Lara Jankovič: »Četrtinko si vedno pustim, da lahko grešim.«

Leto 2017 je očitno namenjeno vam – vloga Šantal v Usodnem vinu, Karle v Jeklenih mag­nolijah, nov CD, tudi nova ljubezen?

Slednje je skrivnost! V bistvu pa se je začelo zelo optimistično že lani, ko sem že imela nekaj svojih načrtov, potem pa so me povabili k vlogi Šantal, kar mi je svet obrnilo na glavo, saj to pomeni pol leta snemanja med vsemi mojimi obveznostmi. Je kar pestro in mi tako zapolnjuje čas, da ga za zasebno življenje skoraj nimam. Temu sem se povsem posvetila, pazim, kdaj grem spat in da dovolj počivam, sicer ne bi zmogla tempa.

Povedali ste že, da ste si s Šantal zelo podobni. So vlogo pisali vam na kožo?

Res je, tako mi je podobna, da sem se kar smejala, ko sem dobila njen opis. Niso pisali zame, imam pa občutek, da so me zelo dobro izbrali (smeh), ker je tudi Šantal jezična, dobromiselna in dobrosrčna, pa tudi štrene meša, kar lahko pri ženskah požanje tudi nesimpatijo.

Je naiven ali zloben lik?

Zlobna niti slučajno. Naivna, kaj pa vem, pač bori se zase, za drug način življenja, kot ga je poznala. Morda je kdaj tudi malo žleht, no, ampak ne negativno, toliko, kolikor mora, da preživi. Bi pa tudi vsem pomagala, tudi če je ne vprašaš, kar mi je sploh zelo podobno, če vprašate moje prijatelje.

Šantal je bivša prijateljica noči. Kaj menite o legalizaciji prostitucije?

Jaz sem za, ker to pomeni nadzor, manj bolezni, delavke so bolj zaščitene pred zvodniki ... Prostitucija je obstajala, odkar ta svet stoji, in tudi bo, nima se smisla slepiti, in menim, da ni nujno slaba, sploh za ljudi, ki sicer nimajo možnosti ali priložnosti za urejeno spolno življenje. Vse je za nekaj dobro na tem svetu in morali biti storiti korak naprej. Tudi Šantal vidimo kot predstavnico tega, je moderna, pa tudi prostodušna, rada pove, da je nič ne spravi iz tira.

Kako vas je sprejela utečena igralska ekipa Usodnega vina?

Prišla sem v zelo usklajen tim, ki dobro ve, kaj dela. Vsi so pripravljeni, vedno dobre volje, tudi če se nam mudi, se zaradi tega še nikoli ni pokvarilo vzdušje. Ve pa se, da moramo ostati profesionalci in v določenem času posneti, kar od nas zahtevajo. Zelo rada grem na snemanje, sploh ker sem bolj komičen lik in se zraven še dobro zabavam.

Videti ste naravnost čudovito. Kako skrbite zase, v čem je skrivnost?

O, hvala! Zase skrbim zaradi sebe, zato da sem všeč sebi. Pazim, da se ne zredim in da se obvladam, ampak četrtinko si vedno pustim, da lahko grešim. Vsekakor dam telesu več dobrega kot slabega.

Nekje ste omenili, da pomaga tudi mlajši moški.

Mlad ljubimec ne more škoditi. (smeh) Imam ogromno življenjske energije, ki je marsikdo zraven mene ne zmore. Pa to ne pomeni, da kar naprej divjam, lahko sem tudi zelo lena in ves dan preležim, ne prenesem pa rutine. Da je vsak dan isto, da pridem po službi domov in visim pred televizijo, to je pri meni bolj praznik kot kaj drugega in kot takšnega si ga vzamem, skupaj z nezdravo hitro hrano. (smeh) Rada delam, rada se zabavam in rada živim, kar je starejšim moškim lahko naporno, mlajši pa mi lahko sledijo. Poleg tega me to spodbuja, da še lepše skrbim zase, pa srečnejša sem. Bog pomagaj, upam si živeti in upam si delati spremembe, od tega, da sem pustila službo in šla na svobodo, do ločitve ...

Ali sploh verjamete v zvezo za vse življenje?

Iskreno ne, ker se mi zdi, da se mi spreminjamo in s tem tudi naše želje, potrebe in hotenja. Verjamem, da si po določenem obdobju, običajno traja med sedem do deset let, zaželiš drugega, čeprav večina ne živi tako, ker so vpeti v družine, otroke, avtomobile, delitev premoženja ... Bolj naravno je zamenjati partnerja in – roko na srce – to te malo osveži. Saj ne moreš reči, da imaš po 20 letih še vedno ob nekom metuljčke v trebuhu. Nič slabega, ampak jaz bi to pogrešala, to svežo zaljubljenost.

Torej, ko grejo metuljčki, gre tudi Lara?

Ko me mine oziroma ko čutim, da tistega ni več, ne oživljam ljubezni z umetnim dihanjem, ampak zamenjam. To se mi zdi pošteno, varam nikoli, nisem pa takšna, da bi zaradi družbenih norm ostala z nekom. Vsi moji moški so bili tako krasni, da bi lahko z njimi ostala do konca življenja, ampak na neki točki je nekaj v meni umrlo. Res je, da nisem imela otrok, ampak mene tudi otroci ne bi zadržali, ker mislim, da je bolje, da sta starša srečna in narazen, kot pa skupaj in nesrečna. Pa še pingpong, ki se ga nekateri potem grejo, to je za otroka najhuje, ne pa ločitev.

Kako pomemben je seks v odnosu?

Redni orgazmi so zelo pomembni, zato se objemajmo, poljubljajmo in seksajmo! Kot je rekla zdravnica Sanela Banović, ničesar ne bomo nesli s seboj v grob in to pehanje za denarjem nas bo pripeljalo le do tega, da si bomo z njim potem plačevali zdravljenje, ker drugega ne bomo mogli početi. Seks ima smisel in je pomemben, ampak ne bi posploševala. Eni ljudje imajo nizek libido, drugi imamo visokega in lepo je, če se pravi najdejo med seboj in potem nihče ne trpi. Nekoč mi je neki igralec rekel, da se ljudje najprej zavohamo kot živali in da najprej pogledamo, kako nam je nekdo všeč. Saj ne bomo z nekom, ker je dober človek, seksualno pa nas ne privlači. Če že v osnovi ni neke iskre, to ne more obstati, ali pač?

So imeli vaši moški kaj skupnega?

Zdi se mi, da so bili vsi srčni, sončni in topli ljudje. S tistimi, ki jih vidim, sem ostala v dobrih odnosih, z Aljažem (Jovanovićem, op.p.) imava zelo lep odnos, se celo podruživa tu pa tam, bivšega prvega partnerja ne vidim veliko, ker živi na Primorskem, ampak mi je pomagal pri monodrami o Edith Piaf, ker je profesor solo petja.  Sem človek, ki si želi ostati v dobrih stikih, ne maram pranja umazanega perila in zamer, zmeraj grem lahko na kavo. Aja, pa vsi moji moški so bili zabavni in duhoviti in veliko so dali na dobro hrano in na dobro kapljico, to je zame zelo pomembno. Ne verjamem ljudem, ki se vsemu odpovedujejo, jaz uživam v veselju do življenja, v lepotah in malih stvareh, uživam že, ko sije sonce! Tudi moj oče je bil takšen.

Ste mu bolj podobni kot mami?

Mama je tudi zelo zabavna ženska, ampak v osnovi raje pesimistična kot optimistična, moj oče pa je bil poosebljeni optimizem. Znal je reči: 'Lara, pridi pogledat, kaj imam!' In jaz sem pridrvela, on pa mi je pokazal marjetice, ki so pognale iz zemlje. Bil je vesel kot otrok in to imam po njem. Si prinesel domače olje? Takoj naredimo solato in ga pokusimo! Ta hvaležnost za vsako stvar v življenju se mi zdi pomembna. Da se znaš veseliti in videti tudi dobre stvari. Saj rada bentim, ampak ko pride trenutek sreče, se nalašč ustavim in se zahvalim, ker je tako lepo.

Ste verni?

Pravzaprav sem na nek način. Bolj verna od marsikaterega vernika, lahko mi verjamete, samo v cerkev ne hodim in je ne podpiram kot institucije, predvsem pa verjamem  v zakon privlačnosti. Ko sem samo bentila, se mi je slabo dogajalo, ploščo pa je treba obrniti, če si želiš, da bo bolje. Uživati v tem, kar je, ne samo iskati, česar ni.

Kaj vas popolnoma odbija pri moškem?

Ne maram škrtosti! Moja mama je nekoč rekla, da je bolje, če je moški pijanec, kot pa da je škrt, in se skoraj strinjam z njo. To sem doživela in je zelo ponižujoče, pa nisem materialistka, kar lahko vidite tudi po načinu življenja, saj nimam nič, razen najetega stanovanja in 11 let starega avta, zelo po svoje živim. Ampak da me moj moški ne more odpeljati na pijačo, to pa ne, varčevalo se na meni na tak način ne bo, to se mi zdi popolnoma izpod nivoja. Ker jaz sem varčna in razumem, če denarja ni, sem pravi tabornik, se prilagodim vsakršni situaciji. Ko pa vidim, da ni denarnih težav in se vseeno skopari pri banalnih rečeh, tega pa ne prenesem. To je najhuje, če odmislim druge reči, kot na primer agresijo. Pa res je dobro, da je duhovit, ker smisel za humor povezujem tudi z inteligenco.

V predstavi Kot jaz igrate Edith Piaf. Od kod čutite povezanost z njo?

Z njo sem se seznanila že na akademiji in sem jo začutila blizu v volji do življenja, v njeni silovitosti, bila je borka, bila je feniks, ki se je vedno znova dvignil iz pepela. Imela je res težko življenje, tu se ne morem primerjati, ampak vedno je šla naprej in tudi jaz grem vedno naprej, pa če se mi stvari zdijo še tako hude. Uživam v tem, kar počnem, in temu sem podredila vse, pa ne gre za ambicioznost, ampak nekaj, kar je tako močno v meni, da moram to živeti. Morda tudi zato nimam otrok, ampak uživam v tem ritmu.

Ste preveč boemski za družino?

Zmešalo bi se mi v službi od osmih do štirih in ob vikendih, ko bi počeli to in tisto, ampak vedno isto. Igralstvo je moj način življenja, čeprav ni vedno lahko. Če imam vaje, sem se pripravljena za mesec dni odseliti in intenzivno garati, ne bom hodila domov in kuhala kosilo, ne gre. Sem boemska, kar ciganska, čeprav, pazite, potrebujem urejeno celico, torej dom, neko bazo. To mora biti, to moram imeti, a imeti moram tudi svobodo, da lahko kadarkoli grem. Težko je lahko nekomu ob meni, je pa bolj privlačno mlajšim moškim. (smeh) In ko smo že pri Edith, tudi ona je imela morje moških, nikoli je ne bom dosegla v tem, niti nimam tega namena, si pa upam zamenjati partnerja.

Kaj pa Francija in francoska kultura, vas očarata?

Ne, to pa ne. Sem bila v Parizu, ampak mi je vse drugo ljubše.

Kje ste pa najbolj doma, poleg Slovenije?

V južnih krajih. Pa Srbija. To, kar imam v genih. Res, kri ni voda. Beograd je zame čaroben, čeprav je ogromen, ampak ima dušo, ima zgodbe, ima nekaj. Pa zelo čutim vse, kar je špansko govorečega, od Španije do Južne Amerike.

8. marca boste nastopili s predstavo Jeklene mag­nolije v Cankarjevem domu. Bi ob tem prazniku, ki naj bi nas ženske naredil enakovredne moškim, lahko komentirali položaj igralk v primerjavi z moškimi kolegi?

Ta svet je na žalost še vedno moški svet. To je takšna diskriminacija, da je ženska za isto delo plačana manj, to je pod nivojem, ampak žal je to tako. Poleg tega je v teatrih manj ženskih vlog kot moških in smo igralke tudi tukaj podhranjene.

Ves svet se zdi podhranjen na različne načine. Vas kdaj skrbi prihodnost?

Meni se zdi, da se zgodovina ponavlja, konkretneje trideseta leta prejšnjega stoletja, ko se je začela gospodarska kriza oziroma revščina, ki je narasla zaradi kapitalizma. Zdaj gledamo porast neonacizma in neofašizma, takrat sta cvetela fašizem in nacizem. Zelo zelo podobno je. Ko v družbi postaviš kapital pred človeka, je vse obsojeno na propad. To je nenaravno, vse se bo sesulo samo vase. Žal tudi mi zraven, pa še krivi bomo. Sokrivi smo že, ker nič ne ukrenemo, ampak temu podlegamo in peščica živi na račun večine, kar se mi ne zdi normalno ob tem, da imamo na tem svetu vsega dovolj za vse. Postali smo sodobni sužnji, pa nimamo niti za preživet. Pa kam smo prišli?! In seveda nas bo to začelo načenjati, tudi našo psiho. Polovica naše države je na antidepresivih, takšni so statistični podatki. Koliko jih je še, za katere sploh ne vemo, da ne govorim o stopnji samomorilnosti pri nas. Mi pa se samo čudimo, a tega ne preprečujemo. 

Katja Golob

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord