo na Tajsko, še bolj pa ženske, ki potujejo v Afriko zavoljo spolnega turizma. Tudi Slovenke. A to ni spolni turizem, temveč Bela masajka. Romantika. Prav to me je začelo zanimati. Zakaj ženske potrebujejo to blazno zgodbo, moški ne. (smeh) Imam tudi že scenarij za naslednji film. Jeseni sem pogosto tekel mimo napol zgrajenega stožiškega kompleksa. Kaj, če nekdo, ki je bankrotiral in vložil ves denar, dobi ponudbo, da se mu odplačajo vsi dolgovi, če žrtvuje svojega sina.

Story: Uh, to zveni zelo svetopisemsko.

Zelo, zelo. (smeh) Tudi na goro hodi na koncu. Nimaš kaj, odraščal sem ob versko blazni stari mami. (smeh)

Story: Pa bo tudi tokrat treba čakati desetletje?

Ne, upam da ne. Izbrisana je doživela izjemen uspeh v tujini, upam, da ga bo sprejelo tudi slovensko občinstvo. Veste, sem že starejši občan, nočem čakati deset let na naslednji film. (smeh)

Film Izbrisana

Od 28. februarja si lahko na filmskih platnih ogledate pretresljiv režijski prvenec slovenskega pisatelja in scenarista Mihe Mazzinija v produkciji Gustav filma, ki stoji tudi za najbolj gledanim slovenskim filmom v predlanskem letu Košarkar naj bo. Izbrisana, posneta po istoimenski literarni predlogi, je ganljiva zgodba o brezpogojni ljubezni, ki odstira boj malega človeka z brezčutnim sistemom. Ko se posameznik spopade z neizprosno birokracijo, je to bitka z mlini na veter. Izbrisana je zgodba o samski mamici Ani, ki v porodnišnici ugotovi, da je ni v računalniških sistemih, da uradno ne obstajata ne ona ne njen novorojenček.

Je zgodba o tem, kaj se je dogajalo Slovencem, rojenim na napačnem koncu razpadle države, ki so jim v devetdesetih letih na upravnih enotah luknjali osebne izkaznice. Kaj se zgodi, če izpadeš iz sistema? Lahko te izženejo iz države, morda ti sosedje zasedejo stanovanje, ostaneš brez službe, zdravnika, celo otroka … Anino mrzlično iskanje rešitve se prelevi v napeto zgodbo, ki spotoma podrobno razišče anomalije slovenskega družbenega sistema. V filmu igrajo Judita Frankovič, Sebastian Cavazza, Izudin Bajrović, Doroteja Nadrah, Silva Čušin …

Besedilo: Nika Arsovski // Fotografije: Goran Antley, Izbrisana Press

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story05/2019

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Nova Story že v prodaji

Story 05/2019

Story 05/2019, od 28. 02. 2019

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri