Se spomnite filma o Matildi in o tisti prijazni učiteljici, ki je posebni deklici vrnila vero v dobre ljudi? Tako nekako smo se počutili, ko smo se v aprilskem vremenu ob koncu maja sestali s profesorico glasbe in zborovodkinjo Marjetko Kozmus, ki s posebnim čutom za otroke dela in ustvarja na Gimnaziji Ledina.
Da v njenem življenju resnično vse izvira iz ljubezni, nam je postalo jasno že v trenutku, ko nam je s posebnim leskom v očeh začela pripovedovati o svojih glasbenih začetkih, z enako čutnostjo pa je nadaljevala tudi tedaj, ko je beseda nanesla na podvige z učenci …
Story: Med vami in glasbo je čutiti neko pristno ljubezen. Ali ta izvira že iz otroštva?
Pravijo, da sem vedno pela, in ko gledam svoje fotografije iz otroštva, jim moram verjeti. Na njih pojem, ko se igram, potepam pri sosedih, ko zalivam rože … Izmed vseh teh otroških fotografij pa mi je najljubša tista, ko bratu Petru in meni poje prababica. Imela sem dobri dve leti, ne spomnim se naslova pesmi, spomin na njen mili glas pa bo vedno v meni. Vedno bom hvaležna staršem, da so tako meni kot mojim štirim mlajšim bratom omogočili, da smo se učili kakšnega inštrumenta.
Živeli smo na hribovski kmetiji, kjer dela nikoli ne zmanjka, zaslužek pa ni bil tolikšen, da bi starši lahko ugodili vsaki naši prošnji. Nakup inštrumenta je torej pomenil precejšnje razkošje, za starše pa nemalokrat predstavljalo odpovedovanje. Brat Peter je dobil kitaro, Toni je igral flavto in trobento, Jaka ima bariton, Aljaž pa harmoniko. Meni so kupili čudovit nov pianino, za katerim sem presedela ure in ure, ko sem vadila za nastope in izpite v nižji glasbeni šoli ter pozneje, ko sem bila srednješolka in študentka na Akademiji za glasbo. Kot otroci smo velikokrat zaigrali skupaj ob različnih priložnostih in praznikih. Doma smo imeli kmečki turizem, kjer so gostje skoraj vedno po mamini odlični hrani pričakovali še nastop Kozmusovih otrok, zapeli in zaigrali pa smo tudi na šolskih ter občinskih prireditvah.
Story: Ste bila kdaj tudi sami del zbora?
Prvi in drugi razred sem obiskovala na podružnični šoli v Henini. V šoli nas je bilo sedem otrok, učiteljica Milena in kuharica. Imeli smo tudi šolski zbor, v katerem nas je bilo aktivnih vseh sedem šolarjev. Ker so to idilično šolo zaprli, sem od tretjega razreda obiskovala osnovno šolo v Rimskih Toplicah, vsa leta pela v šolskem zboru in ga včasih spremljala kot pianistka. V srednji glasbeni šoli je pevski zbor obvezen predmet, ki smo ga vsi, ki nismo igrali v orkestru, obiskovali tri ure na teden, na akademiji sem pela v komornem zboru, ob tem še v zboru, ki je pel le gregorijanski koral, in ker sem želela peti še več, sem odšla na avdicijo k Ljubljanskim madrigalistom ter h Komornemu zboru RTV Slovenija ter obe uspešno opravila.
Story: Kdaj ste se prvič poskusili kot zborovodja?
Bila sem še srednješolka, ko mi je bila zaupana naloga zborovodkinje in organistke domačega cerkvenega zbora na Razborju pod Lisco. Zbor so sestavljali zelo srčni pevci in še vedno se rada spomnim kakšnih božičnih ali velikonočnih praznovanj, ko smo zveneli res slovesno.
Story: Verjetno pa je delo z odraslimi precej drugačno od tistega z otroki? Ste že ugotovili, nad kakšno glasbo se dijaki najbolj navdušujejo?
Dijakov ni težko navdušiti za katerokoli glasbo, če jim s primerno razlago pomagamo najti sporočilo, ki ga lahko ponotranjijo. Vedno se trudim sestaviti program, ki ga bodo pevci na vajah vadili z veseljem, na koncertih zapeli z žarom in sporočilo glasbe prenesli poslušalcem. Z gimnazijskim zborom smo peli tako renesančne madrigale J. Gallusa kot slovenske ljudske pesmi v priredbah sodobnih skladateljev, odlomke muzikalov, gospel, slovenske zimzelene popevke, nekaj odličnih pop komadov, na božičnih koncertih pa so zazvenele seveda tudi sakralne skladbe in celo gregorijanski koral. K sodelovanju velikokrat povabim tudi inštrumentaliste, na odru pa so se nam pridružile že Nuša Derenda, Mirjam Kalin, Darja Švajger, Maja Bevc, Severa Gjurin, pred kratkim pa na koncertu na Ljubljanskem gradu Alenka Godec.
Story: Pa imajo na glasbeni izbor vpliv tudi vaši dijaki?
Če le lahko, ustrežem tudi kakšni glasbeni želji, če jo lahko vključim v program. Velikokrat se zgodi, da se kakšna skladba pevcem tako usede v srce, da me naslednje šolsko leto prosijo, da jo znova pojemo. Skozi vsa leta je postal naš 'železni repertoar' že kar precejšen in pevci prvih letnikov, ki se nam vsako leto septembra na novo pridružijo, morajo delati na vajah precej zavzeto, da se naučijo poleg novega repertoarja tudi nekaj skladb, ki jih ostali pevci že znajo.
Story: Bi lahko z nami delili kakšen glasbeni užitek, ki se vam je v vaši glasbeni karieri še posebej vtisnil v spomin?
Veliko je koncertov, ki so me zaznamovali. Nikoli ne bom pozabila zvoka in muziciranja dunajskih filharmonikov, ko sem jih poslušala v Carnegie Hallu v New Yorku ali pa v Ljubljani, ko so pred petimi leti igrali pod vodstvom Riccarda Mutija na koncertu v počastitev 80-letnice Carlosa Kleiberja. Predstave diplomantov znamenite akademije Juilliard so bile preprosto dih jemajoče, zaljubila sem se v odlični Rajaton, ko sem jih slišala v Tamperah na Finskem, občudujem delo Karmine Šilec ter mnogo domačih in tujih glasbenikov. Slovenci imamo neverjetno veliko glasbenikov, ki spadajo v svetovni vrh. Dirigente, skladatelje, pevce in inštrumentaliste, ki kot solisti ali člani najboljših orkestrov nastopajo na najbolj eminentnih svetovnih odrih.
Lahko bi dolgo naštevala glasbenike, katerih delo me navdihuje in navdušuje, zato naj sklenem takole: kadarkoli slišim glasbo, ki je sicer tehnično odigrana ali zapeta brezhibno, ko je izvajalec publiki postregel z izvrstno virtuozno predstavo, a sporočila glasbe ni prenesel do publike, grem s koncerta razočarana. Ko pa glasbenik odpre svoje srce, ko se začutita njegova predanost in ljubezen do glasbe, se ustvarijo čarobni trenutki, ki jih je težko opisati. Spomnim se božičnega koncerta z mojimi ledinci, ko smo zapeli Heal the World Michaela Jacksona. Pevci so peli to čudovito besedilo tako srčno, da so, še preden smo zapeli zadnje akorde, vsi poslušalci stoje aplavdirali, pa to še zdaleč ni bil zadnji komad na koncertu. Sicer pa je o glasbi in njenem doživljanju težko, če ne kar nesmiselno govoriti, treba ji je prisluhniti in se ji prepustiti.
Story: Ali tudi sami kdaj ustvarite kakšno skladbo?
Zelo redko. Včasih me pokliče melodija, ne pusti mi zaspati, dokler ji ne dodam besed … Tu in tam napišem priredbo kakšne skladbe, vendar le za svoje zbore.
Story: O kolikšnem številu pevcev pa govorimo? Če se sama spomnim srednješolskih dni, je bil naš šolski zborček bolj ali manj siromašen …
V mojem zboru na Gimnaziji Ledina poje od 70 do 80 pevcev, sem pa pred štirimi leti po opravljenih avdicijah imela v zboru celo 98 pevcev. Krotiti pa mi jih sploh ni treba. Če začutim, ko vstopim v prostor, kjer imamo vaje, da je za njimi naporen dan, obrnem predvideni vrstni red dela, začnem z lažjim programom, jih sprostim, počasi pripravljam na zahtevnejše delo in postopoma dvigujem njihovo koncentracijo.
Učim jih, da se je v zboru (in življenju) treba poslušati, če želimo, da so akordi čisti. Večkrat povem, da so si vsi pevci med seboj popolnoma enakovredni, da je vsak član nepogrešljiv del celote. Ker se vsako leto zbor postavlja na novo, ko sprejme nekaj novih, še povsem nevpetih glasov, ter se od nekaj starejših pevcev poslovi, je seveda vse, kar je bilo zgrajenega prejšnje leto, treba začeti postavljati od začetka. Novi pevci zelo kmalu dojamejo način dela in razumejo, da njihova zborovodkinja od njih sicer veliko pričakuje, ampak jim tudi povsem zaupa. Ko so slišni prvi rezultati dela, je motivacija na dovolj visoki ravni, da se lotimo tudi zahtevnejšega programa, in takrat ni pevcem nobena težava ostati po pouku še tri ure na pevski vaji ali pa priti na sobotno intenzivno vajo. Med njimi se stkejo močne prijateljske vezi, pa tudi tiste še močnejše. (smeh)
Story: Kot smo slišali, imate s svojimi dijaki posebno vez. Je od nekdaj tako?
Rada imam svoj poklic. Strastno rada imam glasbo, in to najbrž dijaki začutijo, ko jim jo poskušam pri pouku ali na vajah približati. Dijake spoštujem, cenim njihov trud in pripravljenost odreči se marsičemu, da pridejo na vaje. Veselim se vseh njihovih uspehov, jih spodbujam in se marsičesa od njih tudi (na)učim. Večkrat jim povem, kako edinstveni in krasni so.
Srečna sem, ko opazim, koliko sočutja, spoštljivosti in empatije je v njih, kako se skupaj veselijo, ko nekomu uspe npr. popraviti slabo oceno. Večkrat jih povabim s seboj na kakšen koncert; npr. sinoči je bilo z mano v Narodni galeriji 17 dijakov na koncertu Komornega godalnega orkestra Slovenske filharmonije s fantastičnim Vidom Ušeničnikom kot solistom na marimbi. Koncert je bil enkraten, skupaj smo preživeli čudovit večer. Rada sem v njihovi družbi, ker so tako iskrivi, vedoželjni, polni neverjetnih idej, simpatičnih in navihanih šal, sicer pa so naši ledinci izjemno srčni mladi ljudje, ki jih preprosto moraš imeti rad.
Napisala Kaja Milanič
Fotografije Arhiv Gimnazije Ledina, osebni arhiv
Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol
