Neverjetna zgodba: Maja, ki čuti glasbo, in Ajda, ki sliši gluhe

Neverjetna zgodba: Maja, ki čuti glasbo, in Ajda, ki sliši gluhe (foto: osebni arhiv in Aleksander Leon Cvikl) osebni arhiv in Aleksander Leon Cvikl
Vir: Jana
25. 8. 2016

Bodimo iskreni. Slišeči vemo o svetu gluhih zelo malo. Na primer: ste vedeli, da kretanje, torej znakovni jezik gluhih, ni univerzalno?

Da znotraj slovenskega znakovnega jezika obstaja vrsta narečij? Da imajo gluhi v svetu status etnične manjšine? In da gluhi zelo radi plešejo? Slepega prepoznamo po beli palici, gibalno ovirane po invalidskem vozičku, gluhota pa je nevidna invalidnost. Gluhi hodijo vsak dan mimo nas, ne da bi s čimerkoli opozorili nase. Pa vendar se njihov svet tišine od našega, z zvoki (pre)polnega, bistveno razlikuje. Kako se na primer naučiti slovenščine, če ne slišiš? Kako govoriti, če ne slišiš svojega glasu? Z gibom, seveda, ki je prvinski in prvotni način komuniciranja.

Maja Kuzma, ki je gluha od rojstva, celo pravi, da je kretanje, jezik gluhih, bolj bogat in sočen kot jezik slišečih, saj se pri govorjenju uporablja gibanje telesa, ples rok, obrazna mimika. »Tako lažje izpovemo svoja čustva, misli in želje. Že mimika in gib telesa povesta veliko. Nekateri gluhi smo zelo vizualni in imamo sposobnost, da hitro prepoznamo voljo druge osebe.«

Gluhota ni ovira za uspeh

Maja se je rodila v svet tišine gluhima staršema. Kljub gluhosti je obiskovala redno osnovno šolo, kjer ji ni bilo vedno lahko. »Bila sem v okolju slišečih in sem se jim prilagajala.« Nikoli ni dovolila, da bi jo gluhota ovirala pri nizanju številnih dosežkov na umetniškem in športnem področju. »Vse, kar sem v življenju počela, sem počela z globokim zanimanjem in željo, da se učim in se izpopolnjujem. Vedno sem stremela k izpolnitvi osebnih ciljev.« Tekmovala je v košarki, odbojki in odbojki na mivki, ukvarjala se je s pantomimo, gledališko igro, kretala je pesmi v znakovnem jeziku in plesala sodobni – vizualni ples.

Takrat je spoznala Ajdo Pfifer, ki ima v življenju dve veliki strasti: ples in svet gluhih. »Že v osnovni šoli, ko sem po televiziji gledala Radovednega Tačka, me je očarala Ljubica Podgoršek, ki je s kretanjem približevala vsebino gluhim,« razlaga Ajda. »Čeprav z gluhoto nimam osebne izkušnje, sem že takrat vedela, da se bom nekoč s tem ukvarjala. Na tečaj znakovnega jezika sem se vpisala v 2. letniku psihologije in takrat se mi je odprlo vesolje. V znakovni jezik sem se zaljubila in izvedela marsikaj o življenju gluhih. Na primer, da imajo v tujini status etnične skupnosti, saj imajo svoj jezik, ki je osnova vsake kulture. So manjšina, ogrožena v večinskem svetu slišečih.« Naklonjenost do sveta gluhih je združila s študijem razvojne psihologije in septembra jo čaka zagovor doktorske naloge.

Drugi pomembni del Ajdinega življenja je ples. Kot plesna pedagoginja deluje v mariborskem Centru plesa, kjer je lahko združila obe svoji ljubezni. »2010 je izšel razpis za Evropsko prestolnico kulture in takrat sem napisala elaborat za projekt z naslovom 'Čutim glasbo, slišim ples'. Že 2011 smo imeli vrsto plesnih delavnic za gluhe, ki so bile zelo dobro sprejete. V času EPK-ja smo izvedli mednarodni plesni festival, povezali smo se s partnerji iz Zagreba in Beograda.«

Leta 2012 je bil v Mariboru organiziran prvi mednarodni festival plesa gluhih, ki se ga je udeležila tudi Maja. Takrat se je navdušila nad sodobnim plesom, ki ga je spoznala prek Ajde. »Rada imam pilates in čutne stvari, zato je sodobni ples ena izmed stvari, ki me izpopolnjuje in navdihuje. Ples mi pomeni užitek, ko plešem, se sprostim. Dam si svobodo, da se čustva povežejo s telesom, in tako pridem do plesnega izraza.«

Glasbo čutimo

Slišeči si težko predstavljamo ples brez glasbe, čeprav naše povezovanje plesa z glasbo izvira iz tega, da smo tega navajeni, poudarja Ajda. »Za to, da plešeš, pravzaprav ne potrebuješ ničesar, nobenega zvoka. Že leta in leta lahko pri sodobnem plesu opazujemo, da so celi odseki narejeni na tišino. Ljudem gre to pogosto zelo na živce. Večsenzualno zaznavanje ponuja pač večje ugodje.«

Sodobni ples nima strogo predpisane forme, imajo pa družabni plesi točno predpisane korake, ki sledijo ritmu glasbe. Če iz tega sklepamo, da gluhim ti plesi niso najbolj blizu, smo ponovno v zmoti. »V mariborskem društvu gluhih sta mož in žena, ki izjemno dobro plešeta družabne plese,« pravi Ajda. »Očitno tudi narodno-zabavna glasba sproža dovolj vibracij, ki jim lahko sledita, da ne plešeta mimo ritma.«

Maja dopolni njeno razlago: »Tisti, ki nosimo slušni aparat, slišimo glasbo kot vi. Tisti, ki smo popolnoma gluhi, pa čutimo glasbo prek močnih vibracij. Na primer v diskoteki je glasba na ful, in to čutimo. Malo tudi pogledamo druge, kako plešejo, da ulovimo ritem glasbe. To nam včasih dela težave, ko je melodija glasbe brez basa ali bobnenja. Če pa imamo soplesalca, ki vse sliši, se prepustimo njegovemu vodstvu in z lastnimi čustvi sledimo glasbi. Drug primer je festival – plesna koreografinja v času priprav na podlagi opazovanj pove, kdo bo vodil ples v točki – se pravi, vodja je tisti, ki dobro sledi glasbi in ve, kdaj je treba spremeniti ples. Drugi pa ji lažje sledimo in vemo, kdaj je kakšna sprememba ritma glasbe.«

Zvok, tudi glasba, je vibracija in zlasti vibracije nizkih in močnejših tonov se zadržujejo v prsnem košu in se nato prevajajo po kosteh. Na ta način vsi, ne le gluhi, čutimo glasbo. Tudi Ajda je, ko se je pripravljala na prvo delavnico sodobnega plesa za gluhe, iskala ustrezno glasbo z močnimi basi, ki oddajajo najmočnejše vibracije. »Potem smo se raje odločili za bobnarja, naš prvi korepetitor je bil Blaž Kores na džembah. Vsi gluhi so brez težav sledili ritmu, morda še malo bolje od slišečih.«

Plesnih delavnic na mednarodnem festivalu plesa gluhih so se udeležili gluhi in slišeči plesalci, in ko Majo vprašam, kako je potekalo sodelovanje, se smeji in pravi: »Šlo je. Slišeči so se učili jezika gluhih in tu pa tam so nam pomagali še tisti, ki so znali znakovni jezik – največ Ajda – ko smo se znašli v komunikacijskem 'trku'. Gluhi pa smo se hitro znašli in komunicirali v različnih znakovnih jezikih (slovenski, hrvaški, srbski), deloma pa tudi v mednarodnih kretnjah.« Ob tem se Ajda spomni anekdote, ko so za sodelovanje prosili učitelja hip-hopa: »Prišla sem na vaje, da bi tolmačila, oni pa so se že dogovorili za svoje znake in me sploh niso potrebovali.«

Gluhi in slišeči enaki na odru

Leta 2012 so se znotraj mednarodnega festivala plesa gluhih plesne delavnice poleg Maribora izvedle še v Zagrebu in Beogradu. Za zaključek se je vedno pripravila celovečerna predstava, v kateri so nastopali gluhi in slišeči plesalci. Maja se najbolj spominja priprav: »Bile so intenzivne in dinamične. Uh, na koncu se je izšlo. Zadnji dan festivala sem nastopala v treh točkah. Na nastopu smo se vsi uspešno predstavili. Spominjam se tudi druženja z gluhimi in slišečimi.« Ajdo pa je najbolj ganilo 14-letno dekle v Beogradu, ki je ob zaključku dejalo, da se zahvaljuje za projekt, ker ni nikoli verjela, da bo lahko kdaj enakovredno sodelovala pri podobnem projektu in celo enakopravno stala na odru s slišečimi. »Še danes sem ganjena, ko se spomnim njenih besed.«

Občinstvo je običajno zaprepadeno, ko izve, da so med plesalci tudi gluhi, saj ob ogledu predstave tega ne more nihče ugotoviti. Ob tem Ajda opozori: »Dejstvo je, da so bili gluhi v preteklosti okarakterizirani kot butci in ta predsodek je še danes prisoten. Obstaja raziskava, kako slišeči dojemajo različne tipe invalidnosti. Izkazalo se je, da vse invalidnosti, ki so očitne (slepota, uporaba invalidskega vozička), v nas vzbujajo pomilovanje. Gluhi pa so videti normalni, šele v komunikaciji se pokaže, da je nekaj drugače. Zato je prvo čustvo, ki ga sprožijo, strah.« S takšnimi izkušnjami se je soočala tudi Maja in seveda številni gluhi. Zaradi tega se gluhi raje družijo med seboj, v zaprtem krogu, pojasnjuje Maja. »Gluhi se lažje odpremo, ko smo med sebi enakimi, saj se najbolj razumemo. Radi imamo občutek, da smo enakovredni. Obstajamo pa gluhi, ki smo zelo odprtega tipa in radi sprejmemo medse tudi slišeče.«

Ajda slišečim svetuje, da je treba samo premagati zadržek pred prvim stikom, uporabiti naravno govorico telesa in gluhi bodo z veseljem sprejeli ponujeno roko. »V komunikaciji že tako uporabljamo veliko naravnih gest in te nam lahko pomagajo v pogovoru z gluhimi. Ni vsaka kretnja ikonična. Gluhi bodo gotovo zelo hvaležni, da se trudimo.«

Povezovalki svetov

Maja Kuzma v svetu slišečih zelo dobro funkcionira. Poleg slovenščine govori tudi osnovno angleščino. »Ja, slišeči z menoj nimajo težav pri razumevanju, težave imam jaz z njimi, ker vedno odčitavam z ustnic. Ne razumem vedno vseh sogovornikov.« Čeprav je imela na začetku šolanja težave z vključevanjem v svet slišečih, danes deluje kot povezovalka obeh svetov. »Rada se držim slogana, da živimo vsi v enem svetu. Vsi moramo drug drugega poskušati razumeti, si prisluhniti, podpreti in prilagajati. V svetu slišečih sem preživela veliko osamljenih let, a sem hvaležna za to izkušnjo. Danes poskušam obe strani – slišečo in gluho – združiti. Slišečim povem, kako lahko komunicirajo z nami in kako gluhi drugače razumemo svet. Gluhim pa poskušam pojasniti, da naj slišečih ne izpodrivajo iz svoje družbe. Eni smo zelo vizualni in že sama mimika sogovornika nas privlači ali odvrača. Sama poskušam vedno zaključiti pogovor. Pri meni ni tega: 'Ah, nič, pusti, ni pomembno,' kar je pogosta izjava nekaterih ljudi.«

Zaposlena je kot urednica glasila Odmev tišine za Mestno društvo gluhih Ljubljana, je novinarka TIPK TV. Trenutno so njena najljubša aktivnost pohodi po hribih in gorah, kjer se rojevajo zgodbe, ki jih vestno zapisuje.

Ajda Pfifer se dela z gluhimi loteva z veliko entuziazma. Nagrade šteje v obliki zahval, saj so materialne zelo redke. Vendar pa hkrati poudarja, da ni neka dobrotnica, delo z gluhimi opravlja tudi zaradi sebe, saj se ob tem dobro počuti, čuti zadovoljstvo in zadoščenje.

Ajda je edina plesna pedagoginja v Sloveniji, ki zna kretati. Je tudi edina raziskovalka na področju psihologije, ki se ukvarja z gluhimi, pred njo je zagovor doktorata. Ajda odhaja v tujino. »Moje raziskovalno delo je vredno le, če ga lahko začnem uporabljati v praksi. Ker ne prihajam iz specialne pedagogike, ampak sem razvojna psihologinja, sem anomalija v tem sistemu in ne predstavljam si, kako bom vstopila vanj. Ni mi še jasno, kako bo šla moja pot, vem samo, da moram do konca življenja nekaj spremeniti na področju razumevanja gluhih in njihovi integraciji v svet slišečih.«

Besedilo: Nives Cvikl // Fotografija: osebni arhiv in Aleksander Leon Cvikl

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri