Fotografi s fotoaparatom 'pišejo' zgodbe, a včasih so že zgodbe o nastanku fotografij izjemno zanimive.

Velenjčan Matej Vranič se ukvarja s studijsko, pokrajinsko in portretno fotografijo, zadnja leta pa vse več tudi z videoprodukcijo. Pri čemer med njimi ne dela razlike. »Vsako naročilo vzamem resno, pri tem pa poskušam izpolniti naročnikove želje in svoje predstave, kaj je dobro opravljeno delo,« razloži 43-letni fotograf, ki je v tem poklicu dobro desetletje. Pred tem je bil nekaj let amater oziroma – kot pravi – polprofesionalec.

Ko je pri 25 letih prvič napravil resnejše fotografije, si ni znal predstavljati, da bo to nekoč njegov poklic. Tako je bil še nekaj let razpet med službo v Gorenju, kjer je bil zaposlen kot strojni tehnik, in fotografijo, nato pa je zbral pogum in se odločil zgolj za fotoaparat. Kar bi se lahko, če sklepamo po enem od njegovih prednikov, zgodilo že veliko prej. »Fotograf je bil že moj ded. Kot radoveden otrok sem brskal po njegovih stvareh, a ker je bil strašno občutljiv, je studio pred mano vedno zaklepal.« Tako se je fotografirati učil predvsem na lastno pest, deloma pa tudi v okviru izobraževanja na srednji šoli za oblikovanje in fotografijo.

Med poklicnimi izzivi ima pri Mateju posebno mesto narava. Natančneje divje živali. »Že kot majhen sem veliko časa preživel v gozdu in na poljih okoli doma,« pove. »Kar se mi je zdelo zanimivega, sem si vedno zabeležil.« Ko je veliko pozneje fotoaparat postal njegovo delovno orodje, so prosto živeče divje živali pomenile poseben izziv. Njegove oz. njihove fotografije so se najprej znašle na stenskih koledarjih in na razstavah z živalsko tematiko, pozneje pa tudi v revijah.

Potrpežljivost, iznajdljivost

Kako težko je narediti dober posnetek divje živali, se je lahko prepričal vsak, ki je poskušal fotografirati ptice, ki pridejo pozimi v krmilnico na domačem oknu ‒ ker le redko obmirujejo, je že to kar težko. Kaj šele oster posnetek lastovke, ki je v hitrem preletu v kljun zajela vodo iz luže, ali nočni posnetek sove v letu! »Živali pogosto fotografiram zelo od blizu, saj jih lahko tako gledalcu veliko bolje predstavim,« pravi Matej.

Takšno fotografiranje zahteva ne samo veliko časa, ampak tudi izjemno vztrajnost, dobro poznavanje vedenja živali in iznajdljivost, ki meji na umetnost. »Fotografiram jih pravzaprav za svojo dušo, kar delam večinoma pozno jeseni in pozimi, ko imam za to čas,« pove. Tako je lažje razumeti, da je fotografiranju ob vodi živečega vodomca namenil tri mesece. »Skoraj vsak dan sem se ukvarjal z njim, saj ni bil pripravljen pozirati,« pravi. Reportažo o tem pisanem ptiču je pozneje objavila slovenska izdaja revije National Geographic, podobno kot tudi o kragulju, kmečki lastovki, sovi mali uharici, netopirjih ... Zaradi njih je Matej Vranič po mnenju številnih najboljši slovenski fotograf na tem področju.

S pomočjo akvarija in friteze

In kako poteka tako fotografiranje, kako je na primer nastal podvodni posnetek vodomca z ribico v kljunu? Zgodba je malo daljša. »Ko sta Velenjsko in Škalsko jezero, kjer drugače lovi, zamrznili, se je preselil na nezmrznjeni potoček, ki ju povezuje,« pojasnjuje. »V ribogojnici sem kupil mlade ribice in akvarij, v katerega sem jih dal, postavil ob potok.« V akvarij je dal še kamenje in zelenje, tako da je bilo okolje podobno naravnemu, nadenj pa postavil kol. »Vodomec vedno preži na plen z veje nad vodo. Ko je odkril ribice v akvariju, je hodil nanjo in z nje 'skakal' po plen. Jaz pa sem v bližini postavil maskirni šotor, poleg akvarija pa fotoaparat in tako sem ga fotografiral pod vodo z ribico v kljunu.«

Podobno domiselnost je zahtevala fotografija pisanega ptiča, ki se dviga iz vode s plenom kljunu. »V potok sem dal mrežo friteze, jo potopil do roba in vanjo dal ribice. Tako sem lahko natančno nastavil fokus in globinsko ostrino oziroma vodomca pripravil do tega, da se je potopil na točno določenem mestu.« Fotografiranja živali se po lastnih besedah torej loteva podobno kot fotografiranja v studiu ‒ v okoliščinah, ki so vnaprej natančno določene. »Drugače bi lahko sedel ob potoku sto let, pa ne bi dobil dobrega posnetka.«

Vprašanje pristnosti in etike

Dobra fotografija živali je lahko tudi stvar naključja, »ampak če hočeš napraviti dobro reportažo o neki živali, potrebuješ več različnih fotografij ‒ med lovom, med hranjenjem, na gnezdu, med spopadom za samico ali teritorij ... Da bi po naključju napravili take fotografije, pa je skoraj nemogoče.«

Na vprašanje o pristnosti in o kritikah, ki je mogoče včasih slišati na račun insceniranja posnetkov, odgovarja: »Kritizirajo tisti, ki ne razumejo, da obstajajo ljudje, ki so pripravljeni mesece posvetiti stvari, za katero bodo dobili samo mizeren honorar. In pa tisti, ki menijo, da se živali lahko fotografirajo le od daleč. A če hočeš žival približati gledalcu in mu predstaviti drugačen živalski svet, moraš napraviti njene fotografije v okolju, kjer bo 'zablestela'. Pri tem moraš pozabiti na vložen čas in denar, zanimati te mora le dober posnetek.« Pri tem pa se postavlja vprašanje o etičnosti in motenju živali. Matej ob tem prikimava. »Živali, še zlasti mladičev, ne smemo po nepotrebnem vznemirjati. V zvezi s tem obstaja tudi precej stroga zakonodaja in prav je tako.«

Ne za vsako ceno

Nato pove, kako je fotografiral mladiča male uharice. »Po letu dni dela mi je za reportažo manjkal samo še posnetek mladiča v gnezdu. 'Na seznamu' sem imel pet gnezd, a je dve izropal kragulj, na eno se je v nevihti podrlo drevo, eno je bilo nedostopno ... Ko sem pridobil potrebno dovoljenje, sem šel v Prekmurje k edinemu, ki mi je preostalo. Na drevo, oddaljeno kakšnih 30 metrov od drevesa z gnezdom, sem postavil fotoaparat in daljinsko vodeno kamero. Precej visoko sem moral splezati; če bi padel, bi se slabo končalo. Nato sem s tal prek zaslona od daleč opazoval gnezdo in v primernem trenutku z daljinskim sprožilcem fotografiral mladiča.«

Matej je za fotografijo pripravljen narediti veliko, a pravi, da ne za vsako ceno. »Postaviti si moraš mejo, prek katere ne smeš iti. Malo za šalo, malo zares pa pravim, da moraš živali za dober posnetek 'plačati.' Jaz sem 'svojega' vodomca pošteno krmil. Mislim, da me je že po nekaj dneh, ko sem prihajal k potočku, poznal. Ko sem pripravljal akvarij z ribicami, je takoj priletel in samo nekaj metrov stran čakal, da sem mu pripravil kosilo. Najbrž sem mu tako pomagal preživeti mrzlo zimo.«

Podobnih zgodb ima Matej še veliko. Denimo tisto o sovi, ki jo je privabil s predvajanjem posnetkov mišjega cviljenja, ki si ga je na mp3 prenesel s spleta, pa o kragulju, ki ga je vso zimo krmil s piščanci, kupljenimi v trgovini, o lisici, ki mu je s krmišča poskušala odvleči sekiro ...« Zaradi podcenjenosti fotografije se zadnja leta ukvarja predvsem s komercialno videoprodukcijo. »Pripravljam pa tudi film o pticah v vlogi 'glavnih igralcev', in sicer s filmsko tehnologijo. Ogromno časa in tudi denarja sem vložil vanj in zdaj sem v sklepni fazi.« 

Besedilo: Marjan Žiberna
Fotografije: osebni arhiv Mateja Vraniča

10. avgust 2017 Trači › Domači trači foto: osebni arhiv Mateja Vraniča
Jana

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Jana

Naročite se na revijo Jana:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Cosmopolitan

Letna naročnina (12 izvodov) + DARILO

Cena s popustom: 40,70 €

REDNA CENA: 47,88 €

Prihranim 15 % in prejmem DARILO: eno najbolj priljubljenih dezodorantnih krem ta hip – Nelipot Shac. Vrednost darila je 11,99 €.

NAROČITE ZDAJ

Nova

Letna naročnina (52 izvodov)

Cena s popustom: 77,61 €

REDNA CENA: 103,48 €

NAROČITE ZDAJ

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri