Maša Merc uživa v družbi svojih dveh sinov

28. 1. 2017 | Vir: Story
Deli

Življenje z dvema otrokoma ni lahko, kar ve tudi mamica Maša Merc. Je pa materinstvo zagotovo nekaj najlepšega, kar se lahko ženski zgodi. Nam je nekdanja miss Slovenije zaupala, kakšni so njeni dnevi in kako se spoprijema z vsakodnevnimi izzivi.

Story: Ste mamica osemletnemu Stašu in štiriletnemu Jašu. Ali veliko časa posvečate vzgoji in kako naporno je, če sta doma dva navihana otroka?

V bistvu ni nič bolj naporno, če imaš dva otroka ali enega. Razlika je le v tem, da pri drugem resnično ne kompliciraš tako, kot si pri prvem. Točno veš, kaj lahko pričakuješ in kaj te čaka. Praktično te skoraj nič več ne preseneti.

Story: Kako pa se sinova razumeta med sabo? Vam večji Staš pomaga?

Staš mlajšega bratca vodi na poti odraščanja in glede tega je Jašu veliko lažje. Starejši bratec ga aktivno vključuje v svoje življenje. Staša velikokrat pohvalim in mu dam občutek, da stvari odlično opravi s tem, ko bratca ne odriva proč, ampak mu pomaga in se z njim igra. Socializacija drugega je s tem veliko lažja.

Story: Je lažje, če je v družini en otrok ali če sta dva?

Ko sem imela le Staša, sem bila edina v njegovi bližini in ospredju. Na neki način njegov animator. Zdaj je Jaša njemu in obratno. Zamotita drug drugega in s tem je tudi meni lažje. Če bi imela še tretjega, bi verjetno zadeve stekle že same od sebe. (smeh) Je pa veliko lažje z vidika organizacije. Vse je dvojno. Računati moraš na zahteve in urnik enega otroka ter seveda drugega.

Story: Kaj pa tretja nosečnost? Bi še imeli morda kakšnega otroka?

Nikoli ne reci nikoli. Če bi mi zdaj recimo nekdo rekel, da bom rodila punčko, bi bila noseča jutri. (smeh) Upam, da mi nihče ne bo zameril, če imam ob dveh fantkih takšne misli.

Story: Staš je bil pred božičem star osem let. Kako ste praznovali in kakšen je Staš?

Prvič smo imeli doma njegove sošolce in bilo je precej pestro. Stašu socialne veščine niso tuje in ne povzročajo težav. Je zelo komunikativen, radoveden, samozavesten, rad ima ljudi, družbo, rad nastopa, sodeluje. Jaša je drugačen. Je bolj rezerviran, previden, a ko osvoji teren in se počuti dovolj varno, postane pravi mali navihanec.

Story: Veliko časa ste s sinovoma. Kako je bilo, ko sta šla v vrtec in šolo?

Otroci so čustveno navezani na starše. Želijo jih imeti v bližini, še posebej, če se znajdejo v novem okolju. Pri vstopu v vrtec in nato še v šolo se mi je prav zaradi tega zdelo zelo pomembno, kako se bom jaz kot mama odzvala na to prelomnico. Vsi namreč vemo, da otrok doživlja svet okoli sebe skozi doživljanje najbližjih. Torej, če je strah mamo, bo najverjetneje strah tudi otroka!

Story: Ste si kdaj rekli, da ne zmorete vsega?

Vsaka mamica, ki ima dva otroka, se znajde pred takšnimi situacijami. Jaz sem to doživela ob rojstvu Staša. Rodila sem decembra, bilo je mrzlo, tako da sem večino časa preživela doma. Potem so tukaj še dojenje in kulturna pričakovanja glede tega, kako naj bi se dojenčki prehranjevali in spali, medtem ko sta realnost in biologija nekaj čisto drugega. Prav tako je prisotna idealizirana medijska podoba urejenih mamic v čipkastih spalnih srajcah in spečih dojenčkov. Danes mi je kristalno jasno, da vsaka stvar potrebuje svoj čas in da ni bližnjic. Tako, kot se razvija otrok, se razvija mama! Hvaležna sem za to izkušnjo, priložnost, čudež!

Story: Sicer pa ste tudi precej športno aktivni. Kako še preživljate proste trenutke? Vem, da veliko kolesarite! (smeh)

Največkrat jih res izkoristim za šport, kino, obisk gledališča, kakšno masažo ali kvaliteten klepet s prijateljicami. Kolesarila sem pa ves čas nosečnosti in seveda zdaj še veliko več. Ko sem aprila rodila Jaša, sem junija že kolesarila na Urban. Zelo pomembno je, da se ukvarjamo s športom. Veliko lažje preživimo dneve in tempo, ki ga narekuje družba.

Napisala Mihaela M. Kocbek
Fotografije Osebni arhiv, Natalija Jelušič Babič

Nova Story že v prodaji

Story 04/2017

Story 04/2017, od 19. 01. 2017