Ludvik Bagari: “V resnici sem prijazen”

Ludvik Bagari: “V resnici sem prijazen” (foto: Helena Kermelj) Helena Kermelj
Vir: Lady
15. 7. 2016

Usnjen plašč do tal in njegova misterioznost sta mojo novinarsko žilico navdala z zanimanjem, kaj se v resnici skriva za obrazom pretkanega lika z malih zaslonov. "Poznate zapise s šminko? Tiste, prek katerih ženska sporoči moškemu nekaj, česar drugače ne bi?" me preseneti z vprašanjem kmalu po tem, ko sva si segla v roke. Bil je nevede popotnica ne za le klasičen intervju, temveč pogovor z umetnikom, ki življenje in delček svoje duše zapušča v fiktivnih filmskih in gledaliških likih. In priznam, čas, ki sem ga z Ludvikom Bagarijem preživela v prijetni kavarnici, je minil hitreje, kot bi trenil.

Najina beseda je seveda stekla o igralskem poklicu, 'kriminalcih', ljubezni − usojeni in neusojeni − ter muzi, ki mu je v roke položila pisalo in z njim soustvarila melodramo Srceder.

"Biti prepoznaven je del mojega poklica. Zgodi se, da me zaradi nadaljevanke pogledajo drugače, malo iz sovraštva. Neka­teri preveč podoživijo stvari," številna srečanja z mimoidočimi opisuje igralec, ki ga na sprehodu skozi stari del mestnega jedra predvsem mladina rada pocuka za rokav in prosi za fotografijo. Nič kaj presenetljivo, saj ga najpogosteje snubijo prav vloge stereotipnega negativca. Iskreno mu priznam, da si ga le s težavo predstavljam v kakšnem pomehkuženem scenariju, in mi na vprašanje, zakaj mu tako radi privoščijo vlogo kriminalca, razloži: "Zato, ker nisem blaziran gospodič. Ne hodim naokoli napudran in zasanjan." Vsaka vloga je ponazoritev, izziv odčitati drug svet in ga skomponirati v gledalcem prijazno podobo. Z njo se zavest odpre v drugo realnost, mistično doživetje. "Vloga ne predstavlja mojega pravega jaza. Na kraj pameti mi ne pade, da bi počel kaj takega. V resnici sem prijazen," mi še z nasmeškom pove.

Film je prestižna stvar

Murskosobočanu so študentska leta minevala na AGRFT-ju, kjer je gulil klopi dramske igre in umetniške besede. Razmere tam se spreminjajo, a je po njegovem mnenju spomin generacij, ki jo zapuščajo v zadnjih letih, verjetno podoben tistemu, ki ga hrani v sebi. Prijeten. "Na akademiji dajejo več poudarka gledališki igri kot pa filmski, ampak glede na to, da v primerjavi s svetovnim merilom nimamo močne filmske industrije, je to primerno. Bi si pa želel, da bi se ta specialnost še bolj razvijala in bi več dela posvetili vzgajanju filmskih kadrov. Film je nosilec idej, prestižna stvar," pravi. Verjetno zaradi nekaj 'tečnih likov,' kot jih sam poimenuje, si javnost težko ustvari sliko, da je odnos Slovencev do tovrstne kulture pravzaprav dober. "To se vidi pri otrocih, ko med tujimi oddajami na televiziji zaslišijo nekaj domačega in zastrižejo z ušesi," doda.

Ko se zagrnejo zavese

Ko sva govorila o filmu oziroma ko sem ga postavila pred odločitev, naj izbere lastnost, zaradi katere ga bolj pritegnejo filmska platna, sva prišla do zaključka, da je posneta igra intimnejša in odpira vprašanja: "Osnovna korelacija gledališča je v črti od odra do publike. Film gre s svojim ponazarjanjem, besednjakom in prostorom globlje, kamera kroži vsepovsod in zajame vse," pojasni. Več kot 70 vlog se je že zvrstilo v njego­vem portfelju, brez tistih, za katere je srce puščal na odru gledališča. To je pač davek igralskega poklica. "V gledališču je še huje," pove Ludvik. "Ko se zavese zagrnejo, je konec. Predstava umre. Publika se ne zaveda, da ljudje ustvarjajo genialne stvari, na odru puščajo življenja, znoj in kri," še doda.

Zapisi s šminko

In da se za konec vrnemo še k tistemu vprašanju iz uvoda, o rdeči šminki in ogledalu. Rdeči zato, da je sporočilo močno, šminka pa se preprosto poigrava s simbolom ženstvenosti.

"Zapisi s šminko so enaki zapisu s krvjo," trdi. "So medij, ki ni priznan, a meni pomemben in močen. Ko dekle piše s šminko, je prisoten delček nje, ko prebereš ti, si prisoten ti." Zgodi se, da umetnika zjutraj na ogledalu v kopalnici metaforično pričaka pomembno sporočilo. Zapis muze. 'Dolgočasen si, ne maram te več,' ali 'Imam te rada, ljubim te.' Njen simbol je po besedah legendarnega imena prav muhasta stvar in 'krivka' za nastanek melodramatične pravljične poezije o čustvu, ki je močno kot nastajanje diamantov. Srceder je ljubezenska drama, ki realnost suče na glavo.

"No, saj se realnost dandanes ukrivlja in ni takšna, kot si jo predstavljamo," pove. Pa čeprav od nastanka besedila mineva že nekaj let, se ta trenutno rojeva v glasbeni podobi, natančneje koncertni obliki, v družbi benda in operne pevke: "To ni populistična zadeva, ki bi jo ljudje množično poslušali. Je za sladokusce, ljudi, ki poleg glasbe želijo še nekaj vsebine. To je tisto, kar nas popelje v čarobni svet, neki prostor estetike ali lastnega doživljanja. Vedno iščemo nekaj, kar nas navdaja z veseljem. No, ni nujno veseljem, v melanholiji včasih iščemo glasbo, ki nas poboža. Ob deževnem vremenu, na primer. Veliko ljudi ima rado sonce, drugim je ljubši dež. Temu mora biti primerna tudi glasba."

Ko bo konec Usodnega vina ...

  • "Uspeh ne bo trajal dolgo. V trenutku, ko se bo nadaljevanka nehala predvajati, bo Tibor postal zgodovinski spomin v televizijskem arhivu, jaz pa bom odšel v pozabo. To ni nič takega, mi je znano. Potem bodo spraševali, kdo ste vi, kaj počnete. Ste igralec v gledališču? Nazaj jim postavim vprašanje, če so tam sploh kdaj bili. Kdaj, v srednji šoli? (smeh)," zaključi.

Neja Drozg

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri