Lara Prašnikar prihaja iz slavne nogometne družine

Lara Prašnikar prihaja iz slavne nogometne družine (foto: Igor Zaplatil) Igor Zaplatil
Vir: Lady
16. 12. 2018

Nogomet že dolgo časa ni več le domena moških. 

Tudi nogometašice se lahko brez težav kosajo s svojimi moškimi kolegi, o čemer smo se lahko na lastne oči prepričali ob srečanju s slovensko nogometno reprezentantko Laro Prašnikar, ki ji je bil nogomet položen že v zibelko. 

► Vaš brat Luka brani barve velenjskega Rudarja, oče Bojan pa je bil sprva nogometaš, pozneje pa eden najvidnejših slovenskih strategov tako na klopi reprezentance kot tudi številnih slovenskih klubov. Ali je kdaj sploh tekla beseda o čem drugem kot o nogometu?

No, mami je v mladih letih trenirala gimnastiko, ki pa mene nikoli ni prav privlačila. Brat je 11 let starejši, zato prej nisva bila tako povezana, kot sva zdaj zadnja leta. Skupaj sva sicer igrala nogomet. Tudi oči je hitro opazil moje zanimanje za ta šport. Še danes mi rad pripoveduje o tem, da sem kot otrok raje kot risanke spremljala nogometne tekme. Temu se je čudil tudi sam, saj me nikoli ni prepričeval ali silil v nogomet.

► Zakaj pa ste se odločili, da tudi profesionalno zaplujete v nogometne vode?

Za menoj je šele drugo profesionalno leto, saj v Sloveniji profesionalnega ženskega nogometnega kluba ni, zato te priložnosti pred odhodom v Nemčijo nisem imela.

► Številnim se to še danes zdi nenavadna izbira za dekle.

Res je, vendar menim, da se iz leta v leto razmere izboljšujejo. Vse več je deklet, ki se zanimajo za igranje nogometa. Navadno začnejo v mlajših selekcijah skupaj s fanti, potem pa preidejo v žensko ekipo.

► Kakšno vlogo je imel na vaši športni poti oče Bojan Prašnikar?

Moj oče je bil zaradi narave poklica pogosto odsoten, tako je mojo vzgojo v svoje roke prevzela mama. Za to sem ji nadvse hvaležna. V zadnjih letih, ko oče preživlja več časa doma, spremlja vsako mojo tekmo in mi veselo deli nasvete. Vsak mi je do zdaj prišel še kako prav. Očasno me tudi ošteje, kar je včasih težko sprejeti, vendar so me kritike sčasoma le še okrepile. Spoštujem očetov trud, saj si želi, da bi tako ženski kot tudi moški nogomet dvignil na višjo raven, vendar pa v Sloveniji to zaradi različnih dejavnikov ni mogoče.



► Vas včasih njegove pripombe spravljajo tudi ob živce?

Oh, ja. Zelo se obremenjuje s slovenskim nogometom. Zelo ga boli, da je slovenski nogomet padel na takšno raven. Prav zaradi tega danes ne mara več obiskovati tekem, mislim, da že kakšni dve leti ni sedel na tribunah. Včasih sva sicer pogosto skupaj odšla na stadion. Kadar nastopa slovenska reprezentanca, ga vedno prosim, naj vzame kar dve vstopnici. (smeh) Sem njegova spremljevalka že od malih nog, mojo mamo namreč na nogometnih tekmah hitro začne zebsti.

► Kot deklica ste reprezentanco spremljali s tribun, danes pa ste del ženske nogometne izbrane vrste. Kakšen je občutek?

To so sanje vsakega nogometaša. Že s 16 leti sem vstopila v reprezentanco, kljub mladosti sem ena izmed ključnih članic. Čeprav igram v profesionalnem klubu, je igrati pod slovenskim grbom nekaj nepojmljivega. Za državo se vedno potrudim.

► Ste bili kot dekle v nogometu kdaj deležni očitkov moških kolegov?

No, niti ne. V lokalnem klubu sem bila med boljšimi, saj se kot deklica nisem veliko razlikovala od fantom. Potem pa je bilo vse težje, fantje so rasli, jaz pa sem bila nižja od njih. Že res, da so dekleta običajno trenirala odbojko, atletiko, vendar pa je nogometašic iz leta v leto več.

► Kako to, da ste se odločili za poklic nogometašice?

Proti koncu osnovne šole sem izbirala med velenjsko gimnazijo in nogometnim razredom v Šiški. Izbrala sem zadnjega, kljub temu da sem bila sprva že vpisana na gimnazijo v Velenju. To je bila pravilna odločitev, saj sem ves čas lahko posvetila treningom, tudi vzdušje v razredu je bilo spodbudno. Ker sem živela le za nogomet, je podpis profesionalne pogodbe nekaj najboljšega, kar sem doživela.



► Pridružili ste se nogometnemu velikanu Turbine Postdam, enemu izmed najboljših ženskih klubov v svetovnem merilu, ki v nemški ligi velja za enega izmed najtrših nasprotnikov. Kakšen je občutek, ko ti takšen nogometni velikan ponudi pogodbo?

Sanjski! Najprej sem odšla na poskusni trening, kjer je pomembno tudi kaj drugega. Ne le tvoje nogometne spretnosti, temveč tudi dobro srce, prijaznost … Ko sem šla prvič, me je oči spodbudil, naj grem, saj bova le tako videla, kako to je. Pred tem sem odpotovala tudi na Škotsko, kamor so me vabili. Že tam mi je bilo zelo všeč, saj je nogomet nekaj ravni višje, pa vendar precej slabši od nemškega. Želela sem na Škotsko, podpisati pogodbo kar čez noč, a mi je oče svetoval, naj premislim. Tako sem se preizkusila še v Nemčiji, kjer so me v drugem poskusu sprejeli. Bila sem navdušena. Že ob pogledu na garderobe, ki so takšne kot moške, s savno in džakuzijem, sem se zaljubila v klub. (smeh) Tako sem se še bolj potrudila, z osebnim trenerjem pa sva še dodatno pilila moje znanje.

► Kakšen pa je občutek, glede na to, da ste kljub rosnim letom že tako daleč od staršev?

Že prej sem tri leta preživela v prestolnici in se vračala domov samo za vikende. Ta izkušnja me je naučila samostojnosti. Prvi mesec je bilo malce težje, mučilo me je domotožje. Zdaj sem se privadila, kar pa za starše težko trdim. Moja mami je to le s težavo sprejela, medtem ko oče pozna takšno življenje. Tudi njemu je bilo težko, ko je bil sam, vendar je to del življenja.

Besedilo: Nika Arsovski // Fotografije: Igor Zaplatil, Goran Antley

Nova Lady že v prodaji

Lady

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri