Manca Vodopivec je ljubiteljica estetike: tako pri ljudeh kot vsem, kar jo obdaja!

Manca Vodopivec je ljubiteljica estetike: tako pri ljudeh kot vsem, kar jo obdaja! (foto: Manca Kocjančič, Ana Gregorič, Žiga Mihelčič in osebni arhiv) Manca Kocjančič, Ana Gregorič, Žiga Mihelčič in osebni arhiv
Vir: Story
12. 1. 2019

Malo je ljudi, ki na svet gledajo tako pozitivno, in malo je tistih, ki najprej opazijo dobre, lepe lastnosti.

Manca Vodopivec je ljubiteljica estetike na vseh področjih, tako pri ljudeh kot vsem, kar jo obdaja. Nekdanji model, blogerka, modna urednica in stilistka je skozi številne izkušnje na različnih področjih izpilila svoje modno oko in danes dela pri številnih odmevnih projektih, kot je oddaja Zvezde plešejo, ter sodeluje z igralko Katarino Čas.

Story: Kako bi se opisali?

Sem zelo povezana z naravo in živalmi, obožujem estetiko v vseh pomenih besede. Ogromen navdih črpam ravno iz narave in živali. Sem tudi veganka in že dolgo gledam na dobrobit našega planeta, zato tudi pri svojem delu ne promoviram potrošništva. Zelo rada imam izčiščenost, tako v stilu, doma kot v odnosih. Obožujem pa tudi notranje oblikovanje.

Story: Kaj vas osrečuje?

Živali. Že od malega jih imam rada. Druga stvar, pa naj se sliši klišejsko, je moda.

Story: Kaj vas tako privlači v svetu mode?

Pogosto se bojujem z vprašanjem svojega prepričanja in vsega, kar moda predstavlja, saj sta lahko povsem v nasprotju. Inspirira me, kako lahko posameznik žari skozi obleko in kaj lahko prispeva družbi s svojim pogledom na modo. Včasih me prevzame že to, kako nekdo zaveže šal, ker sama ne bi nikoli pomislila na to. Veliko bolj kot listanje revij me navdahne ulična moda. Pinterest imam rada ravno zato, ker je moda na pravih ljudeh, ki niso samo oglasni pano nekega brenda. Tam iščem navdih.

Story: Z modno industrijo ste se prvič srečali prek modelinga. Kako se je vse skupaj začelo?

Že mami je bila manekenka, tako da sem rasla s to idejo, nikoli pa se nisem spogledovala z njo v smislu, da bi tudi sama želela postati model. Proti koncu fakultete sem v neki reviji našla oglas, da Bernie models išče modele. Takrat sem bila stara 22 let in sem mislila, da so možnosti bolj majhne, saj je bil natečaj za celotno področje Jugoslavije, ampak če mi je usojeno, mi je usojeno, tako da sem poskusila. Šla sem na kasting, in ko so na spletni strani objavili finaliste, sem kričala od veselja, saj sem bila med njimi. Tega nisem pričakovala, niti nisem vedela, v kaj se spuščam. S tem nisem imela nobenih izkušenj, zato so bili občutki navdušenja nad tem, da gremo na fotošuting v Tunizijo, neverjetni. Tisto leto nisem zmagala, sem pa za seboj imela krasno izkušnjo.



Story: Tudi vi ste se pozneje preselili v Milano.

Sprva nisem čutila potrebe, da bi se resno ukvarjala s tem. Prav tako ni bilo nekoga, ki bi me vzel pod svoje okrilje. Od nikoder se je pojavil Matevž Faganel, ki me je izbral za obraz svoje kolekcije. Takrat sem šele začutila, da je to nekaj, kar želim početi. To so bile prve profesionalne, res lepe slike, na katere sem bila ponosna. Potem me je poklicala Bernarda Marovt in me povabila, da se znova prijavim na natečaj. Sprva sem oklevala, potem pa sem se zadnji trenutek prijavila. Tisto leto sem zmagala in se preselila v Milano. Moj sostanovalec je bil fotograf David Page, kar je bila res zanimiva izkušnja. Živeti s fotografom mi je dalo veliko novega znanja. Skozi njegove oči sem gledala snemanja in dogajanje v zakulisju.

Story: Kaj vse ste odnesli od te izkušnje?

To je potekalo zelo spontano. Vse večere, ko sva imela prosto, je on obdeloval svoje slike s fotografiranj, jaz pa sem kot spužva vpijala vse, kar sem videla. Gledala sem, kako se manekenke obračajo, da je fotografu zanimivo, in kaj išče pri pozah. Imela sem tudi neizmerno srečo, da je delal s tujci, ki so zdaj moji najboljši prijatelji. Vsi so delali v modi, tako sem imela veliko priložnosti v zakulisju spremljati, kaj počne ekipa, in opazovala manekenke, ki so bile že vešče dela. To mi je zelo pomagalo pri delu modela ter tudi pozneje pri delu stilistke.

Story: Ste od tod tudi nadaljevali kariero kot modna stilistka?

Moda me je vedno zanimala. Najbolj mi je bilo zabavno, ko so me oblačili. Nisem pa nikoli razmišljala, da bi tudi sama to počela, dokler nisem začela delati z nekim stilistom, ki je v meni nekaj videl. Vedno, kadar je imel slikanje, je klical mene. Vedel je, da sem že stara za to industrijo in da ne bom gradila velike kariere v manekenstvu, zato me je vprašal, kaj bi rada počela. Še preden sem mu lahko odgovorila, je predlagal, da poskusim kot stilistka. Rekel je, da opazuje, kako se sama oblačim in kako na snemanju vedno preizkušam različne kose, tipam materiale in se kar malo sama popravljam oziroma stiliram. On je bil prvi, ki je to videl v meni, in zdelo se mi je, kot da bi v meni prižgal žarnico.

Story: Kaj je bil vaš prvi projekt kot stilistka?

Ko sem se vrnila iz Milana, nisem vedela, kako bi sploh pristopila k tej stvari. To je bilo v času, ko so bili blogi ravno v zagonu, in najbolj logično se mi je zdelo, da začnem pisati blog in tako predstavim svoj pogled na modo. Kot študentka sem seveda morala nekako preživeti, zato sem začela delati kot stilistka na moškem oddelku v Galeriji Emporium. To mi je bil velik izziv. Žensko modo sem jemala kot samoumevno, tako da sem hvaležna za izkušnjo, ki me je postavila izven območja udobja. Prvo pravo delo stilista pa je bilo za revijo David. Snemali smo modno zgodbo in naslovnico z Jernejem Tozonom.

Story: Še en izziv torej?

Ko gledam nazaj na te dogodke, opazim, da sem bila skoraj vedno vržena v stvari in nisem hodila počasi po stopnicah. Verjetno bi mi to bilo lažje ali pa tudi ne, ker sem tako vedno morala splavati. Nisem imela skoraj nobenih izkušenj v stiliranju, potem pa sem morala kar sama stilirati modno zgodbo. Ker pa nisem imela izkušenj, tudi nisem občutila velikega stresa. Sploh nisem vedela, v kaj se spuščam, samo sledila sem svojemu občutku. Takrat sem začela sodelovati z revijo David.



Story: Če se vrneva nazaj na pisanje vašega bloga Mancina’s spot, kaj vam je blog pravzaprav dal?

Zaradi bloga mi vrata niso bila prav nič bolj odprta. Malo sem imela srečo, ker sem ljudi poznala že iz modelinga. Nekateri se k blogu spravljajo zelo sistematično in imajo neki cilj, kaj z njim želijo, jaz pa ga res nisem imela. Želela sem samo zapolniti svoj prosti čas in nadaljevati delo pred fotoaparatom, ker mi je bil ta konec obdobja iz Milana kar malo težak. Sicer pa takrat blogi pri nas niso bili cenjeni in smo se kar borile s tem novodobnim prikazovanjem mode.

Sploh v Sloveniji smo bili na začetku obsojeni na občutek, da se rinemo nekam, kjer ni naš prostor. V tujini pa je bila recimo Chiara Ferragni, ki smo jo vsi imeli malo za zgled, v smislu, kaj vse lahko narediš z blogom. Jaz nisem bila vabljena na teden mode zato, ker imam blog ali ker bi bila model. Na blogu sem samo filtrirala vse, kar je bilo moja strast. Predvsem to, kaj z modo želim povedati, malo pa sem tudi še iskala samo sebe. Blog je bil eden od načinov, da sem našla svoj stil. Bralcem je blog zanimiv, če se stil nenehno spreminja skozi trende, ampak to pomeni, da tudi iščeš sebe.

Story: Glede na to, da se stajlingi na blogu nenehno spreminjajo, koliko stvari je vaših in koliko izposojenih iz trgovin?

Na mojem blogu ni ničesar, kar bi bilo izposojeno. Če je, je od moje mame. Tako moja mami kot babica sta izjemno modni ženski, ker pa imamo vsaka drugačno postavo, sem se naučila, kako stilirati oblačila in kako jih prilagoditi različni postavi. Želela sem, da je blog drugačen, zabaven in da ni vse iz Zare. Moj študentski račun mi ni omogočal, da bi si kupovala stvari, tako da sem se znašla po svoje. Takrat me je to oviralo, ker se mi je zdelo, da je bralkam zanimivo le, če lahko oblačilo, ki ga vidijo na blogu, tudi kupijo v trgovini. Hitro sem ugotovila, da z blogom ne želim podajati sporočila 'pojdi in si kupi to', temveč idejo, kako stvar nositi na različne načine. Sama nisem nikoli pisala, katere znamke so oblačila, ker nisem želela, da je primarno sporočilo trgovina. Poudarek je bil na stiliranju. Ko sem bila mlajša, sem razmišljala v smeri, da si najbolj zanimiv, ko si kupiš neko novo stvar. Zdaj razmišljam povsem drugače.

Story: In verjetno privabljate tudi tak krog sledilcev?

Seveda. Že od začetka moj pogled na modo ni tako zelo najstniški. Moj stil ni 'mainstream', čeprav sem se večkrat trudila, da bi ugodila širšemu krogu bralcev in zraven še sebi, ampak sem bila zaradi tega nesrečna. Ni mi toliko pomembno število sledilcev, temveč to, da me bralci res cenijo.

Story: S pisanjem bloga se je zgodil preskok na mesto modne urednice.

Večkrat sem si želela, da bi imela kakšnega mentorja, ker sem bila pogosto primorana obuti velike čevlje, pa nisem vedela, ali v njih sploh lahko hodim. Blog je bil dobra podlaga, pri reviji pa sem se naučila, kako modo predstavljati marketinško. Pri ustvarjanju vsebin sem še vedno ostajala zvesta sebi, v reviji sem še vedno predstavljala stajlinge in nasvete. Modnih trendov nisem želela predstavljati samo v obliki produktov, temveč sem želela, da bi bralka vedela, kako te trende nositi.

Story: Ste v tem času navezali stik s kom, ki vam je še vedno zelo pri srcu?

To je Katarina Čas. Preden sem delala z njo, sem se zelo poglobila v njen stil. Nisem namreč želela, da bi prinesla stvari, ki niso za njo, in se ne bi počutila udobno. To je pri osebnostih, kot je ona, zelo pomembno. Mislim, da je to začutila tudi sama. Zdaj sodelujeva že dalj časa in sem neizmerno hvaležna za vsakič, ko me pokliče in potrebuje stilista. Z Lorello Flego prav tako. Dobro sva se ujeli in naredili lepo modno zgodbo. Žiga Mihelčič pa je že od nekdaj moj prijatelj. Z njim sem delala pri projektu za Peko in vse od takrat je moj modni šepetalec. Čeprav zdaj živi v Dubaju, sva redno v stiku.



Story: Modne urednice so znane po tem, da veliko potujejo. Se vam je katero potovanje še posebej vtisnilo v spomin?

Hodila sem na tedne mode v Milano. Posebna izkušnja je bila že v tem, da šele v tujini vidiš, koliko je položaj modnega urednika cenjen. To sem doživela samo tam in šele takrat sem se lahko potapkala po rami, da nekaj pa vendarle sem dosegla. To še vedno ne pomeni, da sediš v prvi vrsti, si pa cenjen, čeprav si iz Slovenije, saj menijo, da nekaj veš o modi. Hvaležna sem, da sem takrat stopila v stik s tem svetom in dobila zagotovila, da sem na pravi poti. Videla sem ogromno znanih ljudi, kar je vedno lep občutek. Vzdušje na modnih revijah pa je nekaj neopisljivega. Ko si na taki odmevni modni reviji in vidiš vse te modele, ki si jih prej gledal le v časopisih, ko se začne glasba in vidiš, da je vse do potankosti premišljeno, se mi je vedno zdelo, kot da sanjam. Res diham za te stvari in priznam, da sem na revijah vedno imela kurjo polt.

Story: Trenutno kot stilistka sodelujete pri produkciji oddaje Zvezde plešejo na Pop TV. Kako tam poteka vaše delo?

Pravzaprav sodelujem s kostumografinjo, s katero iščeva primerne kostume za plesalce. Sestane se kreativna ekipa, ki sestavi točko, nato se prilagodi stajling glede na ples, ki bo predstavljen. Skiciramo dizajn kostuma, ki se nato izdela. Moj doprinos je stiliranje do te mere, da je par videti kot enota. Večinoma je glavna zvezda ženska obleka, izziv pa je obleči moškega plesalca tako, da znata predstaviti zgodbo plesa in da je plesalec kompatibilen s plesalko.

Story: Plesna moda ima kar nekaj svojih zakonitosti. Kako ste se spopadli z njimi?

Tudi sama sem včasih plesala, sicer hiphop, ki nima nekih zakonitosti, kar se kostumov tiče, tukaj pa sem se morala zelo hitro naučiti razlike med posameznimi plesi. To je bil velik izziv. Vsak ples predstavlja neki temperament, ki ga moraš povedati skozi obleko. Vsi vemo, da so elegantne, dolge in bogate obleke primerne za standardne plese, toda ko se začneš spuščati v detajle, je to povsem druga zgodba. Celoten stajling za televizijo mora biti veliko bolj udaren kot za fotografiranje, poleg tega pred kamero ne moreš alternirati oblačil, popolno se morajo prilegati.

Story: Kako pa je videti vaš proces dela kot stilistka tako na modnem snemanju kot pri svetovanju strankam?

Pri nastajanju modne zgodbe sem rada že od začetka vključena v proces, še posebej s fotografom, da skupaj narediva 'moodboard'. Tako že na začetku vem, v katero smer želimo in kaj hočemo prikazati. Rada imam, da že vnaprej izdelamo načrt, kaj in koliko bomo posneli. Pogovorim se tudi s frizerjem in make up artistom, tako da ko se lotim izbire garderobe, imam v glavi že celotno sliko. Samo iskanje garderobe je oteženo, tako da sem si veliko pomagala z domačo garderobo, saj imam veliko ekstravagantnih kosov.

Pri delu s strankami je nekoliko drugače, saj imamo vsi dele, ki jih radi pokažemo, in dele, ki jih želimo prikriti. Stranka se pred stilistom kar nekoliko razgali, in če ne pristopiš na pravi način, lahko hitro tudi koga prizadeneš. Po vseh mojih izkušnjah ni potrebe, da se s stranko prej dobim, lahko kar takoj začnemo nakupovanje garderobe. Želim le, da mi oseba zaupa svoje želje in kaj je njej lepo. Lahko je to kakšna igralka ali kaj povsem drugega, samo da dobim občutek, kaj je njena estetika. To je moje vodilo, potem pa se prilagodim postavi, tenu kože in vsemu drugemu. Nato poskusiva čim več stvari, tudi takšnih, ki jih sicer ne bi, da se morda spozna v novi luči.



Story: Zakaj menite, da je pomembno, da smo ljudje lepo oblečeni?

Ljudje smo vizualna bitja. Tako kot nas navdahne lepota narave, nas navdahne tudi lepo oblečen človek. Moda bolj z vidika samospoštovanja do sebe, tudi v tem, da premisliš, kaj ješ, da skrbiš za svoje telo, in tudi na to, kaj daš nase. Velikokrat se mi zgodi, da se srečam z osebo, ki reče, da ji je vseeno, kako je videti. Mogoče še pogosteje pri moških. Ko pa se lepo obleče, sebe vidi v drugi luči in mu ni več vseeno. Zdi se mi pomembno, da oseba premisli, kaj nosi. Ne glede na to, kateri stil kdo nosi - če s tem pokaže delček svoje osebnosti, je to tisto, kar najprej opazimo. Človek je tisti, ki naredi obleko. Nekdo je lahko zelo lepo oblečen, ampak če se v tem ne počuti udobno, je takoj opaziti, da nekaj ne deluje. Dobro počutje pa je odvisno od tega, kaj ti je všeč na sebi. Ljudje se preveč ukvarjamo s tem, kaj želimo na sebi skriti, namesto da bi se osredotočili na pozitivne lastnosti.

Besedilo: Katja Kozlevčar // Fotografije: Manca Kocjančič, Ana Gregorič, Žiga Mihelčič in osebni arhiv

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Story27/2018

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Nova Story že v prodaji

Story 27/2018

Story 27/2018, od 20. 12. 2018

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri