Maja Ratej (radijska novinarka): Ko radio v intimi sreča poslušalca

Maja Ratej (radijska novinarka): Ko radio v intimi sreča poslušalca (foto: Goran Antley) Goran Antley
Vir: Jana
7. 4. 2019

19. marca radijska oddaja o znanosti Vala 202: Frekvenca X, ki je lani prejela nagrado prometej odličnosti v komuniciranju, praznuje 10 let.

Oddajo ustvarjajo mladi in perspektivni novinarji. Poklepetali smo z Majo Ratej, ki pravi, da se je lepega izražanja kot otrok naučila iz revij Jana, ki jih je shranjevala njena babica.

Po študiju novinarstva in filozofije ste se odločili še za študij kognitivne znanosti?

Tako, to zdaj še vedno študiram. To je ena od bolj aktualnih tem v znanosti in ta smer mi omogoča interdisciplinarno spremljanje študij na področju možganov, kjer so raziskave trenutno zelo v porastu. Sem tip človeka, ki bi rad nenehno nekaj študiral, bral in se izobraževal. Ko sem zaključila prvi študij, sem iskala še nekaj novega, drugačnega.

Kako izbirate teme, ki jih pokrivate?

Na določenih področjih, kot sta na primer astrofizika in kemija, nam pomagajo zunanji strokovni sodelavci. Drugače se ravnamo v skladu z interesi in zasledujemo področja, za katera zaslutimo, da bi utegnila biti pomembna za družbo. Letos smo širše razmejili naše teme; podrobneje smo se ukvarjali z mesti prihodnosti, zanimalo nas je, kako bomo živeli, se gibali, uporabljali infrastrukturo. Veliko pozornosti smo usmerili tudi v medicino in zdravje ter biodiverziteto, prav ta je ob podnebnih spremembah eno od okoljsko najbolj perečih področij. Zadnja večja tema v letošnji sezoni pa je umetna inteligenca in to, kako že zaznamuje človeka. Pri temah nočemo biti preveč akademski, ampak predvsem iščemo vprašanja in področja, ki zadevajo ljudi.

Na vašem profilu piše, da vas zanimajo nova obzorja radia in raziskovanje drugačnih zvočnih form. Se pri sestavljanju oddaje radi poigrate z oblikami?

Veliko razmišljam o tem, kako čim bolj inovativno in ustvarjalno nekaj povedati. Kako torej nadgraditi siceršnji radijski intervju. Zvok je fantastičen medij, ki morda komu zveni puščobno, meni osebno pa je izjemno poveden in doživet. Ko se spomnim, s kakšnim zanimanjem smo kot otroci poslušali pravljice, se mi zdi, da lahko radio še vedno v neki največji intimi sreča poslušalca. Ponuja nemalo možnosti poigravanja z zvoki, načinom pripovedi in kombiniranjem različnih žanrov. En tak primer je bila oddaja o potresih in premikanju tektonskih plošč, ki smo jo naredili v obliki napetega prenosa smučarske tekme.

Morda veste, katere generacije vas najbolj poslušajo?

Zelo različne, ne morem reči, da imamo tipičnega poslušalca. Vem pa, da imamo zahtevnega poslušalca, saj pogosto dobivamo tako vsebinske kot jezikovne odzive, tako da moramo imeti ves čas pred očmi, da nas poslušajo tako tisti z malo znanja kot tudi tisti z veliko znanja o temi. Poskušamo najti zlato sredino. Pravšnje poenostavljanje je res umetnost – da nečesa ne poneumljaš, ampak temi kljub enostavni upodobitvi še vedno ohraniš dostojanstvo. Kot je rekel Einstein: “Kdor ne zna razložiti otroku v nekaj minutah tistega, s čimer se ukvarja, zadeve ne razume.” Takšna je tudi moja filozofija. 

Besedilo: Patricija Fašalek // Fotografija: Goran Antley

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri