Kristina Miljančič Špacapan: "Razvijmo možgane"

Kristina Miljančič Špacapan: "Razvijmo možgane" (foto: Aleksandra Saša Prelesnik) Aleksandra Saša Prelesnik
Vir: Jana
3. 6. 2019

Kristina Miljančič Špacapan je ena izmed tistih terapevtov, ki v slovenski prostor vnašajo svežino in novosti na področju diagnostike in terapij za otroke in odrasle.

Po osnovni izobrazbi je profesorica defektologije, ki pa je kmalu po študiju spoznala, da ji pridobljeno znanje pri delu z otroki ne omogoča dovolj poglobljenega in učinkovitega pristopa. Vedno se je spraševala, kdaj se vse začne, kje je izvor vseh težav in kakšni pristopi bi podkrepili podporo otrokovemu razvoju in omogočili osebi v terapiji doseči optimalne potenciale. Zato v svojem delu uporablja preplet različnih metod, ki temeljijo na novih spoznanjih v nevrologiji in so podprta z raziskavami: MNRI (The Masgutova neurosensorimotor reflex integration), senzorno integracijsko pedagogiko, edukacijsko kineziologijo, specialnopedagoške pristope in pristope, ki omogočajo podporo vedenju.

Senzorna soba

Prav usklajeno delovanje čutil, senzorna integracija, je osnova za uspešno vsakodnevno delovanje, gibanje in vedenje. Otrok se najlažje uči, napreduje, preizkuša svoje meje zmožnosti v spodbudnem okolju, zato terapije potekajo v senzorni sobi. To je prostor, kjer so vsa igrala nameščena z razlogom: za spodbujanje gibanja, dozorevanja čutnih sistemov, kadar so premalo ali preveč občutljivi, in krepitev nevroloških povezav.

Otrok se uči prek igre in prav igra je ključna za poznejše načrtovanje in organizacijo v življenju za vse socialne kompetence in veščine. Hkrati pa prek igre in 'imeti' se lepo z veliko manj ponovitvami dosežemo veliko več, kot pa s treningom in ponavljanje vaj v nedogled. »Ko spoznate moje področje dela, ne rečete več, da otrok nekaj dela nalašč, ampak je njegova potreba oz. potreba njegovega telesa,« ki pa se najprej pokaže prek vedenja. Npr. kot preobčutljivost, nemirnost, neprestano v gibanju …

Naš motorični razvoj je genetsko vrojen, kar pomeni, da vsi ljudje gremo v svojem zgodnjem razvoju čez razvojne mejnike ob točno določenem času. To nam omogočajo tudi primarni refleksi (dojenčkovi refleksi), ki pomagajo dozorevati možganom. Tako refleksno gibanje postaja vse bolj nadzorovano in kompleksno. Prav integracija refleksov oz. kot jih poimenuje ustanoviteljica metode MNRI, dr. Svetlana Masgutova, manjkajoči člen, pa omogočata kompleksno izgradnjo možganov in funkcij. Doktorica razvojne in edukacijske psihologije z bogato kariero na področju raziskovanja in poučevanja že od leta 1989 vodi raziskave o vplivu primarno senzomotoričnih vzorcev na različne področja razvoja in učenje.

Predvsem je osredotočena na koncept integracije refleksov in kako ti olajšajo senzomotorično rehabilitacijo, čustveno okrevanje po travmatičnem stresu, kakor tudi napredovanje na področju učenja in razvoja. Dr. Masgutova in njen tim je po vsem svetu delal z več kot 30.000 otroki in odraslimi. Njeno metodo pa po vsem svetu uporablja več kot 22.000 strokovnjakov. Tudi v Sloveniji sta poleg Kristine Miljančič še dve certificirani terapevtki. Prav pridobljeni certifikat MNRI Core specialist, je odraz tega, da je strokovnjak uspešno zaključil izpite iz teoretičnega in praktičnega dela, kar ga dviguje na novo raven kakovosti in mu omogoča, da izvaja metodo korektno in učinkovito.

Pri terapijah z otroki in najstniki so vedno prisotni starši, saj le tako spoznajo naše delo, se naučijo ravnati v trenutkih, ki otroku predstavlja izziv, npr. sprejemanje mej, preveč dražljajev v okolju, ki mu sledi 'izpad'. Ves čas dobivajo povratno informacijo o poteku terapij, napredku in pristopih, ki jim bodo pomagali doma.

Refleksi pri otrocih niso dozoreli

V terapije so vključeni tako odrasli kot otroci. Pri otrocih lahko začnemo že zelo zgodaj, ko je npr. bil prihod na svet težek, so bili nedonošenčki, imajo težavo z dojenjem in spanjem. Najmlajša je bila stara komaj teden dni, obravnavana zaradi težav z dojenjem. Malo večji otroci pridejo k nam, ko zamujajo pri razvojnih mejnikih, se težko umirijo, pozneje govor, prihajajo iz rejništva, so bili posvojeni ali pa se težko vklopijo v vrtčevsko okolje, so nerodni in nespretni. Seveda so tukaj še vsi otroci s posebnimi potrebami npr. avtizmom, zaostankom v razvoju, ADHA. Pri vseh otrocih je skupno to, da refleksi niso dozoreli.

Njihova primarna naloga je, da nas varujejo in nam pomagajo preživeti. Predstavljajo temelj razvoja. Tako kot pri hiši mora temelj biti močen, da lahko gradimo v višino, v nasprotnem primeru je gradnja majava. Zato je zelo pomembno, da otroci usvojijo vse faze od plazenja, kobacanja, ker je ta pomemben gradnik za povezovanje obeh polovic telesa in možganskih polovic za poznejše razmišljanje. Ko spregledamo zgodnje razpoke v razvoju, te pridejo na plano v šolskem okolju. Tako so v terapije vključeni tudi otroci in mladostniki, ki so 'nerodni', imajo težavo s pisanjem in branjem, koncentracijo in učenjem.

Seveda so ti pristopi namenjeni tudi otrokom in odraslim, ki bi želeli svoj potencial še izboljšati npr. športniki, glasbeniki, akademiki. Pri poškodbah, hudih travmah, se refleksi spet aktivirajo, da nas zaščitijo in varujejo. Tako se povezave nižjih in višjih možganskih centrov pretrgajo. Odrasli pri nas poiščejo pomoč v primeru izgorelosti, travmah, po prometnih nesrečah, možganskih kapeh, degenerativnih obolenjih, ali ko se recimo pripravljajo na zahtevne delovne in druge naloge. Seveda so tukaj še starostniki, pri katerih želimo ohranjati vitalnost in kakovost življenja.

Možgani so plastični in živčne celice nastajajo vse življenje, prav zaradi tega z ustreznimi terapijami gradimo potenciale vse življenje. »Zato je zame vsak otrok ali odrasla oseba, ki pride k meni, potencial, ne glede na to, kakšno diagnozo ima,« poudari Kristina. S tem, ko integriramo reflekse, se telo preneha ukvarjati s krčem preživetja, ampak se sprosti prostor za kreativnost, učenje in razmišljanje. »Treba je poudariti, da je tukaj veliko truda vložnega tudi od terapiranega in da ves postopek traja nekaj časa. Ko dobimo sporočilo: shodili smo, preostali terapevti ne morejo verjeti, je naša misija še kako poplačana, in smo zelo hvaležni za prehojeno pot,« še doda Kristina. 

Besedilo: // Fotografiji: Aleksandra Saša Prelesnik

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri