Za mladino nekdanjega vzhodnega bloka je značilno, da so starši že v rani mladosti pozorni na talente in sposobnosti svojih otrok.

Ona si je želela postati balerina, a pot usode jo je vodila v gimnastiko, ki je postala in je še vedno bit njenega sveta.

Za Ljudmilo je gimnastika vse

V Ukrajini je navada, da se otrok, ki trenira, popolnoma posveti športu; tudi tako, da se preseli stran od staršev v šolske in dijaške domove. Za njene starše selitev hčere ni prišla v poštev, kar je bilo za takrat komaj 10-letno Ljudmilo Korolenko velika žalost. Starši so jo, da bi jo potolažili, odpeljali na uro gimnastike, kjer se je zgodil prvi klik, in rodila se je večna ljubezen do tega športa. »Zame je gimnastika vse. Je moja hrana, voda in zrak, ki ga diham. Je moje življenje,« pravi danes 66-letna Ljud­mila, ki je ena najuspešnejših trenerk ženske gimnastike pri nas. A njena pot do samega vrha je bila vse prej kot lahka.

»V naši družini ni športnikov. Tako moj brat kot sestra sta inženirja, jaz sem bila edina s športnimi ambicijami. Oče se s tem nikakor ni mogel sprijazniti, še več ... Želel si je, da se vpišem na družboslovno fakulteto. Ker tega nisem storila in sem se brez njegovega dovoljenja vpisala na fakulteto za šport, mi je tako zameril, da kar tri leta nisva spregovorila niti besede,« se še vedno s priokusom žalosti spominja Ljudmila. »Nikoli ni prišel na nobeno od mojih tekem, kariere, ki je bila precej uspešna, ni spremljal. Na srečo je bila toliko bolj ponosna name moja mama, ki me je spremljala. Bila je moj steber v težkih trenutkih,« pripoveduje. Potem pa se je zgodil preobrat. Ko je Ljudmila po številnih uspehih, ki jih je imela z reprezentanco, osvojila najvišje nazive, med drugim tudi tako imenovani naziv master športa – to je največ, kar se v Ukrajini da doseči –, je njen oče pozabil svojo užaljenost in jo začel s ponosom podpirati in spremljati njeno kariero.

Poškodb je vse več

V tem času je Ljudmila spoznala Sergeja Korolenka, ki je pozneje postal njen mož, in z njim si je ustvarila družino. A kljub temu ji trenersko srce ni nehalo biti. Še vedno je učila najuspešnejša imena ženske gimnastike. Svoje trenersko znanje je predajala v Rusiji, Kanadi in nato še pri nas v Sloveniji.

»Kanada mi je bila zelo všeč, prav tako tamkajšnji ljudje, ki so precej odprti. Tja smo migrirali z družino, zato mi je bilo precej lažje, ker sem imela najbližje ob sebi. Drugače je bilo v Rusiji. Tam so bili v ospredju zgolj in samo rezultati. Trdo delo se je kazalo tudi v tem, da se ljudje niso ozirali na poškodbe deklet, ki jih je bilo vsako leto več. Pa ne govorim le o fizičnih, ampak tudi psihičnih pritiskih in zlomih deklet. S takim delom se nisem strinjala. Žal pa se to dandanes širi v vrhunski šport tudi v drugih državah. Vse več je namreč poškodb in niti ene olimpijske igre ne minejo brez njih. Morda na to vplivata tudi življenje in prehrana. Orodja so namreč boljša in bolj prilagojena človeškemu telesu, a je poškodb žal vse več,« razlaga Ljuda, ki je leta 1997 na povabilo Mitije Samardžija s svojimi varovankami prišla v Slovenijo.

»Odločitev ni bila lahka,« prizna. »Bila je povezana s finančnimi težavami v Ukrajini. Ni se dalo preživeti. Prvič v življenju sem se v neko državo preselila sama in za sabo v rodni domovini pustila moža in otroke. Težko mi je bilo kot mami, ženi in kot ženski nasploh,« pravi. Ker takrat še ni bilo Skypa, ampak zgolj telefoni, se je z družino slišala vsak večer. »Ko sem zvečer legla v posteljo, sem jih poklicala, in nato s solzami v očeh zaspala večer za večerom. Nato pa sem po televiziji videla posnetek lačnih, prestrašenih otrok iz Afrike, ki so jih na pol žive in mrtve hkrati obletavale muhe. Ob tem sem si rekla – pa kaj mi je. Sem zdrava, imam službo, družino. Ni hudo meni, hudo je lahko njim. Od takrat se vedno, ko se hočem zasmiliti sama sebi, spomnim na ta prizor in vidim realno sliko, da mi ni nič hudega. Tako tudi obvladujem svoja čustva,« razkrije trenerka.

Vse se da

Zase sicer pravi, da je tipična trmasta rakica, ki verjame le tistemu, kar preveri sama, in to ji pride prav tudi pri trenerskem delu. »Nič ne bom naredila samo zato, da bi bila deležna neke ugodnosti ali lažje poti. Ne bom sprejela niti nikogaršnjega nasveta, če mu ne bom iskreno verjela tudi sama. Uspelo mi je doseči rezultat, dobila sem veliko izkušenj, vem, kakšna je pot do kolajn, zato svojega dela ne bom spremenila niti za odstotek,« pove. Še zlasti je navdušena nad slovenskim pregovorom Iz malega zraste veliko. »To ne velja le za šport, ampak za vse stvari v živ­ljenju. Če se hoče, se da. Samo obupati ne smeš. Tudi mi imamo podobno misel, ki pravi: Vzemi več in meči dlje,« deli z nami rusko izročilo.

»Všeč mi je, da imamo podoben jezik. Včasih se zgodi, da kakšna beseda podobno zveni, a ima povsem drugačen pomen, kar me včasih spravi tudi v kakšen neroden položaj,« prizna. Tudi sicer govori veliko jezikov: slovensko, rusko, ukrajinsko, poljsko, angleško ... A vse z akcentom, kot sama pravi. Kdor jo želi razumeti, jo, je prepričana. Pri nas se oba z možem, ki je po upokojitvi prišel za njo v Slovenijo, dobro počutita.

»Finančno se z Ukrajino ne moremo primerjati. Čeprav imam najvišji možen naziv v trenerskih vodah v Ukrajini, to je zaslužena trenerka Ukrajine, moja pokojnina znaša 85 evrov, moževa, ki je bil profesor na športni fakulteti, pa 45 evrov.« Je pa nekoliko manj zadovoljna z odnosi. »Seveda pogrešam Ukrajino, dvakrat na leto jo obiščem. Pogrešam predvsem odprtost ljudi in iskrenost v odnosih. Tega je v Sloveniji z vsakim letom manj, pa naj gre za partnerske, prijateljske ali povsem poslovne odnose. V naših družinah sta zelo pomembna spoštovanje in sopomoč. Z bratom in sestro se nikoli nismo sprli. Velik pomen pripisujemo vrednotam, ki so v potrošniških družbah vsak dan bolj pozabljene,« pravi.

Tudi pri vzgoji otrok opaža razliko. »Otroci so tu bolj razvajeni, vse se vrti okoli njih. Pri nas ni tako. Tam sta pomemben star človek in spoštovanje. To se pozna denimo že pri tem, da so sprednji sedeži na ukrajinskih metrojih vedno rezervirani za starejše. Pri obedih se pri mizi vedno počaka, da najstarejši za mizo da znak, kdaj se lahko začne in kdaj konča jesti. Tudi otroci imajo v šolah več ur bontona, zato nekomu, s komer si na isti dejavnosti ali v prostoru, tudi če ga ne poznaš, sežeš v roko, tako v pozdrav kot v slovo, v znamenje spoštovanja,« razloži Ljudmila in doda: »Tudi naši moški so nekoliko drugačni, predvsem so bolj pozorni.« Ker ona ne kuha, ji vsakodnevni obrok, prav po kraljevsko, pripravi njen mož, doma jo pričaka šopek rož, vsak dan jo partner spremi na delo in jo počaka, da konča obveznosti.

Ljudmila Korolenko: Gimnastika  je kot zrak,  ki ga diha

Telovadnice so enake po vsem svetu

V dolgoletni karieri je Ljuda doživela tudi številne zabavne prigode, ki so postale kar anekdote. Ko so leta 1985 kot pomožna ekipa Sovjetske zveze spremljali takratno reprezentanco na evropskem prvenstvu. Takratni predsednik mednarodne gimnastične zveze Jurij Titov je v dar prejel konja za preskok s posebno amortizirano oporo za večjo eksplozivnost pri preskoku. »Ker je bil tam z letalom, nam je kot pomožni ekipi, ki je prišla z vlakom, naročil, naj odpeljemo orodje domov. Konja smo razstavili in naložili na peron. Vse je bilo v redu do Moskve, kjer se je na carini zapletlo. Izdali so nam račun za neverjetnih 250 tisoč dolarjev davka. Orodje smo pripeljali v dvorano, odzivi vadečih so bili odlični. A kaj, ko je bilo treba poravnati ta račun ... V raziskovalnem duhu, od kod tako visok znesek, smo odšli na sam vrh do takratnega generala, da preverimo zadevo. On nas je začuden spraševal, kako smo konja sploh spravili na potniški vlak, nakar smo ugotovili, da so cariniki narobe prevedli spremljajočo dokumentacijo. Mislili so, da gre za živega konja, in ne telovadno orodje,« se še danes z nasmehom na obrazu spominja Ljudmila, ki je bila tudi častna mednarodna sodnica na kar petih olimpijskih igrah. »Živela sem v različnih sistemih, a gimnastične telovadnice so enake povsod po svetu. Je prostor, kjer se počutim varno in živo hkrati,« sklene misel tovarišica Ljudmila.

Besedilo: Tjaša Platovšek // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik

15. april 2018 Trači › Domači trači foto: Aleksandra Saša Prelesnik
Jana

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Jana

Naročite se na revijo Jana:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Lady

6-mesečna naročnina (26 izvodov)

Cena s popustom: 41,39 €

REDNA CENA: 51,74 €

NAROČITE ZDAJ

Nova

Letna naročnina (52 izvodov)

Cena s popustom: 77,61 €

REDNA CENA: 103,48 €

NAROČITE ZDAJ

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri