Priznane igralke Marijana Brecelj, Zvezdana Mlakar, Tina Gorenjak, Aleksandra Balmazović in Maja Martina Merljak so avtorice predstave Priznam, ki bo premiero 30. oktobra doživela v Veliki dvorani Union v Ljubljani. Pet igralk bo skupaj z gledalci znova podoživelo pretekli čas, obdobje zadnjih 25 let, ki je zaznamovalo Slovenijo in njihova življenja. O zanimivi predstavi in njenem ozadju smo se pogovarjali z igralko Majo Martino Merljak.
Story: Priznam ... Kaj priznate takoj?
Priznam, kontrol frik sem. Ker sovražim stavek 'Saj je v redu'.
Story: Pa je kakšna stvar, ki je ne bi nikoli priznali in se je malenkost sramujete? Imate kakšno takšno 'zadregico'?
Najtežje si priznam, da česa ne zmorem. Težko mi je priznati, da življenje ni odvisno samo od mene in da načeloma nisem bog. S priznanjem drugim nimam problemov, sem fundamentalistično iskrena in s tem spravljam ljudi v obup. Zelo težko me je prepričati, da se motim glede česa, če vem, da se ne. Razen če se kdo zelo potrudi in me prepriča s trdnimi nasprotnimi dokazi.
Story: Sprašujem seveda, ker kar pet izrednih 'babnic' pripravlja vrhunsko predstavo, naslovljeno Priznam. Za kakšno predstavo pravzaprav gre in kdaj se je rodila ideja?
Priznam, gre za avtorsko predstavo, kot je v Sloveniji še ni bilo. Je iskrena predstava o Slovencu; o meni, o tebi, o vseh, ki Sloveniji rečejo moj dom. O vsem, kar smo preživeli do danes, in kako je vse to izoblikovalo našo skupno identiteto. In četudi morda jaz (ali kdo drug še mlajše generacije) določenih obdobij nisem doživela, je tudi to obdobje, z vsemi svojimi plusi in minusi, del mene, del moje zavesti. Živimo v istih mejah, v sebi nosimo skupne trenutke, nekatere zavedno, druge ne, zato smo povezani, pa če hočemo ali nočemo. Predstava bo tudi komična, seveda, zelo, ampak na tisti pravi, neprisiljen način, kot ga zna oblikovati zgolj življenje. Bo pa tudi grenka, drugače ne gre, saj bo predstava dokument preteklih časov in svet pač nikoli ni (bil) samo rožnat. O vseh zgodovinskih obdobjih in dejstvih ne bomo govorili, kot je zapisano v učbenikih - če je - ampak kot se zrcali v zgodbah ljudi iz krvi in mesa. Bo grenko-sladko-kisla komedija o Sloveniji, kot smo jo živeli nekoč, kot jo živimo danes in kot jo bomo verjetno živeli kmalu - če ne bomo česa spremenili. Vse to skozi oči ženske - oziroma žensk različnih generacij, živečih na istem prostoru.
Story: Glede na večplastnost (skupaj z Aleksandro Balmazović sta tudi producentki predstave Priznam) si lahko samo predstavljamo, da ste takšni tudi zasebno. Koliko plasti bi se odkrilo, če bi vas lahko olupili?
Čedalje manj, če sem iskrena, ker odlagam plasti, za katere sem spoznala, da v njih ni prave mene. Pa tudi energije ne razdajam več za vse neumnosti. Želim si samo, da bi bila popolnoma finančno neodvisna, da bi lahko delala zgolj stvari, ki imajo zame smisel. To si res želim. Končno sem sprejela, da nisem ravno najbolj vodljiv tip človeka, sploh kadar mi je za nekaj mar in mi vodja ne vliva zaupanja. Zato je zagotovo bolje, da hodim po svoji poti. Kar se tiče večplastnosti v zasebnem življenju, največkrat od prijateljev slišim, da sem čudna, večinoma sicer v pozitivnem smislu, in očitno je to moja najbolj izrazita plast.
Story: Katera plast je najbolj zanimiva in z njo odkrivate nove razsežnosti?
Zagotovo moj svet idej in novih zgodb, ki nastanejo iz njih. Trenutno tudi z izbrano ekipo razvijam dve spletni aplikaciji, ki nastajata po mojih idejah, in če bomo uspešno prišli do želenega cilja, bodo od tega vsi ljudje imeli nekaj vsakdanje koristnega.
Story: Pa ste kaj nostalgični glede stvari, ki so zaznamovale tudi vaše otroštvo, še pred osamosvojitvijo države?
Predvsem sem močno nostalgična glede občutka pristne povezanosti, ki ga danes čutim čedalje manj. Pogrešam trenutke, ko me je mami s praznim lončkom poslala k sosedom prosit za malo sladkorja, ker so bile trgovine zaprte, nam ga je pa ravno malo zmanjkalo za dobre štruklje. In potem sem pri sosedih vedno še malo posedela, se pocrkljala, spila kozarec malinovca, povedala, kako imam groznega brata ali sestro, odvisno, s katerim sem se malo pred tem sprla, in s sladkorjem počasi odšla domov na mamine štruklje. In pogrešam čas, ki ga danes konstantno zmanjkuje. Ampak takrat sem bila zelo majhna, spomini na ta čas so tako zgolj lepi, zato moja slika ni realna. V naši predstavi slike časa ne bodo enoplastne. In predstava ne bo 'jugo' ali kako drugače nostalgična.
Story: Verjamete, da živimo v potrošniški družbi, ki je zaradi teženj kapitalizma postala samo še bolj odmaknjena?
Nisem kategorično proti kapitalizmu, ker spodbuja napredek, človeka drži v budnem, aktivnem stanju, kar je pravo stanje, po mojem mnenju, tudi individualizem se mi zdi pozitivna stvar, če je v mejah normale, v duhu pozitivnega napredka. Ampak žal je kapitalizem pobezljal in ja, povzročil odmaknjenost, velik razkol med nami. Energijo, ki jo kapitalizem nosi v sebi, bo nujno treba ukrotiti, sicer se nam bo vsem zmešalo. Žal pa je tako, da bo to moral narediti vsak sam pri sebi. Od naše norosti ima država - in sosed, po novem - samo koristi.
Story: Se vam nariše nasmeh na obraz, ko pomislite, da se v stari Jugoslaviji ni dalo dobiti vsega, ali je bilo zelo napačno?
Pričakovanje je nekaj najlepšega, kar lahko daš otroku, kaj otroku, vsakemu človeku, in prav sladkega pričakovanja danes manjka. Če sem o čem prepričana, je to, da bom otroke vzgajala v duhu, da ne morejo dobiti vsega, še manj pa takrat, ko si zaželijo. Spominjam se, kako sem pri balkonu poslušala, kdaj se bosta mami in tati začenjala vzpenjati po stopnicah iz garaže, poznala sem zvok mamine hoje in tatijevo tipično rožljanje s ključi, in komaj sem čakala, da bom zdaj zdaj v roke dobila kinder jajček. In potem sem šparala čokolado, kolikor dolgo se je dalo, zbirala vse igračke, še danes jih imam. Ali pa moj medo, ki sem ga skoraj eno leto hodila gledat v trgovino, dokler končno ni prišel rojstni dan. Veš, kakšno vrednost je imel ta medo! Kaj je danes otroku sploh še fascinatno več kot pet minut? In predvsem, kaj znajo danes sploh še zares ceniti? Možnost izbire je super, ampak zaradi nje smo spet poblazneli. No, ampak saj se bomo vnesli. Že nekaj časa imam občutek, da prihaja točka zdravega preobrata. Ko prideš do dna, greš lahko samo še gor.
Story: Skozi predstavo projicirate lastne in obče strahove, želje, nestrinjanja, nemoči, uspehe, izgube ... So težnje skupne ali se močno razlikujejo med vami, torej med petimi ženskami, ki izhajajo iz različnih starostnih skupin?
Pogledi so različni, a niso toliko vezani na starost kot na okolja, iz katerih prihajamo, na karakter in različne izkušnje. In vsa ta različnost je super, namenoma smo se povezale med seboj različne ženske, saj ne želimo poučevati in vsiljevati mnenj. A naš cilj je enak, težnje so enake in skupni imenovalec vseh naših različnih pogledov je, zanimivo, vedno enak. Identiteta je identiteta.
Story: Katera izpoved soigralk pa se vas je do zdaj najbolj dotaknila, oziroma katera je prigoda, ki vas je najbolj nasmejala?
Zadnje dva dneva me najbolj intenzivno spremlja zgodba Zvezdanine mame. Takoj po osvoboditvi je država organizirala različne tečaje, da bi se Slovenci lahko izobrazili, izučili za poklice. Njena mama si je neizmerno želela v vzgojiteljsko šolo oziroma na tečaj. Za vpis v šolo ni potrebovala popolnoma nič drugega kot blazino in odejo. Ampak ona tega ni imela, niti mogla dobiti.
Story: Verjamem, da ste se ob snovanju predstave neizmerno zabavale. Kakšen je bil ta proces?
Zabavale, prepirale, kričale, smejale, jokale, objemale ... vse! Proces je bil predvsem daljši in zahtevnejši od običajnega v teatru, saj smo v študij vstopile brez ene same vnaprej napisane črke. Že krepko pred poletjem smo začele brskati po arhivih, iskati zgodbe, naših in naših bližnjih, iskale smo govore ali izjave ljudi, ki so zaznamovali naše skupno življenje ... Ja, v predstavi 'nastopajo' tudi Milan Kučan, Tomaž Trček, Tito, Buldožer, Pepel in kri itd. Ko smo nabrali ves material, smo morali skreirati okvir predstave, dramaturgijo, potem so sledili improvizacije, pisanje teksta, postavitev na oder, vmes iskanje sponzorjev itd. In veš, kaj je zanimivo: z Aleksandro sva seveda zaprosili za sredstva tudi na ministrstvu za kulturo in dobili odgovor strokovne komisije. Ta je zapisala, da predvidevajo, da bo zaradi uveljavljenih imen (zaradi katerih smo, mimogrede, dobili pri tej postavki vse možne točke) predstava komercialna, s tem dišala po všečkarstvu in zato zahtevala manjši napor in manjši vložek. Taki absurdi žalijo pamet in hkrati omogočajo, da si upaš več in močneje. Ni težko razumeti, zakaj si želim neodvisnosti, ne?
Story: Ste se (poleg drugih razlogov) zaradi snovanja te predstave odločili zapustiti Eno žlahtno štorijo? Ste na splošno srečnejši in bolj izpopolnjeni na odrskih deskah?
Ne, ne, nikakor ni bil to razlog. Bolj to, da odpadajo stvari, kjer se ne počutim dobro. V Štoriji sem se imela z ekipo res fajn, ampak v vlogi se res nisem počutila dobro. Je pa res, da se morajo odpreti nova vrata, ko se stara zaprejo. V bistvu mi je popolnoma vseeno, kje sem aktivna, na odru, v filmu, na televiziji, kjerkoli - pomembno je, da je material dober, da je zgodba dobra, da so osebe večplastne, da ima vsa zadeva neko pravo jasno bistvo in meni osebno dober, pameten namen. Pa da ne gre za kvazi umetniški 'naj vsak razume po svoje' bluz the kruz, do tega res nimam več tolerance. Moj okus je postal zelo zahteven in nehala sem se ukvarjati s tem, da bi mi moralo biti všeč nekaj, kar je vsem drugim.
Story: Kaj si želite, da bi ljudje odnesli od gledanja predstave Priznam?
Nisem patriotka, v bistvu daleč od tega. Ampak vseeno si želim, da bi nas predstava Priznam spet povezala in dovolila razumeti ter spoštovati drug drugega, brez predsodkov. Ima dobre predispozicije za to. Plavamo v istem zosu. Dajmo se ob tem skupaj smejati in narediti kakšen pameten korak ven iz te popite skodelice kave.
Napisala Manja Plešnar
Fotografije Primož Predalič, Bastjan M. Novak
