Luka Markus (Briljantina) kot slovenski John Travolta

Teater je tridimenzionalna kocka, s katero vstopamo v svet z dvema komponentama: občinstvom in umetnikom. Poklon njim je stoječa ovacija, za občinstvo pa znanstveno dokazano velja, da ob zares dobri predstavi uskladi srčni utrip in emocije. To je moč teatra, voda na mlin našega sogovornika. Ta žanr ga hrani in napaja v vseh možnih variacijah. Med žmohtnim humorjem in pomenskostjo ter resnostjo skrbi za ohranjanje kontrasta, nujnega za svojo profesijo, in za nameček s svojo pojavnostjo pa karizmo, za katero bi ga bilo, če je ne omenimo, sila krivično prikrajšati, skrbno skriva okroglo tridesetico. No, navsezadnje se tudi v New Yorku dogaja, da 40-letniki igrajo najstnike, ker odrska platforma to pač dovoljuje. Kar me v pogovoru z Luko še najbolj prepriča v legitimnost pečata, je začaranost v duhu časa, biti ujetnik lastne preteklosti. To, da se trudi najti pot do poslušalcev in predvsem gledalcev in biti mojster zajemanja utrinkov, od česar ne bo odstopil niti v Briljantini. »Dober si toliko kot tvoj zadnji projekt,« je prepričan. Te dni namreč jaha valove 'muzikalomanije,' ki se v zadnjem obdobju – in upajmo, še dolgo – drži Slovencev.

Biti močan in hkrati šibak pod lupino

»Težji so časi v svetu, bolj si ljudje želijo imeti se dobro. Našo mejo so muzikali prestopili pozno, a Slovenci si jih zaslužimo,« pojasni evforijo. Mamma Mia je zarisala nekakšno navidezno prelomnico in tlakovala pot Briljantini, ki se je premierno predstavila minuli petek. Za svoje čase šokanten film se ponaša s sporočilom o iskrenosti do samega sebe in predanosti ljubezni. Sandy se 'zrihta' za Dannyja, Danny pa se hlepeče oprime športa samo zato, da bi ustrezal njeni skupini ljudi. Ker misli, da je tako prav. »V najstniških letih gredo po glavi neumnosti, ampak takrat so dovoljene – če jih narediš iz ljubezni do nekoga drugega ... kaj lepšega.« Z Luko se vrnemo v prvo polovico 20. stoletja. Zlato dobo za genije, kot so bili Fitzgerald pa Sinatra in Bennet. Ko so moški v laseh imeli briljantino, ženske pa so kljubovale gravitaciji. In to ga privlači pri predstavi – da je zmožna prikazati najsvetlejše bisere obdobja prohibicije in se dotika posameznika na najčistejši način: »Kaj je iskrenost, kaj je laž, kako biti močan in hkrati šibek pod lupino. In zgodbo pustiti v Ameriki.« Modernost pač dopušča, da se preteklost počuti domače oziroma: »Starejše generacije se bodo spominjale, mlajše pa učile.«

O kasetofonih in Waltu Disneyju

Po igri in biti prepričljiv za množico, vsak večer, kot da je prvič zaigrano, dialog prvič izrečen in misel prvič izmišljena, je klišejsko hrepenel že v prvem razredu. Starejša generacija sorodnikov, bivajoča v Ameriki, mu je domov prinašala Disneyjeve kasete. Z izjemo dedka, ki je bil po pripovedovanju babice podokničar, je edini predstavnik tega 'foha': »Imel sem Sonyjev kasetofon in slušalke z gumo. Zaljubil sem se v Lepotico in zver in Malo morsko deklico. In Aladina. « Disney je tematiki pač znal podati karakter in ga projicirati na trakove animiranega filma, za vsak muzikal, ki je stopil na broadwajski oder, pa je spisal še 11 novih pesmi. Kontroverzni genijalec in Mojca Horvat sta kriva, mi pove. Ta je leta 1983 prejela ameriško štipendijo in študirala na Broadwayju, kjer se je srečala z vrhunskimi plesnimi predstavami in po vrnitvi domov prva v Sloveniji predstavila muzikal, džez in step. Od leta 1989 pa vse do danes vodi svojo plesno šolo. »Muzikal je vame vnesla kot z iglo v žilo. Igre z žogo? Pustimo to. Edino, kar je veljalo zame, je bilo odkrivanje pomenov giba in tonov.«

»Vedel sem, da v Sloveniji ni prostora zame«

Bila bi krivica egoistično sprejeti dejstvo, da nas zapuščajo mladi talenti. Luka na to gleda drugače. »Ko sem pred leti odšel, se je ustvarilo novo poglavje. Vedel sem, da zame v Sloveniji trenutno ni prostora.« Za šest zim nas je zamenjal za britansko eksplozijo betona. In prehod je bil: »Enormen.« V mesecu dni je moral naštudirati 160 let oper in operet in med študijem tri leta ni zatisnil očesa. Elitna Guildford School of Acting navsezadnje vsako leto na avdicijah pričaka več kot deset tisoč posameznikov, izmed katerih izberejo pičlih 50 bodočih študentov.

»Nam, iz Slovekistana, ni lahko,« se nasmehne. Nam tako pravijo? »Ja, da smo otok, ki je nekoč pripadal Češkoslovaški in danes govori rusko.« Luka je postal prvi Slovenec z uspešnim prebojem na londonski West End, ne zastonj poimenovan evropski Broadway, z globokimi koreninami in tradicijo. Sicer ni bilo življenje mladega umetnika v Londonu nič kaj postlano z rožicami. Za preživetje obdobij, ko ni predstav, je iskal dodatna dela. Nato se je vrnil domov in ustvarjal filme in nadaljevanke. Če se sprašujete, zakaj – zato, ker ga je kamera zaradi dedne koščenosti lažje pogoltnila. Po njegovih besedah. Danes ponižno, častno in hvaležno interpretira svoj uspeh. Terapija so psi. In družina – sestra ima dvojčke in s stričevsko vlogo ne skopari s pohvalami: »Ni lepšega, kot iti v družbo mlade, čiste energije, ki te dobesedno srka in ti stopi srce, ko začne ponavljati tvoje skladbe. Ko te slišijo v risankah. To je odmik od profesije oziroma tega, kar rad počnem. Odmik v brezmiselnost in brezpogojno družinsko ljubezen.«

Besedilo: Neja Drozg // Fotografiji: Aleksandra Saša Prelesnik

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ