Maja Sodja: “Imam občutek, da me ves čas uči”

Pokukali smo kar v njeno pisarno, kjer nam je v prijetnem pogovoru zaupala, da materinstvo ženske ne spremeni, temveč le vzbudi nekaj, kar se je vsa ta leta skrivalo v njej.

Story: Kako vpeti ste bili v novinarsko dogajanje med porodniškim dopustom?

Prve mesece po porodu nisem niti najmanj pogrešala službe. Nisem spremljala dogajanja po svetu, nič drugega me ni zanimalo kot le moj sin. Jeseni, ko se je moja porodniška počasi iztekala, pa so me stvari spet začele zanimati. Spremljati sem začela novice. Po decembrskih praznikih pa sem se že veselila vrnitve v službo. Najbolj sem pogrešala teren, zgodbe. Takoj, ko sem se vrnila v službo, sem šla na teren.

Story: Ste se v službi potem spominjali dogajanja izpred leta dni? Obujali spomine na prve mesece z malčkom?

Ne, mislim, da je ob vsem, kar se dogaja, zelo težko živeti kako drugače kot iz dneva v dan. Ves čas si ujet v časovno zanko. Že navsezgodaj zjutraj te čaka kopica opravkov, ki se nadaljujejo skozi dan. Nekaj minut pred koncem službe že pogledujem na uro, razmišljam, kam se bova z Markom odpravila, ko se vrneva domov. V moji glavi se mota bistveno več informacij kot prej. (smeh) Se mi pa zdi, da sem zavoljo materinstva na delovnem mestu postala bolj učinkovita. Ko se lotim prispevka, sem povsem osredotočena. Prej sem spila kakšno kavo več in se pozneje vračala domov. Zdaj je druženja ob kavi nekoliko manj.

Story: Se je sicer vaš odnos do dela spremenil tudi kako drugače? Ste postali še bolj čustveni in občutljivi za težave soljudi?

Hm, ne vem. Že prej sem imela močno razvit čut za teme, ki se nas močno dotaknejo. Socialno šibki, otroci, tudi tematika zadnjega prispevka - pomoč pri samomoru ... to so področja, pri katerih je težko ostati ravnodušen. Seveda ohraniš objektivnost, operiraš z dejstvi. A tudi v meni te teme sprožijo številna vprašanja. Bi bil zmožen česa takega? Kaj privede do te odločitve? Kaj moraš prestati, da prideš do točke, ko ne želiš več živeti? Kako to doživljajo svojci? Ta vprašanja mi dajo misliti.

Story: Veliko je prispevkov z močno čustveno noto.

Obstajajo teme, kot je pomoč pri samomoru, težke teme, ki jih je treba obravnavati. Pa tudi druge, denimo birokracija, ki nas duši. Vsakodnevne teme. V teh primerih gre za bolj uradniške stvari, primere, v katerih država nima posluha za državljane. Potem so tu osebne zgodbe. Ena od takšnih je bil prispevek z Ilko Štuhec. Citat, ki sem ga Ilki prebrala med intervjujem, sem našla na blogu Ilkine mame Darje. Ko sem prvič brala njen zapis, sem jokala. Pa tudi drugič, tretjič. Dotaknila se me je preprostost maminih besed. To je bilo tisto, kar me je najbolj zadelo.

Potem sem bila v dvomih, ali bom zvozila intervju brez solz? Me bo stisnilo? In me je. Ko sem prebrala citat, sem začutila cmok v grlu, pogledala sem Ilko, v očeh so se ji nabirale solze. Ilka je pogledala svojo mamo, ki je sedela na stolu v kotu sobe, v kateri smo snemali, in tudi Darji so po licih spolzele solze. V njenih besedah sem začutila, kako močno si je zaželela, da bi bila tam, v Čilu, ko se je Ilka poškodovala. A je bila doma, na drugem koncu sveta. Čutila sem, kako hudo ji je bilo, kaj vse je morala prestati.

Story: Kot mama se je precej lažje postaviti v to vlogo?

Seveda. Ko postaneš mama … Ah, za vse, kar se zgodi otroku, si misliš: “Joj, naj boli mene, samo da tebe ne bo.” Pa četudi ne gre za hude stvari, kot je rast zob. Že pri takih majhnih stvareh si želiš, da bi lahko otrokovo bolečino prevzel na svoja pleča. Čeprav se zavedaš, da je to nekaj, kar mora prestati. Da bo minilo in se ponovilo. Da bo vse v redu. Tako pač je.

Story: Je materinstvo kako spremenilo tudi vaš pogled na svet? Številni pravijo, da so pred tem gledali predvsem nase, ob starševstvu pa se je to spremenilo.

Ne bi rekla, da te materinstvo spremeni, morda le odpre nekaj, kar se je ves ta čas skrivalo v tebi. Mislim, da se ženska ne spremeni, ko postane mama, le nekatera občutja postanejo intenzivnejša. Močneje doživljaš. Mislim, da to je že v nas. Obstaja, potem pa privre na plan. Kot mama se nisem spremenila, zakaj bi se. Pomembno je, da se mama dobro počuti, da se tako počuti tudi otrok. Kot mama moraš gledati nase, da lahko otroku daš največ. Moraš biti kul, zadovoljna mama.

Story: Ali je materinstvo takšno, kot ste si predstavljali? Ste pred tem imeli predstavo o tem, ali pa ste se odločiti prepustiti trenutkom?

Predvsem sem se prepustila. Med nosečnostjo slišiš številne dobronamerne nasvete. Ne veš točno, kaj te čaka, zato vse informacije neprestano premlevaš v glavi. Po porodu pa hitro ugotoviš, da ni recepta za ravnanje z otroki. Vsak je drugačen. Pri enem deluje to, pri drugem nekaj popolnoma drugega. Ko ugotoviš, kaj deluje pri tvojem otroku, je super. Uvidiš, da ga moraš spoznati, razumeti. Videti, slišati. Potem vse steče. Ne smeš se obremenjevati s tem, kako bi moralo biti. Kaj je prav in kaj ne. Vsak otrok hitro pokaže, kaj potrebuje, le videti in slišati ga moraš. Zagotovo bi bilo tudi meni na začetku lažje, če bi se lahko ravnala po nekaj alinejah, a žal ni tako. (smeh) Ko prineseš štručko iz porodnišnice domov, rečeš: “Kaj pa zdaj?” Takrat bi si želel navodil, priročnika, a bi potem ves čar izginil.

Story: Ko pa smo že pri nasvetih. Vam je bil kakšen prav posebej v pomoč?

Več nasvetov mi je prišlo prav. Predvsem praktičnih. Recimo za uvajanje goste hrane. Poskusiš in vidiš, ali deluje. Pri meni je. Zagotovo je bilo teh nasvetov kar nekaj.

Story: Ste se čtiva o materinstvu lotili na podoben način kot novinarskega prispevka?

Ne, nisem. (smeh) Prebrala sem le knjigo, ki mi jo je podarila prijateljica. Gre res za staro knjigo, tako staro, da je ni več mogoče kupiti. To je bila edina knjiga, ki sem jo prebrala. Po slikah sodeč je bila napisana še v času, ko sem bila jaz v zibelki.

Story: V čem pa sta si z Markom najbolj podobna?

Uh, dobro vprašanje. Težko rečem, da je pri nečem podoben le meni, pa vendar … Izjemno je zvedav. Vse ga zanima. Vsako stvar, ki jo vidi, želi prijeti in si jo podrobneje ogledati. Vztrajen je. Če bi ga tule posedla za mizo, bi vsako stvar prijel v roke in jo raziskal. Ta zvedavost je pri njem zelo izrazita. Poln je energije, vendar ponoči zelo rad spi. Kot jaz. (smeh) Ko pa se zbudi in ga primem v naročje, potem pa akcija! Ko stopiva na hodnik, že pokaže na vhodna vrata, češ 'papa'. Skratka, rad bi šel ven, čim prej. Zdaj je že tako velik, da gre kar sam iskat čevlje in jih prinese k vhodnim vratom. Je pravi dobrovoljček.

Story: Občutite, da vas polni z energijo?

Seveda me. Neizmerno. Pride pa tudi obdobje, ko sem noro utrujena od letanja in skakanja, igral. Takrat zadiham šele zvečer, ko gre malček spat. Drugače pa ti otrok da noro veliko. Imam občutek, da me ves čas uči. S svojo zvedavostjo zahteva veliko potrpljenja. A ravno to je bistveno, da si vzamem čas za te stvar. Opominja me, kako pomembni so skupni trenutki.

Story: Kaj pa čas zase? Kako pomembno se vam zdi nekaj trenutkov nameniti lastnim hobijem, zanimanjem? Vam uspeva?

Mi. Čas zase je izjemno pomemben. Materinstvo sem izkusila nekoliko pozneje, v zrelih letih, bi rekla moja mami. Življenje v dvoje, življenje s partnerjem pušča veliko prostora in časa zase. Midva zaradi Marka nisva opustila navad, hobijev, ki so nama ljubi. Zdaj to počnemo v troje. Čas zase pa izkoristim predvsem za rekreacijo, dvakrat na teden grem na telovadbo.

Story: Ste včasih pogosteje nosili službo domov, danes pa se za to ne odločate več?

Ne, službe nikoli nisem nosila domov. Seveda za kakšne zgodbe potrebuješ več časa, da jih predelaš, sicer pa ne. Vedno sem poskušala službo pustiti pred vrati. To ne pomeni, da po koncu delovnega časa nisem novinarka. Tudi kadar nisem v službi, sem zvedava in radovedna. Tematiko, ki jo obdelujem, pa navadno pustim v pisarni, češ: “Tukaj me počakaj, jutri zjutraj se spet srečava.”

Story: Kaj pa vaši izzivi za naprej? So tesneje povezani z delom ali materinstvom?

Z obojim. Veliko je izzivov na obeh straneh.

Story: Je materinstvo kako spremenilo tudi vaš pogled na svet? Številni pravijo, da so pred tem gledali predvsem nase, ob starševstvu pa se je to spremenilo.

Ne bi rekla, da te materinstvo spremeni, morda le odpre nekaj, kar se je ves ta čas skrivalo v tebi. Mislim, da se ženska ne spremeni, ko postane mama, le nekatera občutja postanejo intenzivnejša. Močneje doživljaš. Mislim, da to je že v nas. Obstaja, potem pa privre na plan. Kot mama se nisem spremenila, zakaj bi se. Pomembno je, da se mama dobro počuti, da se tako počuti tudi otrok. Kot mama moraš gledati nase, da lahko otroku daš največ. Moraš biti kul, zadovoljna mama.

Besedilo: Nika Arsovski // Fotografije: Helena Kermelj

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ