O dobri in do človeka prijazni arhitekturi smo se pogovarjali z direktorico festivala, arhitektko Lenko Kavčič.
Arhitekti nam oblikujete prostore, v katerih živimo. Kaj je glavno merilo, ki ga pri svojem delu upoštevate?
Stavbe, ki jih načrtujemo arhitekti, so namenjene predvsem ljudem. Zato je človek vedno v središču pozornosti načrtovanja arhitekture. V arhitekturi še danes odmeva zgodovinski zapis Vitruvija, da mora biti arhitektura trdna, mora služiti svojemu namenu in mora biti lepa. Z namenom zadovoljiti temeljne potrebe človeka. Stanovanje, v katerem živimo, je več kot samo seštevek sob in prostorov, ki jih uporabljamo. Javni prostori v mestu – trgi, parki, peš območja – morajo slediti merilu človeka. Kljub tehnološkemu in vsestranskemu razvoju se osnovne človekove potrebe niso bistveno spremenile. Morda je prav zato danes skrbi za ljudi v grajenem prostoru še toliko bolj treba nameniti velik napor in največjo pozornost.
Glavno vodilo letošnjega festivala Odprte hiše Slovenije je prostor, ki povezuje. Kako to ustvarite?
Kakovostno oblikovan in grajen prostor omogoča ljudem, da se v njem dobro počutijo, ga enostavno uporabljajo in so v njem samostojni ter enakopravni. To se sliši precej preprosto, a dejansko je lahko s prostorom marsikaj narobe. Takrat postane izključujoč, nedostopen in degradira. Prostor po meri človeka nosi v sebi vrsto kakovosti, ki človeku omogočajo zdravo, svobodno in povezujoče delovanje. Urejenost prostora in kakovost gradnje kažeta na ekonomsko in civilizacijsko razvitost posamezne družbe. Prostor je nosilec kulturnih vrednot in hkrati vpliva na narodovo zavest. Moč in napredek posamezne civilizacije sta se od nekdaj kazala v arhitekturi. Način, kako prostor zasnujemo, vpliva na način življenja. Prostor nas lahko povezuje, omogoča skupnosti, da se razvija in gradi vrednote.
Kako dosežete prijetnost okolja, saj prostor gotovo vpliva na odnose med ljudmi, ki tam živijo in delajo?
Danes, ko preživimo več kot 90 odstotkov časa v zaprtih prostorih, je zagotavljanje zdravega bivalnega in življenjskega prostora nujnost. Kakovost zgrajenega prostora se najbolj kaže v primerih, ko se v njem zadržuje večje število ljudi. Takrat mora prostor zagotoviti različne načine uporabe za različne ljudi. Seveda je to najbolj pomembno v šolah, vrtcih, bolnišnicah in delovnih prostorih. Ureditev delovnih prostorov, pisarn, mora zagotavljati tako skupinsko delo kot možnost, da se posameznik umakne v samoto. Pravilna strategija, ki jo uporabljajo arhitekti skupaj z naročnikom, lahko pomembno prispeva k dobremu počutju in delovni učinkovitosti.
Kakšnega okolja si ljudje na splošno želimo?
Razumevanje arhitekture je odvisno od našega splošnega znanja in izkušenj v njej. Arhitektura ni samo umetnost gradnje. Lahko se izognemo slikarstvu, literaturi ali glasbeni umetnosti, v arhitekturi pa živimo in nas spremlja na vsakem koraku. Zato je toliko bolj pomembno, da imamo v njej pozitivne izkušnje, da spoznamo kakovostne primere in s tem razumemo poslanstvo arhitekture. Pridobivanje novih znanj in izkušenj na področju prostora nam dviguje merila, postanemo bolj zahtevni in zlahka prepoznamo, kaj in kakšen prostor potrebujemo. Festival OHS omogoča prav to: osebno izkušnjo v arhitekturi, kjer spoznamo tudi tiste, ki pri nastanku arhitekture sodelujejo – lastnike, investitorje, arhitekte …
Za letošnji festival OHS ste povedali, da je za humano družbo prihodnosti bistveno omogočanje vključevanja, enakopravnosti ter strpnosti do drugačnosti, pri čemer ima pomembno vlogo grajeno okolje. Kako ste si to zamislili?
Čas, v katerem živimo, je precej buren in prinaša nove izzive tudi na področju gradnje mest, zagotavljanja stanovanj, načrtovanja izobraževalnih ustanov. Več kot polovica svetovnega prebivalstva živi v mestih, torej v okoljih, ki smo jih sami zgradili v najboljši veri, da je tako prav. Ob soočanju z vplivi in posledicami delovanja človeka v odnosu do našega planeta je področje gradnje eno tistih, ki mora temeljito spremeniti uveljavljene prakse. Vsaka nova stavba pomeni dolgotrajen poseg v prostor, saj stavbe živijo vsaj 50 do sto let, kar pomeni, da morajo biti načrtovane in zgrajene na način, ki omogoča vrsto spremenljivih funkcionalnosti, drugačno uporabo in nadgradnjo. Stavbe lahko prenovimo in s tem ohranjamo njihovo vrednost, kar je bolje, kot da jih porušimo in zgradimo znova. Prostor je omejena dobrina in z njim moramo ravnati preudarno.
Navsezadnje je bil podoben koncept uveljavljen že v Jugoslaviji, kjer so v vseh novih soseskah in blokih skrbeli za sobivanje različnih kulturnih in statusnih skupin, s čimer je bil omogočen razvoj enakopravnosti in strpnosti. Danes se zdi, da sploh ne poznamo svojih sosedov ...
Če se bolj simbolno izrazim, so danes ograje med sosedi precej visoke, kar opažamo tudi pri organizaciji festivala. Lastniki vse težje odprejo vrata in povabijo na obisk ljudi, težje delijo svoje zgodbe o stavbah, kar kaže na čedalje večje zapiranje družbe in ustvarjanje zaprtih družbenih krogov. Kaže tudi na to, da nas družba vse manj zanima, poudarjena individualnost sodobnega časa pa k skupnemu napredku pripomore bore malo. Zato toliko bolj cenimo in smo ponosni, da na festivalu odpremo zasebne stavbe, ki so primer najboljše arhitekture in s tem lahko ljudem na najbolj pristen način omogočimo stik s kakovostno arhitekturo.
Ste že razmišljali o medgeneracijskem in medkulturnem sobivanju, ki se v svetu vse bolj uveljavlja? Kako daleč od vključevanja vseh generacij in družbenih skupin smo pri nas?
Tudi pri nas imamo kar nekaj pobud in prostorov, ki različnim skupinam ponujajo skupno streho. Prav letošnja tema festivala Prostor povezuje odpira vrata stavb, ki ljudi povezujejo. Od hiše slovenske filantropije do stanovanjske skupnosti varovancev in mladinskega centra Mladi zmaji. Kako humana družba smo, se kaže prav skrbi in pozornosti, ki jo namenjamo ogroženim, nemočnim, marginalnim ljudem in prostorom zanje. Povezovanje različnih vedno pripomore k razvoju. Med vsemi enakimi smo vedno vsi na istem mestu. Za sprejemanje različnosti pa potrebujemo široko odpre misli in oči ter prostore, ki to omogočajo.
Čedalje več je poudarka na ekoloških in zdravih gradnjah ter na samooskrbi stavb. Za kaj gre?
Predvsem za varovanje naravnih surovin, varčevanje z energijo in alternativne načine razvoja gradnje same. Danes so lahko stavbe vrhunski tehnološki dosežek, v katerega so vgrajeni zadnji dosežki tehnologije in omogočajo tehnološko upravljanje stavb. Lahko pa z razumevanjem naravnih fizikalnih zakonov povzamemo temeljne principe gradnje v preteklosti (low tech) in gradimo stavbe na sodoben tradicionalen način, spoštljivo do okolja, prostora, narave in človeka.
Besedilo: Živa M. Brecelj // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik, Miran Kambič
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
