Metka Albreht: "Ženske smo preveč kritične do svojega telesa"

Metka Albreht: "Ženske smo preveč kritične do svojega telesa" (foto: osebni arhiv) osebni arhiv
Vir: Story
19. 11. 2018

Biti ženska v sodobnem svetu ni enostavno. 

Pričakovanja, ki nas obdajajo, nam ne dopuščajo napak, najhujši pa niso kriteriji javnosti, temveč kar tisti, ki si jih postavljamo sami. Prav zato je pogovor z Metko Albreht prava osvežitev. Ko sva se slišali prvič, se je predstavila kot ‘ta skodrana Metka’, iz njenega glasu je velo veselje, ki bi osvetlilo še tako turoben dan.

Story: Ali danes še vedno uživate v svojem delu kot nekoč?

Ja. Zelo. Z leti sem se začela še bolj zavedati, kako pomembno je, da počneš stvari, ki te dopolnjujejo, vsakodnevno razveseljujejo. Tako ponedeljki niso morbidni, ker moram po sladkem vikendu po opravkih. Rada opravljam svoj poklic. Rada imam ljudi, s katerimi delam in ki jih vsakodnevno srečujem na svojih službenih obveznostih. Veliko mi pomeni že prijazen pozdrav vratarja ali prodajalke, pri kateri si oblačila bodisi izposojam bodisi kupujem. Dajo mi vedeti, da me sprejemajo in da jim tudi jaz polepšam dan, z nasmehom ali pa s sproščenim čvekom.

Story: Kako se je sicer spremenil vaš odnos do poklica v vsem tem času? Danes gledate na stiliranje z drugačnega zornega kota?

Niti ne. Moje vodilo je, da se mora vsak posameznik v oblačilu dobro počutiti, pa naj bo to politik, TV-voditelj, igralec ali pa maturantka. Pri ljudeh, ki imajo že nekako izoblikovan slog, so spremembe stila minimalne, pri mlajši generaciji pa je lahko vpliv večji. Dejstvo pa je, da združim svoje videnje in njihov karakter, želje in počutje. Če govoriva o stajlingih za TV-zaslone, zagotovo bolj poslušam svoj občutek, kot pa sledim modnim smernicam. Oko kamere je drugačno od tistega, kar prinaša moda na ulice oz. modne piste. Na primer stvari, ki so ‘oversize’, zagotovo niso televizične in skazijo žensko postavo. Visoko zaprti suknjiči in puliji za kamero niso priporočljivi, saj je mikrofon preveč skrit pod brado, zvoki iz ust pa se projicirajo naprej ... Tukaj bi lahko govorila še in še. V tem času pa se je vseeno nekaj spremenilo. Dovolim si kakšnemu projektu reči ne. Dovolim si biti samo mama, in ne deklica na klic. In ta občutek mi je prinesel mir in zadovoljstvo, ki ga 25 let nisem poznala.

Story: Sta vam tek in vadba nekakšen odmik od delavnega ritma? Je bil to tudi razlog, zakaj ste začeli?

Tečem že od osnovnošolskih dni. Takrat je bil nujen del šolskih telovadnih ur. Bila sem hitra, vzdržljiva. Vse v enem. Atletike pa nisem želela trenirati. V pubertetniškem obdobju mi je bila fora, da na tekaških tekmovanjih prehitim tiste natrenirane, (smeh) in to je bil zame osebno velik uspeh. Z leti pa sem v teku našla nekaj več. Ne samo kondicijsko pripravljenost, ampak tudi čas, ki je bil namenjen samo meni. Čas, ki sem ga izkoristila, da sem si prevetrila glavo od napornega delavnika in prehitrega življenjskega tempa.



Story: Kako na vas vpliva narava?

Nikoli ne tečem ali hodim s slušalkami v ušesih, kaj šele telefonom. Še manj pa, da imam na roki uro. Ne maram, da mi tehnika diktira tempo in čas. Ne potrebujem umetne spodbude, da se odklopim. Enostavno obujem superge in se z gozdom, naravo zlijem. Poslušam ptičje petje, šum listja. Zaprem se v svoj svet in razmišljam o tisoč in eni stvari. Moj mir morebiti kdaj zmoti srna ali zajec ... Domov pridem predihana, nadihana s svežim zrakom in čistimi mislimi.

Story: Kaj vam je glavna motivacija pri hribolazenju?

Hribi mi dajo še nekaj več. Tam sem bliže nebesom. (smeh) Napori, ki jih čutim ob hoji v hrib, mi dajo vedeti, da sem živa. Čutim noge, ki delajo korake, in se zavem, da sem srečen človek. Vidim, hodim, tečem ... Hvaležna, da imam vse to. Ko pridem na vrh, sem dvojno poplačana. Prvič, odložim breme, ki ga morebiti nosim v srcu, in drugič, dobim razgled. Barvno paleto glede na letni čas. Domov prinesem kup lepih fotografij in dobro voljo. Ampak takšno, nalezljivo. Ste mogoče že kdaj srečali hribolazca, ki je tečen? (smeh)

Story: Pretekli ste že lepo število maratonov. Se spominjate svojih maratonskih začetkov?

Prvega masovnega teka ne pozabiš nikoli. Ljubljanski maraton, ki mi je pokazal in odprl oči, da ima takšen tek nekaj več. Da te napolni z energijo in ti da motivacijo, da greš prek sebe in spoznaš, da zmoreš več. In ko sem začutila ta utrip, ta športni duh, sem prijatelju maratoncu segla v roke in obljubila, da pretečem vseh šest največjih svetovnih maratonov. In sem jih. V dveh letih in pol. Zadnjega noseča. (smeh)

Story: Kaj pa vam je bila na začetku največja ovira?

Ovira? Nisem imela zadržkov, ne ovir. Postavila sem si cilj in trdno željo, ki je bila tako velika, da je pripomogla k temu, da sem vstajala ob treh zjutraj in odtekla parkrat na teden 35 kilometrov. Ko pogledam nazaj, sem bila res pridna in zmotivirana. Bila sem mnenja, da morajo biti kilometri v nogah ... Tekla sem v času, da družinske obveznosti niso trpele, in jih poskušala ne obremenjevati s svojo obsesijo.

Story: O čem razmišljate med tekom?

O vsem. O službi, težavah. V glavi dodelam kakšen outfit, razmišljam o otrocih. Moji najstnici, ki me pri teh letih še bolj potrebuje kot kdaj prej. Predelam slabo, razmišljam o dobrem ... Po glavi mi gre tisoč in ena stvar. Zaključek pa je vedno isti. Oprostim, predelam in si rečem: ‘Metka, srečen človek si!’

Story: Če se ne motim, se posvečate tudi jogi. Zakaj?

Hm. Spoznanje, da je čas, da včasih počnem nekaj, kar me umirja. Pomiri. Kljub svojim letom imam še vedno občutek, da umirjene vadbe niso zame. Da moram biti nenehno v pogonu, kjer z aktivnim športom v sebi zbudim levinjo. Saj klasična joga mi še vedno ne sede. Miselno še nisem tako zrela. Grem poskusit, in ko sem tam, gledam na uro. Dolgčas mi je ... Ja, vem, čudna sem. Mi je pa všeč terapevtska joga. Katjine (terapevtka) roke me pocrkljajo, njen glas pomiri. Uspe mi odklopiti vse obveznosti in samo biti. Jaz in moje dihanje. Res me poboža v dušo in srce.

Story: Kakšen je vaš odnos do današnjega mnenja, ki na prvo mesto postavlja zunanji videz? Torej tudi telesno vadbo zaradi dobrega videza.

Saj se jaz tudi večkrat pohecam, da tečem zato, da mi rit dol ne pade. (smeh) V bistvu pa je pomen precej bolj globalen. Tečem, da sem fit. Tečem, da sem kondicijsko močna, da mi uspe pripraviti službene stvari v času, ki ga marsikdo ne spelje niti v 14 dneh. Tečem, da se prediham in sem potem nasmejana, in tečem, da se v svoji koži počutim odlično. Mislim, da je pomembno, kako se dojemamo. Kaj je lepota? Perfekcija? Daleč od tega. Pomembna sta energija, ki jo človek izžareva, in notranje zadovoljstvo. Slike, ki jih gledamo po spletih in družabnih omrežjih, so pa tako ‘sfejkane’ in obdelane, da je včasih še šmarnogorski vzhod videti, kot da je v tropih. (smeh)

Story: Glede na to, da ste ves čas vpeti v modni svet, kjer prevladujejo mlada, suhljata dekleta, je to kdaj vplivalo na vašo samopodobo?

Niti ne. Kot najstnica sem sicer želela imeti bolj suhe noge. Tiste, ki so brez mišične definicije, kar se kot športnici želja ni mogla uresničiti. Sicer pa sem se hitro začela zavedati svojih adutov. Verjetno sta za to kriva vzgoja in očetovo pihanje na dušo. Okrog sebe je imel tri ženske in resnično je znal deliti komplimente. Ne glede na to, da so bili očetovi, so mi prijali in priznam, vse skupaj se pozna še danes. (smeh) Ne glede na svoje gube, leta in zavedanja, da nisem več rosno mlada, se imam neizmerno rada. Včasih o sebi tako lepo govorim, da se mi vsi smejijo. Moj Matjaž pogosto izpostavi, da tako kot sama sebe pohvalim, me on nikoli ne more preseči.



Story: Doma imate najstnico. Kaj mislite o idealih sodobnega časa in kako po vašem mnenju ti vplivajo na dekleta v najstniških letih?

Ja, vplivajo. Predvsem na tiste otroke, katerih starši v prenatrpanem delavniku ne najdejo časa, da se z njimi pogovarjajo, razglabljajo. Tako na hitro, ko Alino pogledam, vidim samostojno in navihano damico, ki ji grem tu pa tam rahlo na živce. Ko pa se malo bolj poglobim, vidim v njenih očkih kup vprašanj, kup želja in potrebe, da sem ob njej. Da si vzamem čas samo zanjo in najine debate. Takrat se odpira kot spužva. Vse mi pove, vse razloži. In potem se mi ta moja najstnica iznenada kar vrže v naročje in mi reče, da me ima rada ... hjooooj. Ne zaveda se, kaj takrat vzbudi v meni. Tako ali tako sem pa povedala preveč. Zdaj lahko samo upam, da tega ne bo prebrala, da mi doma ne bo lekcije držala: “Mami, mami, spet govoriš, zakaj se najinih dogovorov ne držiš!” (smeh)

Story: Se je vaš odnos do telesa čez čas kako spremenil?

Seveda. Skozi različna obdobja svojega življenja sem postala manj kritična. Bolj kot kdajkoli se imam rada in sprejemam v celoti vse, kar je na meni. Hvaležna sem življenju, da sem zdrava. Da lahko tečem in hodim. Da imam dva zdrava otroka in partnerja, na katerega sem še vedno nora. Pa da ne bo pomote. Tudi med nama pridejo viharji in strele. Samo je potem tako luštno, ko posije sonce, saj se ob takih trenutkih še bolj zaveva, da se imava rada in da po vseh teh letih znava biti še sama! (smeh)

Story: Menite, da smo ženske preveč kritične do svojega telesa?

Huh. Ja. In to ne samo do svojega telesa, že to, da ženska v današnjem času pomeni, da je perfektna v vseh pogledih, je narobe. Moderna ženska želi biti lepa in z več plastmi pudra in make upa prikrije vsako nepravilnost. Želi biti izobražena, je ambiciozna in poleg vsega še uspešna v poklicu, ki ga opravlja. Seveda ne skrbi samo zase, ampak za celotno družino. Nikoli ne pokaže, da je ranljiva in da česa ne zmore. In ja, postajamo ženske, ki izgubljamo skoraj vse, kar je ženskega, saj postopoma prevzemamo vlogo moškega. In ko to pišem, se zavem, da včasih tudi jaz igram robota, ki vse zmore. In ne, nočem tega. Želim si dovoliti, da sem krhka. Da potrebujem moškega ob sebi, ki me bo znal potolažiti in varovati in ki mi bo znal vbiti v glavo, da sem okej točno takšna, kot sem!

Besedilo: Nika Arsovski // Fotografije: Helena Kermelj, Vid Rotar, osebni arhiv

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story23/2018

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Nova Story že v prodaji

Story 23/2018

Story 23/2018, od 25. 10. 2018

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri